Spoznala sta se v zgodnjem otroštvu, saj sta v Brežicah odraščala kot soseda. Pravita, da je med njima takoj preskočila iskrica, vendar pa sta se nato med odraščanjem dolgo lovila, dokler nista končno ugotovila, da ne moreta eden brez drugega. Leta 2013, ko sta še vedno študirala v Ljubljani, sta se poročila, sledilo pa je polletno potovanje od New Yorka do Ria de Janeira.
"Vse je v prioritetah," na vprašanje, kako sta si lahko privoščila takšno poročno potovanje, odgovarja Carmen. Preden sta se lahko odpravila na šestmesečno pot, sta dve leti delala tudi po tri študentska dela hkrati. "Ko so najini prijatelji varčevali za avtomobile in stanovanja, sva midva denar hranila za potovanje," pojasnjuje Matic.
Med potepanjem po Severni, Srednji in Južni Ameriki se je v njiju prebudila neizmerna ljubezen do potovanj, ki se je z leti le še krepila. Začela sta z ustvarjanjem bloga Honeymoon Adventurers, utrinke s svojih potovanj pa delita tudi na družabnem omrežju Instagram, kjer imata že več kot deset tisoč sledilcev.

Od poročnega potovanja do danes sta 29-letna Carmen in Matic videla že kar nekaj držav, zdaj pa je pred njima daleč največji podvig doslej, ki bi jima lahko prinesel tudi vpis v Guinnessovo knjigo rekordov. Septembra se namreč odpravljata na pot okoli sveta, na kateri nameravata obiskati 196 držav. Poleg 193 članic Združenih narodov, bo njuno potovanje, ki sta ga poimenovala 196xLOVE, vključevalo še Tajvan, Vatikan in Kosovo.

.
Svetovni rekord si trenutno lasti Američanka, ki je 196 držav obiskala v 18 mesecih. Slovenski par računa, da mu bo podvig uspelo izpeljati v 14 mesecih. "Bolj kot doseg rekorda se nama sicer zdi pomembno širjenje ideje o ljubezni, miru in trajnostnem turizmu," pred odhodom pojasnjujeta Carmen in Matic, ki sta prepričana, da lahko s skupnimi močmi zgradimo boljšo prihodnost.

MMC-jev pogovor s popotnikoma si lahko preberete v nadaljevanju.
__________________________________________
Pred vama je največji podvig v vajinem življenju, v rekordnem času nameravata prepotovati 196 držav. Kako preživljata zadnje tedne pred odhodom?
Matic: Predvsem imava veliko dela z birokracijo in ostalimi stvarmi. Urejava vizume, zavarovanja, prav danes sva v Ljubljani zaradi cepljenja proti različnim boleznim. Predpriprav na takšno potovanje je res ogromno.
Carmen: V bistvu že komaj čakava, da se podava na pot, ker se bova takrat lahko resnično osredotočila na potovanje samo.

Natančno načrtovanje poti je gotovo eden najbolj pomembnih delov vajinega potovanja. Kako sta se lotila načrtovanja podviga? Imata že celoten načrt poti?
M: Res je, načrtovanje poti je ključno in hkrati izredno težko. Treba je namreč usklajevati lete, vizume, rezervacije prenočišč. Trenutno imava točno določen plan za celotno Afriko, kamor se odpravljava najprej, okvirno pa je zastavljena celotna pot. Po Afriki pride na vrsto Azija, nato Avstralija in Oceanija, sledita Južna in Severna Amerika, Evropo pa si bova pustila za konec. Problem je, ker letalskih vozovnic in prenočišč ne moreva rezervirati preveč vnaprej, saj se lahko kadarkoli zgodi kaj nepredvidljivega. In če na primer zamudiva en let, se lahko kot domine poruši načrt za cel mesec naprej.
C: Pri načrtovanju je treba biti pozoren na številne stvari. Ne moreš recimo istega potnega lista uporabiti za vstop v dve državi, ki sta med seboj v kakršnemkoli sporu. Žig ene države ti namreč lahko prepreči vstop v drugo. Zaradi števila držav, ki jih nameravava obiskati, bova imela s seboj vsak po dva potna lista hkrati, tako da upava, da z malo taktiziranja s tem ne bo težav.
M: Zavrnitev vstopa v katero od držav je vedno možna, tudi če imaš vso zahtevano dokumentacijo. Midva imava sicer pripravljen tudi poseben dopis, ki pojasnjuje, kakšen je najin namen obiska. Upava, da bodo razumeli, da širiva ljubezen in mir in da nočeva nikomur nič slabega.

Sta pri načrtovanju gledala le na hitrost ali tudi na zanimivost poti?
M: Načeloma je plan, da v vsaki državi obiščeva vsaj eno znamenitost ali izpeljeva kakšno zanimivo aktivnost. Ne zdi se nama smiselno, da bi zgolj prečkala mejo in hitela naprej.

Obiskala bosta tudi države, v katere se odpravijo le redki popotniki, vstop vanje pa zaradi varnosti odsvetuje tudi naše zunanje ministrstvo. Sta se za katero državo še posebej pripravljala zaradi tehničnih, birokratskih ali varnostnih razlogov?
M: Takšnih držav je kar nekaj, ena izmed njih je na primer Libija, v katero letiva najprej.
C: Tam je situacija zelo nestabilna, tako da so za obisk potrebne posebne priprave. Za vstop v Libijo sploh ni na voljo turističnega vizuma, da sploh prideš v državo potrebuješ delovni vizum, ki je zelo drag. Več kot 300 evrov po osebi.
M: Morda sva imela še največ pomislekov pri Jemnu, ki je trenutno tudi edina država, pri kateri bova morda zgolj prečkala mejo. Zaradi varnostnih razlogov je namreč kakršnokoli potovanje po notranjosti te države izredno tvegano.

Stroški takšnega potovanja so ogromni. Aktualna rekorderka, Američanka Cassandra De Pecol, ki je 196 suverenih držav obiskala v 18 mesecih, je za svojo pot porabila skoraj 100 tisoč evrov. Kako sta se lotila zbiranja sredstev?
M: Tudi midva sva izračunala, da bi se podvig dalo speljati z okoli 100 tisoč evri po osebi. Sicer ne na luksuzen način, ampak z veliko mero premišljenosti. En del denarja za potovanje sva prihranila sama, tako da bo šlo za lasten vložek, sva pa na vezi tudi z različnimi sponzorji. Računava tudi na to, da bova sponzorje pridobivala tekom poti, ko bova pridobila več pozornosti in prepoznavnosti. Vseeno si zaradi določene stopnje gotovosti vsaj z nekaterimi sponzorji želiva dogovor doseči že pred začetkom poti. Sicer pa so vse informacija za zainteresirane sponzorje na voljo na najini spletni strani.

Če se osredotočimo na Guinnessov rekord. Je za postavitev rekorda dovolj zgolj, da v ustreznem času nabereta žige v potnem listu?
M: Žigi niso dovolj. Zahtevana je knjiga dokazov, kamor bova vstavljala letalske vozovnice, račune, fotografije in ostala izkazila. V vsaki državi bova morala za priznanje rekorda najti tudi tri priče, ki bodo s podpisom jamčile, da sva res bila tam. V knjigo bova zabeležila njihova imena in priimke ter kraj in čas srečanja, priložiti pa bova morala tudi kontakt, da jih bo lahko komisija po potrebi kontaktirala. Ob tem je zaželena tudi skupna fotografija.
C: Ob prijavi so nama pri Guinnessovi knjigi rekordov dodelili agenta, s katerim sva na vezi. Pred potjo morava predložiti okviren plan, če bova podvig uspešno zaključila, pa bo komisija nato preučila najino knjigo dokazov. Ob rekordu posameznikov sva prijavila tudi rekord skupin. Ta je bil dosežen v treh letih in pol. Če se nama prvotni plan ne izide, imava tako v rezervi še lov na ta rekord.

So ob tem še kakšna dodatna pravila?
M: Ne smeva najeti avtomobila ali kakšnega drugega prevoznega sredstva, dovoljen je le javni prevoz. S tem želijo pri Guinnessovi knjigi rekordov preprečiti, da bi potniki divjali z avtomobili ali motorji in pri tem ogrožali sebe in druge.

Bosta pretežno uporabljala letalske prevoze ali bosta znotraj posameznih celin uporabljala tudi na primer vlake, avtobuse in druga javna prevozna sredstva?
M: Večinoma bova potovala kar z letali. V Afriki, kamor potujeva najprej, so cestne povezave zelo slabe. Ob tem je vstop v države lažji na letališčih kot na kakšnih mejnih prehodih, kjer hitreje naletiš na komplikacije. Sploh v centralnoafriških državah je to zelo nepredvidljivo.
C: Za sto kilometrov poti lahko z avtomobilom v Afriki porabiš tudi do štiri ure, razdalje pa so ogromne. Takšno potovanje se nama časovno ne bi izšlo. Bo pa zato strošek potovanja tako visok. Večino denarja bova porabila prav za letalske prevoze.

Bo vmes kaj časa tudi za uživanje ali bo vse podrejeno podiranju rekorda?
M: Mislim, da si bova znala vzet tudi čas za sprostitev in uživanje. Sicer bo ta najbrž merjen v minutah ali urah (smeh), vendar si bova vzela čas tudi za oddih.
C: Sicer pa je tako ali tako bolj kot rekord prioriteta promocija ljubezni, miru in trajnostnega turizma.

Na kakšen način sta si zamislila promocijo ljubezni, miru in trajnostnega turizma?
C: Ena glavnih poant najinega potovanja je razbijanje stereotipov. Zdi se mi, da so predvsem vzhodne države velikokrat predstavljene kot sovražne in negativne. Midva bova skušala v vsaki državi posneti vsaj eno fotografijo, ki bo prikazovala takšno ali drugačno ljubezen. Ljubezen v najširšem smislu. S sabo bova imela tudi tablo ljubezni, ki jo bova fotografirala v vsaki od držav in bo tako predstavljala nekakšno rdečo nit najinega potovanja.
M: Na destinacijah bova skušala čimbolj pogosto izpeljati kratke čistilne akcije, iz ekoloških razlogov pa se bova v času potovanja odrekla tudi mesu. Mogoče bova kdaj na poti izjemoma pojedla piščanca, svinjine in govedine pa gotovo ne.
C: Za to potezo sva se odločila, ker je živinorejska industrija izredno obremenilna za okolje. Preračunala sva tudi, koliko ogljičnega odtisa bova naredila na poti in bova to skušala izničiti s sajenjem ustreznega števila dreves.
M: Izračunala sva, da bova morala zasaditi 300 dreves, tako da bo treba saditi tudi še po koncu potovanja.

Drevesa je med in po potovanju sadila tudi Cassandra De Pecol. Kljub temu je naletela na veliko očitkov, ker je na potovanju ob promoviranju okoljevarstva opravila toliko letalskih letov, ki onesnažujejo okolje. Kako na to gledata vidva?
M: Zavedava se, da je takšno potovanje dvorezen meč. Kot popotnik se lahko sprenevedaš, da nisi obremenitev za naravo, ampak to ni res. Potovanje ti kljub temu da širino in mislim, da je to dobra stvar za vse. Se pa moramo ob tem seveda zavedati negativnih plati in se skušat za to oddolžiti.
C: Če gledamo iz te perspektive, je za okolje gotovo bolje ostati doma, ampak midva želiva razširiti sporočilo. Sanjsko bi bilo, da bi imel projekt takšen vpliv, da bi čim več ljudi, ki potuje, skušalo v svoja potovanja vključiti okoljevarstveno iniciativo.

Bila sta že v kar veliko državah, je med njimi kakšna, za katero sta še posebej vesela, da jo bosta ponovno obiskala?
C: To je težko reči, ampak za zdaj sta se nama najbolj vtisnila v spomin Mehika in Tanzanija.
M: Pri Mehiki sva imela res srečo, ker sva naleta na številne festivale in praznovanja, tako da je bla izkušnja resnično neverjetna.
C: Sicer pa je vtis o posamezni državi odvisen od izkušnje vsakega posameznika. Pri tem imajo na to vpliv številni dejavniki, ki jih ne moreš predvideti. Najlepši trenutki potovanj navadno niso planirani.

Vaju je katera od držav, ki sta jih že obiskala, tako navdušila, da bi se bila vanjo nekoč pripravljena preseliti?
M: Določeni vidiki življenja so v Sloveniji res vrhunski. Midva prihajava iz Brežic in tam se nikoli ne boš spraševal o tem, ali si varen. V Sloveniji na splošno ne razmišljamo o varnosti, ker nam je ta veliko večino časa zagotovljena. Menim, da tega ne cenimo dovolj.
C: Gotovo obstajajo po svetu kraji, ki bi jih lahko označila za sanjske. Ampak ko si dejansko tam in na primer vidiš, da ne moreš piti vode iz pipe, ko vidiš onesnaženost okolja in stopnjo kriminala, potem spoznaš, da imamo v Sloveniji res srečo. Poleg tega je skoraj povsod, kjer sva bila, viden izrazit kontrast med bogatimi in revnimi. Prepad je res ogromen in to se nama zdi grozno.
M: Seveda imaš tudi pri nas bogate in revne, vendar pa smo kot celota veliko bolj uravnoteženi kot v večini drugih držav. Že če pogledamo ZDA – glavne ulice velemest se bleščijo, na njih živijo milijarderji, samo ulico ali dve stran pa životari na tisoče brezdomcev. Na podobne prizore lahko naletimo povsod po svetu.

Kje se vidita čez nekaj let?
M: Najina želja je, da bi se nekoč otresla klasičnih služb in da bi svoje delo tako ali drugače povezala s potovanji.
C: Idealno bi bilo, da bi imela svojo dobrodelno organizacijo ali pa da bi bila del kakšne že obstoječe organizacije. Pomembno je predvsem to, da najino delo ne bo vezano na lokacijo in da bo prispevalo k pozitivnemu razvoju družbe.