Za nama je prvih trinajst dni potovanja in s tem tudi prvih osem destinacij. Gre za potovanje oziroma projekt 196xLJUBEZEN, v sklopu katerega bova poskušala obiskati vseh 196 neodvisnih držav sveta. Zakaj poskušala? Zato, ker sva prva Slovenca, ki sva prišla na tako noro idejo in nimava pojma, ali bo to birokratsko izvedljivo. Že pred odhodom je bilo namreč mnogo zapletov s potnimi listi, pridobivanjem potrebnih dovoljenj in vizumov in tako naprej. Celotna zadeva je med drugim tudi poskus, ali in kako lahko slovenski državljan prepotuje 'ves svet'.

V slabih dveh tednih sva obiskala osem držav – Turčijo, Tunizijo, Alžirijo, Maroko, Mavretanijo, Mali, Senegal in Gambijo.

Od Carigrada do Casablance
Projekt se je začel 31. avgusta, ko sva prispela v Turčijo, na najino prvo destinacijo – Carigrad, kjer sva preživela dva dni. Nastanjena sva bila v hotelu v starem mestnem jedru, kar je omogočalo preprost dostop do osrednjih znamenitosti. Mesta podrobno seveda nisva mogla raziskati, sva pa obiskala mnoge znamenitosti. Popotniški nasvet: če se, kot midva, tudi vi navdušujete nad čudovitimi razgledi, predlagava, da obiščete And Hotel, ki nudi najlepši pogled na Hagijo Sofijo in Modro mošejo, ter Pierre Loti Hill, barvit hribček, poln prikupnih gostilnic, stojnic in uličnih umetnikov, ki ponuja čudovit razgled na ves Zlati rog.

2. septembra bi morala leteti v Libijo, a so se ravno na isti dan razmere v državi zaostrile do te mere, da so zaprli mednarodno letališče v Tripoliju. Polet, na katerem bi morala biti tudi midva, so tako preusmerili v Misurato, ki pa je po mnenju Libijca, ki sva ga pozneje spoznala v Tuniziji, prav tako nevarno mesto kot prestolnica. Libijo sva torej za zdaj morala izpustiti, a srčno upava (predvsem zaradi domačinov), da se spopadi v kratkem umirijo. Kdaj in če sploh bo obisk Libije mogoč, je za zdaj še neznano, vizuma pa sta sicer veljavna do 24. oktobra.

Namesto Libije sva na ta dan letela v Tunis, glavno mesto Tunizije. Bila je nedelja, zato je bilo mesto precej bolj prazno, kot je običajno. Pozno popoldne sva šla do obmorskega kraja Sidi Bou Said, ki naju je navdušil s svojo modro-belo arhitekturo, ki močno spominja na rajski grški otoček Santorini, a je cenovno precej dostopnejši. Nazaj do gostišča sva se odpeljala s taksijem, a sva hitro ugotovila, da je bila precej adrenalinska odločitev. Zgovorni šofer se je namreč tako vneto razgovoril, kako dobro pozna vsak kotiček mesta, da je v nekem trenutku spustil volan in zapeljal na robnik s tolikšno hitrostjo, da smo vsi trije poskakali po avtu. Da o izsiljevanju vozil, prehitevanju v škarje in ostalih dirkaških potezah sploh ne govorimo. Naslednji dan sva odšla do arheološkega najdišča Kartagina, popoldne pa sva se vrnila v slikoviti Sidi Bou Said, kjer sva si privoščila večerjo v restavraciji Café des Delices, ki se ponaša z razgledom na čudovito mestece in zaliv.

4. septembra sva letela v Alžir, glavno mesto Alžirije. Tu sva preživela le en dan, kar je absolutno premalo časa, da bi sploh lahko sodila o kraju. K sreči sva vnaprej najela turističnega vodiča, ki je točno vedel, kaj pokazati, poudariti in pojasniti. Zvečer smo odšli na tradicionalno alžirsko večerjo. Po prvem vtisu se nama je mesto zdelo razgibano, vzdušje sredozemsko, ljudje pa izjemno prijazni.

Že takoj naslednji dan sva odletela v največje mesto Maroka, Casablanco, kjer sva preživela dva dni. Prvi dan sva si ogledala slovito mošejo Hassan II. Stavba je ogromna, polna barvitih detajlov, da človeka ne more pustiti ravnodušnega. Zvečer sva si v lokalni restavraciji privoščila tradicionalno maroško jed tažin. Gre za enolončnico iz mesa in zelenjave, ki običajno vsebuje tudi oreščke, suho sadje in cel kup začimb. Kuhajo in servirajo jo v posebni glineni posodi, po kateri ima jed pravzaprav svoje ime. Naročila sva zelenjavni tažin in enega s kozicami. Na koncu sva soglasno ocenila, da je drugi precej okusnejši. Naslednji dan sva si ogledala še stari del mesta, za razgled pa sva obiskala še restavracijo Sky. Poleg razgleda so vrtoglave tudi cene, zato sva naročilo izpustila.

Proti večeru sva se odpravila na letališče. Nad letališči v Afriki sva do zdaj precej pozitivno presenečena. Večinoma so sodobna in urejena. Vsa so opremljena s tako imenovanimi molilnicami, sobami, kjer se ob določenih urah veliko pripadnikov islamske vere zbere ob molitvi. 'Najslabše' oziroma najbolj nenavadno letališče do zdaj sva sicer videla lani v Dar es Salaamu, v Tanzaniji. Po velikosti namreč bolj spominja na kiosk kot na mednarodno letališče.

Vzponi in padci v Mavretaniji
Letalo je, kot je v Afriki očitno običajno, imelo zamudo, zato smo v Mavretanijo prispeli šele okoli enajste ure zvečer. Na presenetljivo modernem letališču naju je najprej pričakal plakat, ki izreka dobrodošlico v mnogih jezikih, med drugim tudi v slovenščini! Ah, balzam za dušo! Sledilo je dolgo čakanje na izdelavo vizuma, kar sva opravila uspešno, potem pa se je zapletlo pri pregledu potnih listov.

Iz nama neznanih razlogov so naju potegnili iz vrste in napotili k nadrejenemu cariniku. V majhni sobici s preprogo za molitve sva bila midva in šest carinikov. Hoteli so vedeti, kdo sva, od kod sva, kje za vraga je 'ta Slovenija', kaj hudiča iščeva v Mavretaniji (da bi nekdo njihovo državo obiskal kot turist, se jim pač zdi nepojmljivo) in zakaj imata fizik in prevajalka s seboj toliko profesionalne fotografske opreme. Čeprav so bili cariniki ves čas prijazni, je bil proces strašno dolgotrajen in vseeno malce grozljiv – človek se vpraša, kam vse to zasliševanje pelje. Ironično se kljub napisu 'Dobrodošli' prvič na potovanju nisva počutila dobrodošla. Spraševala sva se, kaj točno je bil kamen spotike. Ali je to bilo najino državljanstvo, najini 'high-tech' potni listi (podajali so si jih iz roke v roko in jih z lupo in z občudovanjem opazovali), ali nenormalno število vizumov v njih. No, na koncu so rekli, da je to standardni postopek za vse, ki prvič obiščejo njihovo državo. Toliko, da boste pripravljeni, če se boste odločili obiskati Mavretanijo!

Naslednji dan nama je prijazen hotelski uslužbenec razkazal mesto, ki je bilo sicer zaradi peščene nevihte ovito v pesek. In takoj po izstopu iz avta sva v oči in usta dobila zajetno dozo peska. Zrna so nama še nekaj ur škrtala med zobmi. Zanimivo se nama je zdelo, da je nekje sredi izleta najin šofer ustavil pri mošeji, izstopil, naju zaklenil v avto in se udeležil popoldanske molitve. Pojasnil je, da so vsakodnevni obiski v mošejah pri njih obvezni in da se nespoštovanje verskih običajev lahko kaznuje celo s smrtjo.

Po izletu sva v zameno za zastonj prenočišče v čudovitem hotelu posnela še nekaj promocijskih fotografij, kar je mimogrede, čedalje pogostejša praksa in to ne le v svetu tako imenovanih 'vplivnežev', ki imajo več milijonsko bazo sledilcev na družbenih omrežjih. Stroški potovanja se lahko precej zmanjšajo vsakomur, ki lahko hotelu ponudi kakršne koli zanimive spretnosti ali znanja. Določeni hoteli in hostli so pripravljeni ponuditi zastonj prenočišče v zameno za promocijo, fotografiranje, organizacijo tečaja joge, ali celo za pomoč pri vzdrževalnih delih. Poznate tisti stari rek, ki pravi, da pomivaj posodo, če ne zmoreš plačati? No, nekaj v tem smislu. S ponudniki prenočišč lahko kontaktirate po elektronski pošti in prijazno vprašate, ali so zainteresirani za tovrstno sodelovanje. Možnosti za uspeh so seveda precej večje v času zunaj turistične sezone, ko so sobe večinoma prazne, saj takrat ponudniki prenočišč s sodelovanjem pravzaprav ničesar ne izgubijo.

Ko Afrika pokaže zobe
Matic je že v Mavretaniji kazal prve znake bolezni. Najprej ga je bolelo grlo, potem je začel še smrkati. Značilni simptomi prehlada. Ob prihodu v Gambijo pa se je pojavilo še nenormalno znojenje in občasni mišični krči. Ko sva se po ogledu Banjula odpravljala spat, je bil videti pošteno zdelan, zato si je izmeril temperaturo. Nameril je 38,5, a najinemu termometru ne gre zaupati, sploh pa je Matic zatrjeval, da se počuti dobro. Za večerjo sva naročila nekaj surovih strokov česna, čaj, jaz pa sem ga pitala z mešanico ingverja, cimeta in kurkume, ki jo vztrajno vlačim s seboj po Afriki, čeprav se zavedam, da bi me cariniki ob odkritju nenavadnega prahu gotovo obtožili tihotapljenja. V upanju, da se bo zjutraj počutil bolje, sva šla spat. Ob treh ponoči me je zbudilo ropotanje. Matic je šel na stranišče, po poti pa se je zabijal v omare in glasno ter nepovezano govoril. Ko se mi je zbistril pogled, sem videla, da je čisto preznojen, na otip pa je kar 'gorel'. Bil je očitno dehidriran, zato sem ga po nekajminutnem prigovarjanju le prepričala, da morava k zdravniku.

Zdravstvene težave v tujini so nama do zdaj, hvala bogu, niso delale težav, misel na obisk bolnišnice sredi Afrike pa je malce strašljiva. Izbire ni bilo. Zaradi njegovih strašno bolečih mišic sva se le s težavo primajala do recepcije. Prosila sem jih za pomoč in eden izmed varnostnikov naju je pospremil do bolnišnice za turiste. Ker je bila ta zaprta, sva morala obiskati majhno lokalno bolnišnico. Na sprejemnem pultu sva razložila položaj, potem pa so ga poslali v mini ordinacijo, kjer mu je medicinska sestra izmerila vročino, utrip in tlak, zdravnik pa ga je podrobneje pregledal in sklenil, da ima vnetje mandljev, a ga je za vsak primer poslal še v laboratorij na odvzem krvi. Čez nekaj minut sva dobila izvide, jih nesla nazaj k zdravniku, ta pa je preprosto dejal: "Na žalost imaš tudi malarijo." Matic se je odzval, kot da mu je naenkrat vse jasno, jaz pa v paniko. Čeprav je bilo sredi noči sem poklicala prijateljico, ki je zdravnica, naj mi še ona svetuje, kako naprej. Rekla mi je, naj zaupava presoji zdravnika in ubogava nasvete, saj so za malarijo v Afriki pač res strokovnjaki. Res sva ubogala. Zdravnik je predpisal noč v bolnišnici, nekaj infuzij za dehidracijo, zdravilo proti malariji, za grlo pa tablete Strepsils. Maticu so dali zasebno sobo z lastno kopalnico, kjer so zame prijazno pripravili eno dodatno ležišče. Dali so mu infuzijo in počasi je zaspal, jaz pa sem še nekaj časa po vsem mestu iskala bankomat, da plačam zdravstvene storitve (čeprav sem naslednje jutro ugotovila, da sta kar dva bankomata le nekaj metrov od bolnice). Čez čas sem se mu pridružila in mukoma končno zaspala. Ko naju je zjutraj zbudila jutranja vizita, sem presenečeno ugotovila, da se Matic počuti veliko bolje. Zdravniki so predpisali še nekaj dodatnih infuzij in dodali, da gre popoldne lahko že domov.

Kakšen kamen se mi je odvalil od srca! Malarija namreč ni šala; brez zdravniške oskrbe so posledice bolezni lahko usodne. Midva pa sva se zaradi precej močnih stranskih učinkov, ki jih včasih baje povzročajo antimalariki, odločila, da zaščite ne bova jemala. Bedasta odločitev, a tole naju je izučilo! Sicer pa imava zdaj izkušnjo v eni izmed afriških bolnišnic in morava reči, da sva, čeprav gre za majhno stavbo z majhnimi prostori in obrabljenim pohištvom, presenečena nad čistočo in udobjem.

Konec dober, vse dobro
Čeprav sva že v prvih dveh tednih potovanja naletela na kup različnih zapletov, je vtis izredno pozitiven. Ljudje so večinoma izjemno prijazni, kraji so lepi, in tudi najin tempo je za zdaj čisto znosen. A videli bomo, kako bo v prihodnje, urnik potovanja je namreč ravno v Afriki zelo natrpan, saj sva se iz varnostnih razlogov odločila, da tokrat dobiva le kratek vpogled v države; v tiste, ki naju bodo na tak ali drugačen način navdušile, pa se bova vrnila za dlje časa.

Edino, kar naju je doslej resnično zmotilo oziroma razočaralo, so ogromne količine odpadkov, ki so prisotne v vseh krajih, ki sva jih obiskala. Določena mesta ali vsaj njihovi deli se dobesedno utapljajo v smeteh. To so prizori, ki jih doma nismo vajeni, in se posledično mogoče ne zavedamo, kakšen ekološki problem predstavlja onesnaženost. Odločitev, da v vsaki državi izpeljeva 10-minutno čistilno akcijo, se tako zdi še bolj smiselna. Že res, da nama v desetih minutah ne bo uspelo počistiti celotnega mesta (čeprav naju ima, da bi poskušala), vseeno pa dajeva neki zgled, ki ima na domačine viden učinek. Že med najino prvo čistilno akcijo v Istanbulu se nama je namreč pridružila starejša gospa, ki je bila nad pobudo navdušena, v Senegalu pa nama je uspelo zbrati še več podpornikov ideje. Sicer pa, če bi vsak človek 10 minut na dan pobiral smeti, bi se napredek hitro poznal!

Glede na to, da je glavni cilj najinega projekta iskanje dokazov, da ljubezen obstaja in vlada povsod, pa ob koncu dopisa še veselo sporočava, da so obiskane države polne dobrih ljudi in iskrene ljubezni. Več o tem si lahko ogledate na najinem profilu na Instagramu.

Z ljubeznijo,
Matic in Carmen