Ljudje so čakali na prehodu za pešce, čeprav ni bilo nobenega avtomobila. Instinktivno sem stopil na cesto in pobral tri malce začudene poglede, v smislu: "Tukaj se ne hodi čez cesto pri rdeči, tujec!" Kar nekaj, sem si mislil, seveda se hodi. No, se hodi, pa se ne. Slovenci smo tako napol, vrata na Balkan in vrata na Zahod. In potem hodimo čez cesto pri rdeči le ponoči, podnevi pa ne. Prijeten vonj je imela Ljubljana tisti dan. Kot ženska, ki se je nadišavila s klasičnim parfumom, za katerega ve, da nikoli ne razočara.
Čakali so v bifeju na železniški postaji. Aljaž, Boris, Metka in Matevž ter njun sin Veno. Veno je novi, ko sem šel na pot, ga še ni bilo. Polno otrok je to leto prinesla štorklja mojim prijateljem in znancem. Vmes, ko me ni bilo, smo postali najboljši košarkarji v Evropi. Železnice so kupile nove vlake. Prestolnica je bogatejša za hotel Intercontinental. Pet zvezdic menda. Zmago Jelinčič je spet poslanec. Nič zvezdic.
Zadnjih nekaj korakov se mi je zdelo, kakor da bi stekel čez navidezno ciljno črto. Objemi in poljubi, solzica na Metkinem licu. Konec je, konec! Zdaj sem doma. In bil sem vesel in moji prijatelji tudi. Ko smo sedeli in se pogovarjali, je bilo tako, kot da bi se videli včeraj. Anja, Marko, Nuša, Martin.
Morda je bilo vse skupaj le dolg sen? Morda smo tako dobri prijatelji, da nas leto dni sploh ne loči? Mislim, da je to drugo. Naslednji dan smo v širši družbi ob Savi sekali drva, kurili ogenj, pekli meso ter točili vino s slatino. Jure, Rene, Vivian, Luka, Nina, Vulič je prišel z Maksom, ki je tudi novi. Ata Jež je okoli ponujal pečeno slanino, iz katere se je cedila domačnost.
Dobre prijatelje imam in hvaležen sem jim za to, da so me tako lepo pričakali. Pogrešal sem jih, bando!
Ponosen na pogum
Ponosen sem nase, da sem pred letom dni zbral pogum in šel. Teže kamna z željo po enoletnem potovanju okoli sveta, ki mi je leta slonela na plečih, zdaj ni več! Ena življenjska želja je uresničena! Juhej! Šlo je ven iz sistema in zdaj lahko zaradi mene tudi kupim zemljo, začnem graditi hišo ... V popolni prispodobi seveda, ker nimam denarja niti za pasjo uto. Četudi tako, preteklo leto je bilo vredno vsakega centa!
Srečen sem tudi, da sem v enem kosu, da se mi ni nič zgodilo. Enkrat so me oropali, kar je dobra statistika. Potni list in bančne kartice sem prinesel domov. Spoznal sem ljudi, ki niso imeli toliko sreče in so sredi gvatemalske noči ostali brez vsega. Nekateri so tam daleč pustili tudi življenje in nikoli ne bodo prišli domov.
Okoli 30.000 kilometrov sem prevozil z avtobusi, kombiji in avtomobili, 5.000 z Olgo, mojim kitajskim motorjem, 500 s kolesom, tisoče in tisoče z letali. Spal sem v 80 različnih posteljah in se umival v prav toliko različnih kopalnicah. Prespal sem na tleh treh letališč ter neštetih avtobusnih postaj. Zamenjal 20 valut, izgubil nahrbtnik. Imel sem driske in bruhal, zbolel, tako zares, da bi moral v bolnišnico, na srečo nikoli nisem.
Dva ducata držav
Videl sem 24 različnih držav, Mehiko, Belize, Gvatemalo, Salvador, Honduras, Nikaragvo, Kostariko, Panamo v Srednji Ameriki in nato Kolumbijo, Venezuelo, Ekvador, Peru, Čile, Argentino in Urugvaj v Južni. Čez hitre postanke na Japonskem in v Južni Koreji sem prispel v Jugovzhodno Azijo, kjer sem z motorjem prevozil Vietnam, Laos in Kambodžo.
Iz Bangkoka sem čez Mumbaj v Indiji prispel v Ugando ter svoje popotovanje končal v Keniji. Sicer nikoli nisem potoval za številke, ampak če seštejem skupaj, sem v življenju zastavo zapičil že v 70 državah sveta. Tretjini vseh, ki obstajajo.
Bilo je morje dogodivščin. Videl sem bruhajoč ognjenik, peščene plaže karibskih otokov s palmami, veliko jezer, nešteto majhnih vasi. Videl sem drevesa in druge rastline, ki jih sploh ne poznam, užival sadeže, ki sem jih videl prvič. Plaval med morskimi psi, med želvami, skati ter ribami, ki jim ne vem imena. Videl sem vesolje iz planktona. Ogromne ledenike in mogočne slapove.
Jedel sem črve, kuhana jajca z zarodkom ter kravje možgane. Pil riževo vino in kmerske tvarine. Opazoval opice, gorile, žirafe, leve in slone. Spal s tarantelo. Hodil sem po lepih in grdih mestih, varnih in nevarnih ter občutil, kako je, če ti pred očmi razpada družba in propada država. Spoznal sem veliko zgodovine različnih držav in ljudstev, se naučil novega jezika. Srečal mavrico ljudi, bele, temnopolte, kreole, mestice, mulate, afroindijance ... mlade in starejše ... a najpomembneje, srečal sem predvsem dobre ljudi. In med njimi tudi našel delček sebe, ki ga prej nisem poznal.
Zahvala
Veliko vas je bralo moje zapise vsak ponedeljek, pričujoči je 58. po vrsti. Številni med vami ste mi tudi pisali prek različnih družbenih omrežij, prosili za kak nasvet, me spodbujali. Zame ni bilo večje nagrade kot ta, da ste ponedeljkovo jutranjo kavo preživeli v moji družbi. Nekateri ste s svojimi komentarji dali tudi kritiko, ki je bila dobrodošel odziv.
Nergačev, ki v mojem popotniškem dnevniku niso našli drugega kot razloge za izkazovanje nevoščljivosti in lastne nemoči, je bilo zelo malo. A vendar, če je tudi kakšen izmed njih skozi celoletno branje le nekaj odnesel in morda zaradi tega razmišlja za odtenek drugače, sem tega vesel. Življenje po navadi ni črno in belo, temveč je pravzaprav veliko sivega.
Tisti, ki ste se navdušili nad vandranjem, a vam za potovanje daleč za sedmimi gorami vseeno še manjka poguma ... veliko zanimivega se skriva tudi za sosedovo ograjo, v državah zelo blizu. Pa tudi, verjetno bi bili presenečeni, koliko je krajev v naši prelepi majhni deželi, ki jih sploh ne poznate. Veliko je še krajev za obisk.
Tisti, ki sem vas navdušil za potovanja v oddaljene kraje za sedmimi vodami, pa kar brez strahu! Z dobrim srcem pojdite, po pameti in vse bo v redu. Pošljite mi sporočilo, zapišite kakšno zanimivost o krajih tam daleč, da se bom tudi jaz od vas kaj naučil, se zasmejal kakšni vaši dogodivščini. Le malo poguma je treba in odprte glave.
Ne pozabite pregovora, ki si ga tako rad izposodim od Avguština iz Hipona: Svet je kot knjiga. Tisti, ki nikamor ne potujejo, preberejo le prvo stran.
Hvala, da ste brali.
