Novejša zgodovina Kambodže, pa tudi Vietnama in Laosa, je strašna. Čeprav na Zahodu ljudje poznajo vietnamsko vojno, večina ne ve, da sta v približno istem času tako v Laosu kot tudi Kambodži potekala spopada za oblast med komunisti in nacionalisti ali rojalisti.
Rdeči Kmeri so nadzor nad Kambodžo prevzeli v drugi polovici 20. stoletja. Ljudje, prej izkoriščani od francoskih kolonizatorjev in nato domače elite, nastavljene s pomočjo Američanov, so namreč pozdravili komunistične ideje zloglasnega Pola Pota.

Ta se je sicer, nekoliko ironično, komunizma nalezel prav v Parizu, kamor se je šel izobraževat z državno štipendijo. V tistih časih je bila namreč Francija utrdba levih političnih idej v Zahodni Evropi. Pol Pot je hotel ustvariti brezrazredno družbo, v kateri ni zasebne lastnine. Pol Pot je bil sicer v političnem prepričanju še bolj ekstremen kot komunisti, zagovarjal je t. i. "tretjo pozicijo", ki je nad komunizmom.

Ko so Rdeči Kmeri vkorakali v Phnom Penh, so tako rekoč izpraznili mesto in meščane preselili na deželo, da bi obdelovali polja. Načrtovali so povečati letino riža za trikrat. A ta poteza se je kmalu izkazala za neumno, saj je zaradi prevelikega števila ljudi na podeželju začelo zmanjkovati hrane, pa tudi meščani niso imeli pojma o poljedelstvu. Tako se je povečala lakota tudi med kmečkim prebivalstvom, ki je od začetka novo oblast podpiralo, nato, ko so Rdeči Kmeri vse nacionalizirali, pa je bilo privržencev vedno manj. A takrat je bilo že prepozno.

Skrivna mučilnica
Krhek režim je bil obseden z notranjim sovražnikom, od zunaj so nanj pritiskali Američani, ki so na Kambodžo zmetali milijone ton bomb, da bi preprečili pomoč Vietnamcem. Na Laos denimo, so ZDA zmetale toliko eksploziva, da bi v obdobju devetih let ena bomba počila vsakih osem minut! Tako so Rdeči Kmeri v skoraj prazni prestolnici Phnom Penhu, v eni izmed srednjih šol, vzpostavili zapor za politične nasprotnike, zloglasni S21. Šlo je za mučilnico, v kateri so pobili med 17 in 20 tisoč ljudi, med njimi veliko nepolnoletnih in otrok! Mučenje z elektriko, navidezno utapljanje, rezanje teles, puljenje nohtov in podobno so ljudi prisilili, da so priznali delovanje proti režimu in našteli ljudi, ki naj bi počeli enako. Jasno je, da so mučeni naštevali imena vsepovprek, samo da bi si rešili življenje. Večina ljudi ni imela pojma, zakaj je zaprta.

"Mi smo le sledili ukazom. To je vse. Nič drugega nisi mogel narediti. Če bi preveč spraševal ali zavrnil ukaze, bi te imeli za notranjega sovražnika in ubili," so razlagali preživeli pazniki v tem zaporu. Vsi so vedeli, kaj se tukaj dogaja. A centralni komite Rdečih Kmerov, imenovan Angkor, je iz paranoje pred izdajalci pobil tudi tisoče svojih ljudi in tako dosegel začaran krog stoodstotne poslušnosti.

Dva milijona mrtvih
S21 je bil le eden izmed 150 skrivnih zaporov po državi, v katerih je dal Pol Pot pobiti dva milijona ljudi, četrtino prebivalstva! Med njimi je bilo največ meščanov, saj so jih Rdeči Kmeri imeli za pripadnike buržoazije, ki izkorišča delovnega človeka. Ogromno je bilo tudi v Kambodži živečih Kitajcev in še posebej Vietnamcev, ki so jih načrtno odstranjevali, saj se je Pol Pot bal, da bi z njihovo pomočjo sosednji Vietnam prevzel oblast tudi v Kambodži. Tako je na koncu pravzaprav Rdeče Kmere napadel in z oblasti vrgel zavezniški komunistični Vietnam, medtem ko so zahodne države še leta priznavale Pola Pota in Rdeče Kmere kot legitimne voditelje Kambodže. Rdeči Kmeri so Kambodžo v Organizaciji združenih narodov predstavljali vse do leta 1993!

Povsod po Kambodži je tako danes najti množična grobišča, imenovana "polja smrti". Tisto, v katerega so vozili mrtve iz zapora S21, sem si tudi ogledal. V spominski pagodi je shranjenih na tisoče kosti in lobanj žrtev enega največjih genocidov modernega človeštva, za katerega večina ljudi sploh ne ve, da se je zgodil.

Rdeči Kmeri so se do začetka 90. let skrivali na zahodu Kambodže, v okolici Krong Pailina, kjer sem obiskal Lojzeta, večina pa jih je prebegnila na Tajsko. Leta 1994 so znova okronali kralja Norodoma Sihamonija in obnovili kraljevino. Borcem Rdečih Kmerov so omogočili amnestijo. Pola Pota so Kmeri sami odstavili in dali v hišni pripor, kjer je tudi umrl. Sodili mu niso nikoli.

Popoldne, po ogledu temne strani kamboške zgodovine, sem si v Phnom Penhu šel ogledat še kraljevo palačo. Lepo za pogledati, zanimiva arhitektura, pa tudi parki ti dajo malo miru pred sicer kar kaotičnim mestom in tudi nekaj časa za globlji razmislek o stvareh, ki so se dogajale v tej azijski državici, in o tem, kakšne posledice so pustile na tukajšnji družbi. Sredi mesta sem našel Jugoslovansko ulico ter ulico Josipa Broza Tita. Verjetno iz časa neuvrščenih, ko smo bili v "Jugi" z vsemi veliki prijatelji ...

Proti Tajski
Avtobus spalnik pomeni, da se na pogradu, malo večjem od tistega v Poreču, kamor sem šel nekoč s kolonijo na morje, tiščita dva. Še dobro, da sem si na telefon naložil posnetke stare angleške serije Men Behaving Ugly in si tako krajšal čas. Na srečo je bil možakar bolj majhne sorte in je šel na polovici poti, v Siem Reapu, dol. Nato sem lahko zaspal.

Pot do Tajske meje je trajala slabih deset ur, malo dlje tudi zato, ker smo se morali vmes ustaviti pri vulkanizerju. Šofer je namreč moral zamenjati plašč na rezervnem kolesu. Ker je bila delavnica bolj revna, so veliko avtobusno pnevmatiko na platišča nabijali z veliko macolo, kar traja, sploh če vsakič drugič namesto po gumi počiš po železu. No, v slabi uri so le uredili zadevo in šli smo naprej.
Nato sem kakšni dve uri čakal pred mejno pisarno, da so odprli. Žig. Peš čez most na tajsko stran. Žig. Dobrodošel na Tajskem. Nato spet uro in pol čakanja, da je prišel avtobus in nas odpeljal v Bangkok. Našel sem tudi lep in miren hostel, s prijaznim osebjem. Ši (Shi), ki vodi vse skupaj, naju je z Angležem Breadanom zvečer peljala iz središča mesta na nočno tržnico, kjer ni bilo nobenih turistov.

Noč v Bangkoku
Tržnica je bila ogromna, bolj smo se osredotočili na hrano. Na takih tržnicah me vedno znova preseneti bogata azijska kuhinja. Na enem delu so imeli tudi bolj ekstravagantne jedi, škorpijone, kobilice, črve, stonoge, žabe, pajke ... Kupil sem vrečko črvov, prelitih z limeto in še neko drugo blago omako. Ni bilo ravno za dol pasti dobro, pa tako grozno tudi ne. Kot da bi žvečil pomfrit.

Nato sva se z Breadanom odpeljala nazaj v center, na "zloglasno" cesto Khao San, kjer se zvečer dogaja vse, kar se dogaja. Ena noč v Bangkoku. Gneča, z vseh strani te bombardirajo s ponudbo alkoholnih pijač, smejalnih balonov, raznih šovov, v katerih ženske z vaginami streljajo žogice za namizni tenis in podobne seksualne zadeve. Prijateljice noči te ogovarjajo in vlačijo za roko, če bi morda rad žensko družbo do jutra. Ali pa so ti morda všeč ladyboyi? Ladyboy sem prevedel v slovenščino kot puncafant. Torej fant v biološkem smislu, ki je postal dekle. Nekateri tudi spremenijo spolne organe, drugi ne. Skratka, na ulic Khao San in sosednjih se za vsakogar kaj najde.

Prvič v Indiji
Letalo na mednarodnem letališču Don Mueang je zamujalo eno uro. Nastavil sem si alarm, da ne bi zaspal. Ob treh zjutraj so veke najtežje. Boeing družbe Thai Lion je bil po moje "high density" letalo, ker so bili sedeži natiščani kot za liliputance. Indijci, nekaj Tajcev in jaz. Večino časa skoraj peturnega leta sem napol prekinkal, naslonjen s čelom na prednji sedež. Ne vem, ampak verjetno mi je jezik tako napol visel iz ust. Razen nekaj manjših turbulenc je bil prijeten nočni let.

Tudi kontrola in ostalo na bombajskem letališču je potekalo hitro in brez večjih zapletov. Mejni policist si je ves čas nekaj požvižgaval in pel, ko je preverjal moj potni list. Hecen patron. Zunaj sem plačal taksi do hostla, ki sem ga rezerviral v Vzhodnem delu Bandre. Mumbaj ali Bombaj je veliko mesto, okoli 20 milijonov ljudi. Ko sva zapeljala z avtoceste v mesto, je udarila prava Indija. Tu je toliko ljudi! Vsepovsod, ko pogledaš, je nekdo. Hostel je sicer razmeroma čist, a je v taki ozki ulici, na kateri je čez dan polno ljudi, ki nekaj prodajajo pa tiščijo cize z zelenjavo in tako naprej. Zvečer pa na mizah spijo brezdomci, pod njimi pa podgane malicajo, kar je ostalo od dnevnega vrveža.

Išvarja
Popoldne sem šel za nosom pač, malo okoli, da vidim. Ob reki je polno stolpnic in nižjih naselij, napol slumov, kjer očitno živijo bolj revni ljudje. Smeti ležijo vsepovsod, med njimi vrtajo prašiči in jedo, kar je ostalo. Na cesti so koze, pa kakšna krava tudi. Reka je polna smeti. V ozkih uličicah zaudarja po vseh tekočinah in smeteh, ki se parijo na vročini. Iz bližnje mošeje mujezin kliče k molitvi. Tukaj je veliko muslimanov.

Zvečer sva se dobila s prijateljico Išvarjo, ki tukaj živi. Pred dvema letoma sva se spoznala prek couchsurfinga, ko je potovala po Evropi in je prišla tudi v Ljubljano. Čakala je ob cesti, se nasmejala in dejala: "Jan, si nisi mogel najti hostla v bolj zanikrnem delu mesta?"

Z motorikšo sva se odpeljala na pivo in jest v drug del mesta. Išvarja je ena izmed tistih oseb, s katero pogovor steče, kot da bi se videla včeraj. Kot da nisem jaz iz Slovenije, ona pa iz Indije. Takih ljudi srečamo v življenju malo. "Ja pa boš šel še kaj okoli po Indiji? Zdaj je odličen čas, da greš na sever, na jezera, med planine. Ti lahko pomagam, imam prijatelja tam," je predlagala. Hm?! Morda bi lahko res stisnil kak teden Kašmirja v svoj urnik?!

Moja pot: Kampot–Phmon Penh (Kambodža)–Bangkok (Tajska)–Mumbaj (Indija)