Zadnji teden se je vlekel. Ne ravno kot jara kača, ampak saj veste, kako je, ko čakaš, da se bo nekaj zgodilo. Da greš končno na letališče, se vkrcaš na letalo, upaš, da ne bo padlo dol ravno zdaj, ko si že tako blizu. Na safariju v Massai Mari sva se spoprijateljila s Francozom Remijem. Sproščen dečko. Ker je tudi on imel ravno še teden dni časa, preden je odletel k mami v Burkina Faso, sva šla skupaj z vlakom iz Nairobija v Mombaso, na obalo. Na improvizirani in hrupni avtobusni postaji sva našla matatu, tako rečejo kombijem za prevoz potnikov, ki je peljal do nove železnice zunaj mesta.

Vlak v Mombaso
"Kaj imata pa tole? Nož? Ne bo šlo, prepovedano na vlaku," je dejal varnostnik na pregledu pri vhodu. V Keniji te vsepovsod pregledajo z detektorjem kovin. Pred lokalom, pred banko, pred supermarketom, pred železniško postajo. Sva vztrajala, da potujeva po svetu in da pač na taki rajži potrebuješ nož. Nož vedno prav pride. Ko smo šli čez drugi rentgen, so ugotovili, da ima Remi pravzaprav dva pipca. Jaz sem imel takšnega večjega, ki ga lahko pritrdiš na kalašnikovko. Peljali so naju k vodji varnosti.

"Fanta, jaz ne morem vedeti, ali bosta koga napadla ali ne zgolj po tem, kako sta videti," je dejal možakar sicer prijaznega videza in gledal dva prežvečena popotnika z nahrbtnikoma, polnima smrdečih cunj. Potem ko smo se malo pogovarjali, je bilo jasno, da je vprašanje varnosti samo v tem, koliko bova prispevala, da pogleda skozi prste. "No, če vama jaz pomagam, pomagajta še vidva meni," je dejal. V kotu zraven je sedela varnostnica z avtomatsko puško, naslonjeno na zid. "Vam ne morem pomagati, imam pa darilo za vašo kolegico," sem dejal in iz torbe potegnil zapestnico, ki sem jo za dolar kupil pri Masajih. "Oh, kako je lepa," je veselo in hvaležno dejala mlada ženska, njen vodja se je nasmejal, nama vrnil hladno orožje in lahko sva šla na vlak.

Železnico med glavnim kenijskim mestom in največjim mestom ob obali so zgradili Kitajci, tudi nekaj osebja imajo svojega. Vlakovodje so prav tako Kitajci. Ni drago, 500 kilometrov vožnje v drugem razredu stane osem evrov, prispeš pol hitreje kot z avtobusom, ki ni bistveno cenejši.

Železna cesta je speljana po prazni prostrani kenijski savani, tu in tam lahko vidiš tudi slone in druge živali. Dolgo že nisem bil na vlaku. Je spomin malo zašel na pot skozi Sibirijo pred leti, ko sva z Juretom potovala iz ruske Moskve čez mongolski Ulan Bator v Peking na Kitajsko. Tudi tam včasih ure in ure ni bilo ničesar drugega razen visoke trave ali brezovega gozda. Dobro potovanje je bilo za dva prijatelja, ki sva takrat trkala na vrata tretjega desetletja in se malo odločala, kaj bi v življenju, ter razreševala tegobe sodobnega moškega.

Šnops
Remi rad igra karte in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo predlagal kakšno igro. "Kaj pa, če te jaz naučim eno našo igro, šnops se ji reče," sem dejal in tako sva do večera igrala karte v dvoje. Zdela se mu je nadvse zanimiva igra, meni je bilo tudi všeč, saj smo pri očetovih starših to veliko igrali, ko sem bil mlajši. V mamini družini smo večinoma metali tarok.

Šnops je taka tradicionalna igra na področju nekdanje avstro-ogrske monarhije, mislim, da izvira iz Avstrije. Ime je dobila seveda po pijači, ki je bila nagrada za zmagovalca.

Zvečer okoli sedme ure sva prispela v Mombaso. Z minibusom sva se odpeljala skozi mesto proti manjšemu obmorskemu kraja Kilifi. V nekem kraju bogu za hrbtom sva morala presedlati na matatu. Najprej sva bila sama, nato se je napolnil in v vozilu s 13 sedeži nas je bilo 15. Nato smo ob cesti pobrali še enega fanta, pa dve dekleti, pa dva možakarja in ... Na koncu sem naštel 21 ljudi! Jah, po afriško! Po uri in četrt vožnje sva le prispela v Kilifi. Četrt ure je šlo zato, ker sta se "sprevodnik" in neki potnik kregala okoli cene in nezadovoljneža smo skoraj že pustili ob cesti, ko sta se nato vendarle nekako dogovorila. Med njunim kričanjem sem razumel zgolj številke, ki so bile v angleščini, vse preostalo je potekalo v svahiliju ali v kakšnem izmed množice domačih jezikov, ki jih govorijo v Keniji. Recimo jezik durjama je eden takih, govorijo ga v okolici Kilifija.

Konec prvenstva
Po slabe pol ure pešačenja v temi sva prispela do takšnega ekološkega miniresorta, kjer so imeli tudi skupinske spalnice. Postelja stane 15 dolarjev, kar ni tako poceni, ampak, saj tudi v Mombasi ali Nairobiju težko spiš za manj, vse skupaj pa se ne more primerjati s tem tukaj v Kilifiju, kjer je neki Francoz uredil res lep in sproščen "plac" z bazenom.

Ker je bil petek, je bilo tistih 30 gostov že kar veselo razpoloženih, tako da sva se tudi midva s pivom hitro vključila v družbo. V nedeljo smo gledali finale svetovnega nogometnega prvenstva. Prišlo je tudi veliko okoličanov. Domačini so večinoma navijali za Francoze, jaz in manjšina za Hrvaško.

"Francija je zadnja afriška reprezentanca," so dejali. Nekateri so tudi stavili na zmagovalca. Kenijci na splošno radi stavijo za denar, menda je to velik družbeni problem. Spomnim se, da sem v Nairobiju srečal taksista, ki je dejal, da ne gleda več nogometa, saj se je njegov brat s stolpnice pognal v smrt zaradi izgubljene stave, ki je ni mogel poplačati. No, mene zaradi sosedov Hrvatov ni bolela ne glava ne denarnica, čeprav sem navijal zanje. Remi je bil vesel in se je rahlo okajen veselil pozno v noč.

Na beli obali
En dan sva šla z Mukani, ki je prostovoljka tukaj v hostlu, v Kilifi na plažo. "Kakšno ime je Mukani?" sem jo vprašal na sprehodu po belem pesku ob morju. "Deklica, ki molze kravo," je smeje odgovorila in dodala, da pravzaprav nikoli ni molzla krave, ker prihaja iz Nairobija in je vse življenje živela v mestu. Zdaj, ko je ob morju, pravi, da se verjetno ne bo nikoli vrnila v Nairobi in si bo poskušala tukaj urediti življenje. Jo razumem. Nairobi ni ravno prijetno mesto, če mene vprašaš. Javni prevoz z nabitimi matatuji, smog, hiše z visokimi zidovi in bodečo žico, ki jih varujejo varnostniki z avtomatskimi puškami. "Se je pa Nairobi v zadnjih letih razvil v središče nočnega življenja v Keniji. Veliko je klubov, diskotek z dobro elektronsko in drugo glasbo. To malo pogrešam," je dejala 28-letnica, ki si želi, da bi si kruh lahko služila s petjem.

Po kopanju na skoraj prazni rajski plaži smo šli jest v mestece. Hrana tukaj na obali je veliko okusnejša kot v notranjosti Kenije. Naročili smo mešanico rib in lignjev, odlično je bilo. Ob obali so namreč v večini muslimani in njihova kuhinja pozna veliko več začimb in načinov priprave hrane kot drugod po deželi, kjer sem potoval. Tam je bolj tako, meso in riž, meso in krompir. Preprosto.

"In kaj boš zdaj, Jan, ko prideš domov? Kaj boš počel?" je vprašala Mukani, ko smo mazali ribe. Hm? Dobro vprašanje. Si ga pravzaprav že pogosto zastavljam zadnje tedne, ko vem, da se bliža konec. Ne vem, kaj bom, bom videl, ko pridem domov. Za zdaj si samo želim, da pridem domov. Pravzaprav sem komaj čakal, da mine ta zadnji teden. Da se eno poglavje zapre, obrnem na prazen list in začnem pisati na novo.

Zadnji dan
Prišla je sobota. Anglež Sean, ki dela za neko nevladno razvojno agencijo, je plačal zase taksi do letališča v Mombasi in naju je z Remijem vzel s seboj. S Seanom smo se veliko družili ob kartah. Tudi Seana sem namreč naučil igrati šnops in igrali smo v troje, kar je seveda bolj zanimivo, kot če igrata le dva. Tako smo po večerih metali karte. Malo smo se učili tudi tarok, ki je meni zelo ljuba igra, Remi pa naju je naučil tamu. Tamu je zanimiva igra s kartami, predvsem za urjenje spomina.

Na poti proti Mombasi smo večinoma molčali, kar mi je bilo všeč. Avtomobil drvi skozi vasi, pri odprtem oknu skozi sončna očala opazuješ okolico, malo razmišljaš o preteklem letu. Poslovili smo se, z Remijem sva se odpeljala v stari del Mombase, do trdnjave Fort Jesus. Zgradili so jo Portugalci pred kakšnimi 500 leti, ko so odkrivali Afriko.

Neki stari gospod naju je prepričal, da naju pelje skozi staro mesto. Ni bil ravno najboljši vodič, a vseeno sva videla veliko uličic in tržnic, ki jih sama morda ne bi našla. Nato sva nakupila še nekaj spominkov. "400 šilingov je zapestnica, krožnik pa 800," je dejal prodajalec. "600 dam za vse skupaj," sem dejal. "Ne, ne, ne, to je prepoceni, nekaj moram zaslužiti," je vztrajal in začel po trgovsko kremžiti obraz. "Poglej, 600 dam ali pa grem. Ne da se mi pregovarjati," sem dejal očitno dovolj odločno. Sem kupil za 600. Ko je stvari dajal v vrečko, si je nekaj nezadovoljno brundal v brk.

Ti prodajalci si včasih res mislijo, da pri nas denar raste na drevesu in da smo padli z lune. Tako ali tako sem kljub pregovarjanju plačal ceno, ki je domačin nikoli ne bi. Tudi najin "vodič" je na koncu jel razlagati, da mu afriški turisti dajo 12 dolarjev za enourni ogled mesta, Evropejci pa še več. Mhm, rad bi videl te Afričane. Dala sva mu šest. Moram priznati, da mi gre to res malo na živce, ker te skoraj vsepovsod, kjer cena ni zapisana na ceniku, hočejo opetnajstiti.

Darilo
V gostilno ob trdnjavi sva šla še na zadnjo fanto pred odhodom na letališče. Na drugi strani ograje je možakar prodajal spominke, ravno se je ubadal z veliko skupino šolarjev. "Otrokom daš skoraj zastonj, samo da so veseli. Otroci morajo biti srečni," naju je napol nagovoril in vprašal, od kod sva. "A, Slovenec si? Lepo. V sedemdesetih letih sem delal v Savdski Arabiji, potem sem čez Jordanijo, Sirijo in Turčijo ter Grčijo potoval skozi vašo Jugoslavijo do Nemčije. Takrat je šlo brez problemov, nobenih vizumov in ničesar," je dejal očitno razgledan starec. "Se spomnim Damaska v Siriji. To je bilo takrat tako čudovito mesto, da ti je vzelo sapo! Pa poglej Sirijo danes. Ne vem, kam to vodi," je zmajeval z glavo in začel pobirati spominke v vrečo. Tudi midva sva se počasi odpravila.

Ravno sva iskala taksi, ko je pristopila mlada Kenijka v šolski uniformi in vprašala, od kod sva, kako nama je všeč Kenija, kje sva že bila in tako naprej. Za Francijo ji je bilo seveda takoj jasno, za Slovenijo še ni slišala. "Oprostita, ampak imata morda kakšen spominek iz svojih držav?" je vprašala. Remi je razmišljal, ali ima kaj, jaz pa tudi. Nato sem se spomnil verjetno res edine slovenske stvari v svojem nahrbtniku. Iz vreče sem potegnil našo zastavo in jo poklonil dekletu. Bila je zelo vesela, saj je še nikoli ni videla. Malo sem ji razložil o naši državi in verjetno sem ustvaril mlado ambasadorko Slovenije v Mombasi.

Slovo
Pred letališčem sva sedla na klop in pila pivo. Remi je imel še dve uri do poleta, moj je bil drugi dan zjutraj in odločil sem se, da bom kar prespal tukaj. Ni se mi dalo iskati nekega hotela in zjutraj ob štirih voziti na letališče.

Moj francoski prijatelj je prav tako že nekaj mesecev na poti. Veliko časa je bil v Indoneziji, kjer je preučeval gozdove, saj študira menedžment gozdov, torej upravljanje gozdnih virov. S prijateljem sta posnela tudi material za dokumentarni film, ki ga bosta začela montirati, ko prideta oba domov. "Prej se mi je zdelo, da točno vem, kaj bi rad delal v življenju. Zdaj, po tem letu, ko sem spoznal toliko različnih ljudi in počel toliko različnih stvari, nisem več tako prepričan. Zdaj, ali je to dobro ali ne?" je razmišljajoče dejal Remi in srknil iz pločevinke tuskerja.

Saj ga razumem. Ravnokar je praznoval 23. rojstni dan in pred njim je še veliko odločitev. V naslednjih desetih letih se mu bo zgodilo življenje. In potem pride tisti trenutek, ki jih je bilo to leto tisoče. Remi je dal nahrbtnik na rame, udarila sva v roko, se objela in rekla: "Se vidiva!" No, z njim verjamem, da se še bova kdaj. Nekaj je bilo takšnih ljudi to leto, za katere imam nekakšen občutek, da se bomo kdaj v prihodnosti znova srečali.

Na letališče me seveda niso spustili, imeli so enak režim kot v indijskem Bombaju. Tri ure pred poletom. Tako sem na zunanjem pokritem delu letališča na tla vrgel nahrbtnik, se spravil v spalno vrečo, da me ne bi pojedli komarji in do zgodnjega jutra spal na tleh.

Skoraj že doma
Pilot je dodal plin in boeing 767-300 družbe Air Italia se je dvignil v zrak. Slabo uro po vzletu smo leteli mimo Kilimandžara, najvišje afriške gore, ki je na čistem severu Tanzanije ob meji s Kenijo. Veličasten pogled! Mogočno se je dvigala nad oblaki, slabih 6000 metrov visoko. Na Kilimandžaro se bom odpravil v enem izmed naslednjih potovanj.

Imel sem srečo, saj je bilo letalo skoraj popolnoma prazno, od 250 sedežev jih je bilo zasedenih 20. Super! Osem ur tišine na letalu, brez gnetenja, spal sem lahko v sredinski vrsti čez štiri sedeže. Samo enkrat se spomnim, da je bilo podobno, ko sem pred leti letel iz Havane na Kubi proti letališču Tocumen v Panami. Takrat sem prvič letel s pilotko, iz kabine nas je pozdravila kapitanka Carolina Fernandez.

Ko smo pristali v Milanu, sem se lepo postavil v vrsto za potnike iz držav EU-ja, možakar je pogledal potni list in "Benvenuto all'unione europea". Evropska unija. Skoraj kot doma.

Razmišljal sem, ali naj grem v mesto, v Milano, a sem se odločil, da ne. Ne gre več, ni več elana. Da bi moral iskati neko omarico za nahrbtnike, se z avtobusom ali vlakom peljati v center, znova hoditi po ulicah, ki jih ne poznam, nato spet nazaj ... Ne! Dovolj je! Milano, Mombasa, Maracaibo, Managua ... trenutno mi je vseeno.

Po prespani noči na letališču sem zjutraj prispel v Split. Mama in oče sta me že čakala. Čez dobro uro smo že v senci pili špricar in se pogovarjali o preteklem letu, ki se ga bom spomnil za zmeraj.