"Preveslati J Mediteran, je prišla kar nenadoma. S kolegom, Avstralcem Huwom Kingstonom, skušava preveslati 2100 kilometrov med Tunizijo in Turčijo. Prvi del poti je za nama, uspešno sva priveslala na Malto."
Po opravljenem prvem delu poti je svojo novo veslaško preizkušnjo pokomentiral Primorec Marin Medak, ki je s svojimi avanturističnimi podvigi že postal znan javnosti. Leta 2010 je sam iz Savudrije odveslal do grškega otoka Zakintosa, za 1400 kilometrov dolgo pot je potreboval en mesec; leto pozneje je v 23 dneh s Simonom Osbornom preveslal obalo Južne Koreje (1100 km dolga pot), februarja 2012 pa je postal najmlajši vodja čezatlantskih odprav in prvi Slovenec, ki mu je uspelo preveslati Atlantik - z Ircem in dvema Britancema je v 45 dneh preveslal Atlantik od Kanarskih otokov do Barbadosa (4700 km dolga pot).
V času objave je Marin skupaj s svojim sopotnikom, Avstralcem Huwom Kingstonom, že začel drugi del poti, veslata proti Kreti. Čaka ju težji del: "Najbolj me skrbi del, ki je pred nama, to je od Malte do Krete. Razdalja je prevelika, da bi lahko taktizirala z vremenom, in bova dobila, kar bova pač dobila. Upam, da ne bo prehudo."
Nujno potrebne stvari so ...
In kaj človek sploh potrebuje pri takšni odpravi? V barki je tudi prostorska omejitev, zato nas je zanimalo, kaj imata Marin in Huw s seboj: "Za preveslati iz Tunizije v Turčijo potrebuješ zgolj barko, vesla, kompas in hrano. Vse drugo je luksuz, brez katerega se lahko preživi." K temu doda: "Poleg tega so kar pomembni tudi satelitski telefon, GPS, računalnik in seveda orodje za popravo stvari, ki se pokvarijo. Poleg tega imava s sabo tudi Huwovo kolo, s katerim je prikolesaril iz Maroka v Tunis." Večino hrane sta naložila na Malti: "Približno 60 kilogramov je imava."
Boj s tunizijskimi cariniki
Kako pa je sploh nastalo sodelovanje z Avstralcem? "Prvič sem za Huwa slišal od poslovnega partnerja iz Aten, ki mu je pomagal pri logistiki v Grčiji. Potem sem ga tudi jaz začel spremljati na Facebooku. Pisal sem mu, ali potrebuje kakšno pomoč v Sloveniji. Rekel je, da ne, ampak me je povabil na večerjo v Milje. Šel sem in takrat sva ugotovila, da sva na isti valovni dolžini," se spominja Medak. Projekt sta začela konec septembra, ko sta se ekspresno hitro in spontano dogovorila, da se skupaj podata na pot. Na začetku je Marin za organizacijo moral poskrbeti sam, saj je takrat bil Huw že na poti okoli Sredozemlja: "To je pomenilo najti barko, leteti na Kapverdske otoke in jo kupiti, opremiti in pripraviti na prevoz v Tunis. Potem organizirati transport, sponzorje, manjkajočo opremo in hrano. Veliko je bilo tudi zamujanja dobaviteljev opreme. Tako sva recimo rezervne dele za desalinizator dobila šele na Malti (morala pa bi jih mesec pred odhodom v Slovenijo), a ko sva jih danes zamenjala, sva ugotovila, da prenos med elektromotorjem in batom pumpe ne deluje tako, kot bi moral. Zato bova vodo najverjetneje delala z ročnim desalinizatorjem."
A to niso edine težave, s katerimi sta se srečala Marin in Huw, pustolovščino sta morala za nekaj dni prestaviti zaradi težav na tunizijski meji: "Veliko kolobicije je bilo na carini v pristanišču v Tunisu. Deset dni sva porabila za to, da sva barko spravila v marino. Celoten proces je bil tako zbirokratiziran, da še sami točno niso vedeli, kaj točno bi morali narediti. Ni bilo pa nikoli tako hudo, da bi bila odprava zaradi tega prekinjena, zgolj dalj časa bo trajala."
Marin, Huw in ... gospod Hops
S Tunizijci sta se Marin in Huw, ki sta odpravo sprva financirala iz lastnih prihrankov, potem pa sta začela iskati sponzorje, morala boriti za tretjega člana posadke - gospoda Hopsa. Dvojica uporablja plovilo, ki je pomanjšana različica tistega, ki ga je Medak z ekipo pred tremi leti uporabil za plovbo čez Atlantik. Z njim bosta veslača skoraj povsem samozadostna, saj je med drugim opremljeno s sončnimi celicami za proizvodnjo električne energije, na voljo pa bosta imela tudi telefon in navigacijo. "Najina veslaška barka je najprej prečkala Atlantik, njena druga pot je bila iz Portugalske na Kapverdske otoke, Tunis-Turčija pa je njena tretja pot. Narejena je za takšne podvige, ima dve kabini, ki se lahko neprodušno zapreta, in eno veslaško pozicijo. Pa tudi če je preobrne, se sama vrne v pravilen položaj. Huw je financiral nakup barke in je zaradi tega imel tudi privilegij poimenovanja. Njegovemu kajaku, ki ga čaka v Turčiji, je ime Miss Grape, Mr. Hops pa zato, ker bova z njim skočila do Miss Grape."
(Ne)varno vreme
Start veslaške pustolovščine po južnem Sredozemlju je bil predviden po 6. februarju - Huw je v Tunis prikolesaril iz Maroka, Marin pa je prišel s trajektom iz Genove -, točen datum pa je bil odvisen predvsem od vremenskih razmer, saj je morje zlasti v prvem delu poti do Malte zaradi vetra in valov lahko zelo nevarno. Da se na pot ne bi odpravila, ko je vremenska slika slaba, pa skrbi Jure Jerman z Arsa: "Jure Jerman je izvrsten strokovnjak in velik, dober človek. Napoveduje nama vreme in je edini, s katerim sva v vsakodnevnem stiku. Njegova e-pisma, v katerih pošilja napovedi, pa niso samo vremenska. Vedno doda še kakšen smešen in prijeten stavek, da nama dodatno dvigne moralo."
Kabina malo večja krsta
V enem izmed svojih tvitov je Medak napisal, da ne bi bilo prijetno biti na morju, "saj piha kot pri norcih". Zanimalo nas je, kakšne vremenske razmere ju čakajo, se je kdaj počutil življenjsko ogrožen: "Vremenske razmere so v tem delu Sredozemlja in v tem letnem času precej zahtevnejše od tistih, ki smo jih imeli na Atlantiku. Že zdaj, ko sva samo šest dni veslala iz Tunizije do Malte, sva trideset ur preživela na viharnem sidru. To je kot nekakšno padalo, ki se spusti v vodo v primeru močnega nasprotnega vetra in barko drži, da je veter preveč ne odnese. Ni smrtno nevarno, je pa precej neprijetno, ker je kabina v resnici malo večja krsta." K temu doda: "Najbolj nevarna sva sama sebi, zunanje nevarnosti so minimalne. Če bi se recimo spotaknila in se nekam udarila v glavo ter dobila notranje krvavitve, bi verjetno umrla. Tudi strah me ni. Na trenutke je naporno, ampak zaupam barki in vem, kaj zmorem."
Kot rečeno, je Marin preveslal že kar nekaj preizkušenj, kaj pa ga žene naprej pri takšnih odpravah? "Ženeta me sla po življenju in zavedanje, da bom nekega dne umrl, ne da bi okusil vse, kar nam naš svet ponuja. Zame je to dovolj velika motivacija, da dvignem rit in nekaj naredim." Med svojimi preizkušnjami se ni nikoli vprašal, zakaj mu je tega treba: "Mislim, da je, ne glede na to, kaj počnemo, pomembno, da si na to vprašanje odgovorimo že prej. Da veš, zakaj nekaj delaš in zakaj se trudiš. Grozno je, kako veliko vodij projektov ali direktorjev ne poskrbi, da delavci poznajo pomen svojega dela, pa se potem čudijo, zakaj niso tako učinkoviti."
In če ste mislili, da je Marinu lažje, ker se je od Tunizije do Turčije podal v družbi nekoga, se motite. Marin, ki je znan tudi kot motivator, pravi, da mu je najlažje biti sam: "Takrat točno vem, kaj moram narediti, v napetih situacijah ni treba izgubljati besed in odgovoren sem samo zase. Težje je, če si z nekom 24 ur na dan, sedem dni v tednu."
Kdaj pa bosta dosegla cilj - Turčijo: "To je res težko napovedati. Pričakujem, da imamo še za okoli tri tedne veslanja. Koliko pa bo še čakanja na viharnem sidru in na kopnem, pa ne vem. Upam, da ne več kot en teden."
Spoznavanje in navezovanje stikov
Dokler ne dosežeta cilja, pa Slovenca in Avstralca čaka še veliko dogodivščin in anekdot. Ena se je Marinu še posebej vtisnila v spomin: "Ko sva pristala na Gozu in je Huw šel na carino in policijo, da opravi vstopne postopke, se je vrnil v družbi drugega Avstralca, Iana, ki nama je ponudil prenočišče. Z družino so se pred nekaj meseci preselili na Malto in živijo v prekrasni apnenčasti kamniti atrijski hiši. Takoj so naju povabili v pub in nato peljali na večerjo k starejšemu gospodu in njegovi mladi spremljevalki. Gospod je bil včasih pomorski tihotapec, zdaj pa pomaga italijanski obalni straži in nevladnim organizacijam pri reševanju ilegalnih prebežnikov iz severne Afrike."
Prav srečevanje in spoznavanje drugih kultur pa sta med pozitivnimi platmi veslaških in drugih vrst odprav in potovanj, pri komuniciranju in spoznavanju pa lahko pomagajo tudi družbena omrežja: "Na Twitterju imam prijatelje in spoznavam nove ljudi, ki so mi že veliko pomagali. Tudi Vilija Gošnaka, Slovenca v Tuniziji, brez katerega bi še vedno bila v Tunisu, sem spoznal prek priporočila na Twitterju. Smo v 21. stoletju in komunikacija poteka na različne načine. Upam tudi, da s tem spodbudim še koga drugega, da stopi svojim sanjam naproti."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje