Ta je pozimi priljubljena smučarska točka, vse leto prijeten in nezahteven planinski izlet, v kolesarski sezoni pa tudi cilj precej napornega kolesarskega preizkusa.
Na Celjsko kočo vodi le ena asfaltirana cesta. Za 400 metrov se dvigne na slabih sedmih kilometrih, še dva več prištejte, če se boste na Celjsko kočo peljali recimo od celjske železniške postaje, od koder pridete do izhodišča, če greste v smeri Laškega, na Polulah pri bencinski črpalki zavijte levo čez most in se peljete še slab kilometer mimo neštetih avtomobilov, ki so jih tam parkirali planinci, do treh podvozov oziroma podhodov pod železniško progo.

Na skrajno levem podvozu vas bo o pravi smeri prepričala tabla z napisom Celjska koča. Če boste tekmovali sami s seboj ali pa s tistimi najhitrejšimi – prav najhitrejši je bil lani na tradicionalnem vzponu, ki ga prireja eden izmed naših največjih trgovcev, slovenski kolesarski profesionalec Robert Vrečer –, ki za vzpon potrebujejo malo več kot 17 minut, lahko tukaj vklopite svojo štoparico.
Peklenska prva dva kilometra
Minute resnice za dobro telesno pripravljenost vas na cesti do Celjske koče čakajo že kar na začetku, takoj ko se zapeljete pod železniško progo. Nadaljevanje je lažje, a prva dva kilometra sta peklensko strma. Morda si vzemite prvih 700 metrov, ko gre sicer že precej strma cesta naravnost ob potoku na levi strani in strmim pobočjem s krušljivo skalo na desni, še za ogrevanje, naj se vam nikamor ne mudi.
Kmalu vas bo namreč čakal slab kilometer in pol resnično izjemne strmine s povprečnim naklonom skoraj 13 odstotkov, tisti s težjimi prenosi boste ta odsek v celoti prevozili na pedalih. Na nekaterih delih se cesta tam okoli kilometra in pol od podvoza postavi tudi za 18 odstotkov pokonci, kot se dvigne recimo zadnja dva kilometra tudi cesta na Jošt nad Kranjem.
Precej lažji preostanek vzpona
Po dveh kilometrih, ko se zapeljete v desno serpentino, se strmina unese. Naslednji kilometer in pol se boste vozili po jeseni še posebej slikovitem listnatem gozdu in pedale vrteli mnogo lažje, celo malo se boste spustili. Ko boste zavili v ostro levo serpentino, pa se cesta za kakšen kilometer spet postavi malo bolj pokonci, nakloni spet presežejo deset, enajst odstotkov, ampak ker imate tisto največjo strmino za sabo, boste vsaj psihološko zadnje strme odseke ceste do cilja zagotovo lažje premagali.
Zadnja slaba dva kilometra nista več naporna, kar ne pomeni, da se boste vozili po ravnini, a omembe vrednih strmin na poti ne bo več. Cesta se odpre, vidite jo daleč pred seboj. Na desni imate prelep smrekov gozd z mogočnimi drevesi, na levi pa vam pogled uhaja v dolino, pod seboj boste lahko videli Celje s svojim znamenitim gradom. Ko vam bo za trenutek pod kolesi zmanjkalo asfalta, pred seboj pa boste zagledali arhitekturno izjemno lep hotel, ste na cilju, dobrih 400 metrov nad knežjim mestom.
Morda ne najlepša, ampak zaradi strmine nujna postojanka za vse resne kolesarje
Kolesarski vzpon na Celjsko kočo zagotovo ni med najlepšimi pri nas, z razgledi vam bo postregel šele čisto na vrhu, tudi cesta je na nekaterih delih precej zdelana. Je pa cesta na Celjsko kočo nadvse zanimiva zaradi svoje strmine, kar je najbrž eden izmed razlogov za njeno izjemno priljubljenost med domačimi kolesarji, ki tam preizkušajo svojo pripravljenost.
In če smo za Jošt nad Kranjem rekli, da je kranjski Monte Zoncolan – na izvirnega bo prihodnje leto vodila tako imenovana kraljevska, najtežja in najbrž odločilna etapa dirke po Italiji –, lahko za Celjsko kočo brez pretiranega filozofiranja rečemo, da je celjski, knežji ali grofovski Zoncolan. In še informacija za tiste, ki boste šli na Celjsko kočo na vso moč … na čas pod tridesetimi minutami ste lahko več kot ponosni.
Uroš Bonšek, foto: Zoran Sibinčić