"V tej vasici ostanejo le norci, vsi drugi so jo že zdavnaj zapustili," je za Reuters smeje dejala Sinforosa, ki je letos dopolnila 85 let. Sedenje na rožnato obarvani verandi razpadajoče stavbe, ki je bila nekoč deška osnovna šola, je danes le osamljeno krajšanje časa, pripovedujeta zakonca.

"Vedno sva tako živela. Tukaj so najini piščanci, najini zajci, najina zemlja in najina življenja," še dodaja Sinforosa.

Vasica je hribovito središče ob pokrajini Aragoniji, ki je domovanje številnih borovih dreves in skoraj nobenega človeka. Domačini so ruralna območja doline in okolice začeli izseljevati že v času državljanske vojne leta 1939.

V mesta so ljudi takrat vlekla lačna otroška usta, je za Reuters dejala Sinforosa in poudarila, da v obrobnih vasicah tudi danes ni prihodnosti. Območje pokrajine Aragonije postaja najredkeje naseljeno območje v Evropski uniji. Prebivalstvo se torej tudi skokovito stara.

Vicente, otrok zakoncev Colomer, je vasico zapustil, ko se je zaprla osnovna šola. "Če tukaj ni otrok, tukaj ni življenja," je za Reuters spregovoril 84-letni Juan Martin.

Par živi od pokojnine, v objemu svoje male kmetije redi zajce in kokoši, po hrano, ki je na domačiji ne moreta pridelati, pa se občasno odpeljeta v bližnje mesto.

Še pred desetimi leti sta si svetila samo z oljenkami, danes pa elektriko pridobivata s sončnimi celicami. "Nikoli nisva imela telefona. Signal za mobilni telefon je pri nas samo na zaraščenem pokopališču," je še dejala Sinforosa.

V bližnjem mestu Villafranca imata tudi hišo, vendar tja potujeta le takrat, ko obiščeta sina Vicenta in njegovo družino.

"Dozorela sva v samoti. Samota je vse, kar poznava – všeč nama je," je še dejal Juan Martin, ki ne pričakuje, da bo v vasici po njuni smrti živel še kdo. "La Estrella bo umrla z nama," je še dejal za Reuters.