Tehniški muzej Slovenije v Bistri gotovo spada med tiste slovenske muzeje, ki jih lahko obiščemo večkrat, a pri tem vseeno vsakič odkrijemo nekaj novega, lepega in zanimivega. Novico, da so v muzeju pričakali novo tramvajsko pridobitev, smo izkoristili za obisk tega muzejskega bisera osrednje Slovenije.

Stoletni zidovi

Poslopje, v katerem domuje muzej, stoji prav na robu Ljubljanske kotline, kjer se ravnina Ljubljanskega barja počasi začne dvigovati v notranjsko hribovje, ki obdaja barje. Tam ob vznožju hriba iz kraških globočin privre na dan reka, ki upravičeno nosi ime Bistra.

Ob čudovitem izviru, ki kar kipi od življenja, tako rastlinskega kot živalskega, stoji starodavno poslopje nekdanjega samostana. Samostan, ki je omenjen že v 13. stoletju, na tem mestu ne stoji popolnoma naključno, saj so ljudje že zgodaj prepoznali uporabnost Bistre za poganjanje različnih naprav in strojev. Tesna povezava med Bistro in tehnično dediščino tako sega že vsaj 700 let v preteklost.

Tehnologija narave

Ob prihodu v muzej, kamor se najlaže pripeljete z osebnim avtomobilom ali avtobusom, nas najprej prevzameta čudovita narava in urejena okolica muzeja. Že takoj nam da slutiti, da muzej ni le statičen prikaz zgodovine razvoja človeške tehnologije, ampak predvsem spomenik sobivanja človeka in narave.

Na ogledu razstav muzeja se nam utrdi občutek, da sta narava in človeški razvoj večkrat partnerja kot neposredna tekmeca. Med spoznavanjem stoterih razstavljenih strojev in naprav, s katerimi si je človek skozi tisočletja lajšal vsakdanje življenje, lahko večkrat zaznamo tudi zgodovinske trenutke, v katerih se je človek začel oddaljevati od te povezave z naravo.

Muzej za vse

Bistra zares lahko ponudi nekaj prav vsakomur. Zanimivi muzejski razstavni predmeti, prikazovanje starodavnih obrti in čudovita okolica lahko obiskovalce z raznolikimi zanimanji in željami za več ur popeljejo v raziskovanje zgodovine.

Poleg samostojnih obiskov, ki jih nedvomno priporočamo, pa sodelavci muzeja ponujajo tudi različne delavnice, vodene oglede in demonstracije. Ob koncu našega ogleda muzeja smo se na prijetno hladnem samostanskem dvorišču pogovorili z vodnikom in sodelavcem muzeja Lukom Štepcem.

Kakšno je poslanstvo Tehniškega muzeja Slovenije?

Osnovno poslanstvo Tehniškega muzeja Slovenije je, da ohranja tehniško dediščino, ki je nastala na ozemlju Slovenije. Tehniško dediščino moramo najprej poiskati, jo evidentirati, raziskati in ohranjati. Morda najpomembneje pa je, da to dediščino, ki jo razišče, tudi predstavi javnosti. Zato je poslanstvo muzeja tudi v tem, da pripravlja razstave in predstavitve eksponatov, ki pa so se skozi čas spreminjale. Danes poudarjamo vlogo muzeja kot zanimive in zabavne ustanove, da lahko ljudje v muzeju kakovostno preživljajo svoj prosti čas.

Kako se lotevate tega poslanstva?
Za strokovno raziskovanje dediščine so odgovorni predvsem kustosi, za njeno ohranitev poskrbi restavratorska služba, pri predstavitvi dediščine javnosti pa sodelujejo prav vsi, od kustosov do predstavnikov za stike z javnostmi.

Muzej se uvršča med 12 glavnih slovenskih muzejev, med katere je razdeljena naloga ohranjanja slovenske dediščine. Tehniški muzej pokriva zgodovino nastanka in razvoja različnih strojev in naprav, katerih primarni namen je, da energijo pretvarjajo v delo, ki je ljudem koristno. To vključuje tako naprave za obrt in industrijo kot tiste, ki so koristne bolj za namene prostega časa in rekreacije. Prav decembra zato odpiramo novo razstavo tehnike, namenjene za šport.

Znotraj muzeja je tehnika razdeljena na več oddelkov, ki pokrivajo različne vidike tehniške dediščine Slovenije. Med najslavnejšimi je gotovo prometni oddelek, ki vključuje tako predstavitev vozil kot ljudi, ki so ta vozila izdelovali. Med najstarejšimi oddelki pa so lesarski, gozdarski in lovski oddelek, ki predstavlja zgodovino obrti in industrije, ki je pri nas prisotna že tisočletja. Ob obisku muzeja pa si lahko ogledate tudi nekaj manjših zbirk, na primer razstavo o zgodovini tiskarstva, te pa so enako zanimive kot večje bolj znane zbirke.

Kakšna pa je zgodovina lokacije muzeja v starem kartuzijanskem samostanu? Je ta tudi del dediščine, ki jo muzej varuje?
V trinajstem stoletju se ob izviru Bistre ustanovi strog kartuzijanski samostan, ki je nekakšen začetek zgodovine stavbe našega muzeja. To je bil eden izmed najstrožjih samostanskih redov. Menihi so bili zaprti v samostanu, pogosto se po več mesecev niso smeli pogovarjati in smejati. Vse je bilo podrejeno molitvi. A že menihi so začeli uporabo tehnologije v Bistri, saj je reka, ki ob nekdanjem samostanu izvira, izjemno primerna za pogon različnih naprav prek vodnih koles. Že takrat je bil eden od osrednjih virov zaslužka za samostan les, ki so ga s pomočjo vodne žage razžagali in prodali v Ljubljano.

Samostan je bil po ediktu Franca Jožefa razpuščen in v 19. stoletju ga kupi Franc Gale, bogati ljubljanski industrialec in trgovec. Družina Gale ni le stanovala v dvorcu nekdanjega samostana, ampak je nadaljevala bogato gospodarsko dejavnost menihov. Postavili so več vodnih žag, parno žago in celo hidroelektrarno. Poleg tega so se ukvarjali tudi z živinorejo in drugimi oblikami kmetijstva, pravzaprav z vsemi oblikami gospodarske dejavnosti, ki so se na tem področju vsaj malo izplačale. Veliko eksponatov, ki jih vidimo v muzeju, je del zapuščine gospodarske dejavnosti družine Gale. Po vojni je bilo poslopje nacionalizirano in v njem je bil že kmalu po koncu vojne leta 1953 ustanovljen tehniški muzej.

Katera zbirka privabi največ obiskovalcev?
Gotovo najbolj znana je zbirka protokolarnih vozil, ki jih je na potovanjih in doma uporabljal nekdanji jugoslovanski predsednik Josip Broz – Tito. Uporabljali so jih za sprejeme in parade – povsod, kjer je bila pomembna varnost predsednika. Ta zbirka se je pri nas znašla, ker je bila Bistra zadolžena za hranjene avtomobilske dediščine v Jugoslaviji, zato so vozila po koncu službovanja pripeljali sem. V Srbiji so hranili vozila iz letalskega prometa, na Hrvaškem vodna plovila, cestna vozila pa pri nas. Lahko si ogledate tudi sodobnejše oklepno vozilo, ki je rešilo življenje slovenskemu veleposlaniku.

Ta zbirka je gotovo najbolj priljubljena in največ ljudi pride prav te avtomobile pogledat, je pa zbirka z vidika predstavljanja zgodovine nekoliko problematična, saj prikazuje zelo malo dejanskega razvoja zgodovine. Nekaj malega sicer lahko nakažemo o razvoju oklepnih in luksuznih vozil, a ne veliko več kot to. Zato smo ob bok tej razstavi postavili tudi zbirko Naš dragi avto, ki prikazuje razvoj osebnih avtomobilov, ki so si jih skozi desetletja lahko privoščili navadni smrtniki.

Meni osebno pa je najbolj ljuba ena od novejših pridobitev muzeja, razstava o zgodovini samostana v Bistri, ki stoji v starem križnem hodniku poslopja. Večina dvorca je bila namreč skozi stoletja večkrat predelana in od prvotne samostanske stavbe se je ohranil v bistvu samo ta hodnik, ki je nekdaj povezoval najpomembnejše dele samostana. V njem smo uredili razstavo, na kateri so predstavljeni sami menihi, njihovo življenje in zgodovina Bistre.

Letošnja sezona je seveda nekoliko drugačna kot običajno. Kako je z obiskom v poletni sezoni?
Pri obisku se zelo pozna vpliv epidemije in ukrepov, ki so ji sledili. Pozna se nam, da smo bili več kot mesec in pol zaprti. Pozna se nam tudi izpad šolskih skupin, ki predstavljajo znaten del letnega obiska. Muzej dobro sodeluje z izobraževalnimi ustanovami in ogromno šolskih skupin nas obišče prav v tem času zgodnjega poletja, maja in junija, ko smo bili zaprti. Takrat šole največ hodijo na izlete in zanje pripravimo posebne izobraževalne programe, ki jih letos tako rekoč ni bilo. Teh delavnic še zdaj zaradi različnih omejitev glede števila oseb v zaprtih prostorih ne moremo izvajati.

Moram pa povedati, da je bil obisk posameznih obiskovalcev, ki si pridejo muzej pogledat sami ali z družino, kar konstanten. Ti obiskovalci so prišli takoj v maju, ko se je muzej znova odprl, in njihov obisk je zelo konstanten.

Zaradi ukrepov za preprečitev širjenja virusa smo morali prilagoditi tudi naš program dogodkov, ki se zdaj večinoma dogaja zunaj. Ponujamo na primer vodenje po umetnostni zgodovini Bistre, ki ga lahko v celoti opravimo z ogledom zunanjosti stavb. Pa tudi veliko drugih zbirk je že v osnovi postavljenih v zunanjem delu muzeja, kar olajša naše delo.

Kako pa je z ukrepi, kakšne ukrepe morajo spoštovati obiskovalci ob obisku muzeja? Ste morali predstavitev zbirk kako prilagoditi?
V našem muzeju upoštevamo vse ukrepe, ki so jih odgovorni določili za ustanove, kjer se lahko ljudje javno zbirajo. V notranjih prostorih so obvezne maske, ki so na voljo tudi v naši trgovini, na vstopnih mestih v prostore smo namestili razkužila, na vseh razstavah pa morajo obiskovalci upoštevati tudi varnostno razdaljo. Nekoliko težav smo imeli v določenih muzejskih stavbah, kjer so prostori zelo majhni. Gre za stare samostanske zgradbe, v katerih so ljudje svoj čas stanovali, v njih smo morali število obiskovalcev omejiti. S skupinami se moramo zato posebej dogovoriti za oglede, posamezni obiskovalci pa si lahko muzej ogledajo razmeroma nemoteno.

Je zaprtje muzeja ponudilo priložnost za kakšna večja obnovitvena dela, ker ni bilo obiskovalcev?
Zaradi velikosti muzeja lahko sicer večino vzdrževalnih del opravimo tudi takrat, ko je muzej odprt, a smo si čas zaprtja vseeno popestrili z nekaterimi posodobitvami. Star samostanski hodnik smo opremili z risbami prvotnega samostanskega poslopja in originalnim oltarjem, ki je stal v samostanski kapeli. V parku smo prav tako postavili novo tablo, ki prikazuje podobo samostana in nekatere podatke o njem.

Največjo prenovo pa je doživela naša spletna podoba, predvsem na omrežju Facebook, kamor smo preselili veliko naših vsebin. Na naših spletnih portalih smo odprli več rubrik oziroma strani, na katerih redno objavljamo predstavitve posameznih predmetov ali zbirk. S tem smo omogočili ljudem, da muzej doživijo tudi na daljavo. Sploh Facebook se je izjemno dobro obnesel, saj se je močno povečalo število obiskovalcev na naši strani, platforma pa nam omogoča tudi nekoliko bolj neformalno komuniciranje z našimi obiskovalci, ki nam je v velik užitek.

Muzej pa ima tudi novo pridobitev, kajne?
Tramvaj je bil skoraj 60 let zelo pomembno vozilo v Ljubljani, vse od začetka dvajsetega stoletja pa do leta 1958. Prvi tramvaj v Ljubljani je bil podoben tem, ki so vozili tudi po Dunaju in Gradcu, izdelalo jih je podjetje Siemens und Halske. Tudi ta prvi voz si lahko ogledate v muzeju, ob njem pa si lahko ogledate tudi novo pridobitev, zadnji tramvajski voz. Tega so izdelali domači inženirji in delavci v Remizi, kjer je danes glavna baza LPP-ja, po drugi svetovni vojni. Skupno so izdelali deset teh tramvajskih vozov, ki so se uporabljali vse do konca ljubljanskega tramvaja. Poseben je prav zato, ker je plod povsem domače izdelave in idej, čeprav je skromnost delavnic v Ljubljani od inženirjev zahtevala veliko iznajdljivosti.