Tokrat predstavljamo nekoliko krajši pohodniški predlog, ki bo pomagal zapolniti sončne poletne dneve, ki kar kličejo po raziskovanju domače dežele. Skupaj bomo prehodili enega najzanimivejših delov Slovenske pisateljske poti od Turjaka do Rašice. Pot je del projekta Društva slovenskih pisateljev, ki združuje rojstne hiše pisateljev in druge pomembne stavbe iz slovenske literarne zgodovine od Obale do Prekmurja in od Koroške do Bele krajine.
Biser pred mestnim pragom
Za osnovno traso izleta smo si izbrali pešpot, ki povezuje zgodovinsko in kulturno izjemno pomembna kraja Turjak in Rašico. Pot odlikuje odlična prometna dostopnost, saj začetek in konec pohoda povezuje prometna glavna cesta 106 oziroma t. i. kočevska magistrala. Glavna prednost te cestne povezave je redna avtobusna linija, ki povezuje Kočevje in Ljubljano, s katero lahko začetek in konec poti z javnim prevozom zlahka dosežemo iz Ljubljane. Prav tako se lahko z avtobusom odpeljemo od konca poti do parkirnih mest na začetku poti na Turjaku, kar olajša načrtovanje izleta. Kljub tej dobri povezavi pa prometne ceste na pohodu, razen ob začetku in koncu, ne srečamo, zato se lahko popolnoma prepustimo uživanju v naravi.
Pot je prav tako izredno prilagodljiva, zato je primerna za družine z otroki in večje skupine. Več možnostmi za podaljšanje trase pa ponuja odlično izhodišče za zahtevnejše pohodnike. Na njej se lahko osredinimo na odkrivanje bogate kulturne dediščine okoliških krajev ali pa na spoznavanje narave, posebno gozdnih ekosistemov.
Začetno in končno točko pohoda povezuje prava mreža poti, ki nam ponuja veliko izbire pri želeni trasi. Mi bomo izbirali med dvema možnostma, in sicer med prej omenjeno Slovensko pisateljsko pot in Gozdno učno pot Turjak–Rašica. Prva, na kateri bomo preživeli večino izleta, je nekoliko bolje urejena in očiščena, kljub temu pa nam na njej, kot ob vsakem obisku narave, ne bosta škodili dobra obutev in osnovna zaščita pred klopi.
Turjaška Rozamunda
Kot že omenjeno bomo pot začeli na avtobusni postaji na Turjaku. Če se na pot odpravljate z osebnim avtomobilom, lahko na postaji najdete tudi večje asfaltirano parkirišče, na katerem lahko za čas pohoda brezplačno pustite svoje vozilo.
Prva postaja na našem popotovanju je Turjaški grad, ki sicer ni del prej omenjenih označenih poti, a je gotovo vreden obiska in ogleda. Po kratkem spustu skozi vas kmalu zagledamo srednjeveško trdnjavo z mogočnimi obrambnimi stolpi. Že na prvi pogled nam dajo ti vedeti, da se je grajska gospoda večkrat morala zanašati na njegove obrambne vrline. Zgodovina gradu nam to potrdi, saj so se grofje Auersperg, ki so imeli grad v lasti, večkrat znašli v sporih s sosednjim plemstvom.
Grad so v njegovi bogati zgodovini večkrat porušili napadalci, leta 1511 pa ga je uničil hud potres. Kmalu obnovljen grad je nato uspešno kljuboval največjemu kmečkemu uporu na Slovenskem leta 1515, uspešno pa je so njegovi prebivalci odbili tudi stalne turške napade in obleganja. Njegovi prebivalci so bili tudi znani vojaški poveljniki, najznamenitejši med njimi, pa je bil Andrej Turjaški, ki je vodil koroške in kranjske sile v obrambi Siska, kjer si je prislužil vzdevek kranjski Ahil.
Grofje Turjaški so bili tudi pomembni podporniki reformacije, zato verjetno ni naključje, da so nekateri najpomembnejši predstavniki slovenske reformacije povezani ravno z okoliškimi kraji. Na gradu sta zatočišče večkrat našla tako pisec prve slovenske biblije Jurij Dalmatin kot avtor prve slovenske knjige Primož Trubar. Grofje so njuna prizadevanja tudi izdatno finančno podprli.
Največji literarni sloves pa je grad gotovo doživel s Prešernovo balado o Turjaški Rozamundi, ki naj bi svoje prevzetno življenje preživljala na gradu. Pred vhodom na grad še vedno stoji tudi velika lipa, ki naj bi jo, če gre verjeti domačinom, pomotoma, kot hrast v pesnitvi opisal Prešeren.
Breme tisočletij
Po obisku gradu smo se odpravili nazaj do avtobusnega postajališča, ki je začetna točka naše izbrane označene poti. Pot smo začeli po Slovenski pisateljski poti, ki na Turjak pripelje iz Ljubljane. Prvih nekaj korakov nas ta vodi ob prometni magistrali, nato pa zavije v omamno svež objem gozda.
Ko nas je ptičje petje in šumenje krošenj že skoraj zazibalo v prijetno brezskrbno vzdušje, ki ga lahko pričara le poletni sprehod v gozd, pa smo naleteli na opomnik stoletne zgodovine zemlje, po kateri smo hodili.
Pot nas namreč pripelje do znamenja, ki spominja na žrtev in trpljenje, ki sta ga na sredini prejšnjega stoletja povzročila sovraštvo in nečloveškost. V bližnje volčje jame so namreč prav ob koncu druge svetovne vojne, ko so po bližnjih pobočjih že odmevali topovi partizanskih čet ob osamosvajanju glavnega mesta, okupatorji in njihovi somišljeniki pripeljali 29 ujetnikov in jih v jamah mučili ter usmrtili.
Ob pogledu na spomenik in vhode v jame, ki naj bi ime dobile zaradi svoje vloge pri grofovskem lovu na volkove, smo dobili občutek, da smo med ptičjim petjem in šumenjem vrhov zaslišali šepet stoletij, s katerim nas gozd opominja na vse hibe človeške narave.
V sožitju z naravo
Od spomenika se pot nekoliko zoži in spremeni v pravo gozdno pot, na kateri smo se dodobra naužili svežega zraka in čudovite narave. Gozdni pohod nam nato preseka cesta na Mali Osolnik, kamor nas vodijo tudi oznake Slovenske pisateljske poti. Mi pa smo namesto na desno, po asfaltirani cesti zavili na levo in se po nekaj metrih ponovno odpravili v gozd po sledeh Gozdne učne poti Turjak–Rašica.
Na tej točki je treba poudariti, da oznake za to pot niso tako dobre, kot za pot, ki smo jo prehodili do zdaj. Lesene table, ki naj bi pot označevale, so pogosto podrte in v slabem stanju, zato od pohodnikov zahtevajo nekoliko več orientacijske iznajdljivosti in pustolovstva. A gozd je tako prepleten s potmi in kolovozi, da boste, tudi če označeno pot zgrešite, brez težav prišli do cilja.
Gozdna učna pot nam ponuja voden sprehod po okoliških naravnih in kulturnih znamenitostih. Na začetni in končni postaji poti, v turjaški okrepčevalnici Roziki ali na Trubarjevi domačiji lahko dobite brošuro, s katero lahko s pomočjo 22 informativnih tabel ob poti organizirano spoznavate skrivnosti gozda in njegovih prebivalcev. Večje skupine pa se lahko ob predhodni napovedi dogovorijo tudi za voden ogled s pomočjo gozdnih skrbnikov.
Zibelka slovenske kulture
Gozdna pot se ob bližanju konca našega izleta ponovno sreča s Slovensko pisateljsko potjo ob gozdnem robu, kjer nas pričakajo slikoviti in razgibani notranjski travniki. Ob njih se po kolovozu počasi odpravimo po pobočju navzdol, dokler ne pridemo do ceste, ki nas kmalu pripelje do napisa Rašica.
Po sprehodu skozi vas, na katerem nam stalno družbo dela istoimenski žuboreči potok, pridemo do kraja, ki si lahko upravičeno nadene vzdevek zibelka slovenske književnosti, do Trubarjeve domačije.
Domnevno rojstno hišo avtorja prvih slovenskih knjig krasi čudovito urejena okolica, ki nam ponudi prostor za oddih ob koncu pohoda in spoznavanje bogate zgodovine kraja. V sklopu posestva, ki leži ob slikovitem bregu Rašice, si lahko ogledamo tudi spominsko sobo, ki je urejena v starem mlinu.
Pohod smo na Rašici končali in se z avtobusom, ki ustavi le nekaj metrov od domačije, odpravili nazaj proti Ljubljani. Skupaj z ogledom gradu in domačije nam je izlet vzel slabe štiri ure, hitrejši pohodniki pa bi ga verjetno lahko opravili v treh. Pot se od Turjaka do Rašice večinoma spušča, zato jo za nekoliko večji izziv lahko opravite v obratni smeri.
Seveda pa Rašica ni nujno zadnja postojanka pohodnikov na tej trasi. Od Trubarjeve domačije nas Slovenska pisateljska pot vodi do slabo uro oddaljene Podsmreke, rojstnega kraja Josipa Stritarja in naprej do Velikih Lašč in Dolnjih Retij, kjer se je rodil Fran Levstik. Ta trasa bo izkušenim pohodnikom vzela dobrih pet ur, če vštejemo oglede znamenitosti in krajši odmor. Sploh kolesarski navdušenci pa se lahko z Rašice čez cesto odpravite na slikovito turo po sosednjem Dobrepolju.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje