Kombi skrene z glavne ceste na ožjo, obdano z bananovci in mangovci, s preprostimi kočami. Ko prečkamo most čez deročo reko, nas ustavi malce enigmatičen znak, za katerega se zdi, da morda prepoveduje streljanje ljudi? Celo voznik ni več prepričan, da smo na pravi poti, a vseeno nadaljuje pot proti z bodečo žico zamreženemu kompleksu.

Po kratkem pogovoru z varnostnikom, ki ustavi naše vozilo, voznik le obrne kombi in skrene proti drugemu odcepu. "Center za zdravljenje zasvojencev," pojasni malezijski kuhar Darren Teoh, ki služi kot naš vodič za to džungelsko avanturo, a se zdi, da mu nihče zares ne verjame, da bi imeli zasvojence zastražene kot serijske morilce.

Kombi sicer drugič ne ustavi kaj dosti dlje, lokalna vodiča pa si na hrbet oprtata pleteni košari z mačeto in pomigneta v smer začetka poti. "Je mačeta za tigre ali pobegle kaznjence?" vpraša eden izmed naše odprave, a ne dobi odgovora, zgolj nasmešek.

Smo na območju manjšega zaselka Kampung Ulu Slim, območju ljudstva Orang Asli, ene od staroselskih skupnosti, s katerimi dela malezijska nevladna organizacija Native Discovery, ki skuša staroselce vključiti v družbo, malezijski družbi (in turistom) pa omogočiti vpogled v bogato kulturo, ki ji s krčenjem pragozdov in spreminjanjem življenjskih navad grozi izumrtje.

Sorodna novica Treking po poteh starih Havajcev, 1. del

Zapostavljena, z revščino prežeta skupnost

Orang Asli (v dobesednem prevodu iz malajščine prvotno ljudstvo) so najstarejši prebivalci Malezije in danes predstavljajo zgolj 0,7 odstotka prebivalstva te jugovzhodne azijske države (približno 198.000 pripadnikov), kjer sicer obstaja približno 95 podskupin različnih staroselskih skupin.

Čeprav so Orang Asli uradno priznani kot manjšina, pa ostajajo zapostavljeni v malezijski družbi in politiki ter so ena od najrevnejših skupnosti v državi (stopnja revščine med njimi je kar 77-odstotna).

Naselja te etnične skupine pogosto najdemo v goratih predelih države, po džunglah in deževnem gozdu, le malo se jih je preselilo v urbana območja, so pa pripadniki ločeni po plemenih, pri čemer ima vsako od njih svoj jezik, kulturo in ozemlje.

Malezijska vlada sicer skuša z različnimi ukrepi izkoreniniti revščino v skupnostih Orang Asli, med drugim s subvencioniranimi domovanji, ki so opremljena z elektriko in tekočo vodo, z izobraževalnimi programi, pa tudi s podeljevanjem parcel za pridelavo palmovega olja, kar naj bi jim prinašalo dodaten vir zaslužka.

Izkupiček pobude je mešan, se pa nekatere skupnosti relativno pozitivno odzivajo na projekt organizacije Native Discovery, ki vodi manjše skupine turistov do skupnosti v džungli, pri čemer spoznavajo tako edinstveno floro in favno tega dela Malezije kot tudi tradicionalne jedi in obrti staroselskih skupin.

"Povohajte tole," nam Darren pomoli pod nos velikanski zeleni strok z močno aromo. "Ker v džungli nimajo česna ali čebule, uporabljajo namesto njiju tole," razloži.

Hrana bogov

Sam v svoji kuhinji v restavraciji Devakan (v prostem prevodu hrana bogov) v Kuala Lumpurju uporablja celo serijo plodov, korenin, sadežev in listov, ki rastejo zgolj v najbolj odročnih predelih Malezije in jih sicer na tržnicah po mestu praktično ne najdete.

V ta namen sodeluje tako z Nativom kot tudi z malimi dobavitelji, ki ga nato posredno povezujejo s staroselci. Termitske gobice, dabai ("džungelske olive"), kelubi oz. vrsta kačjega sadeža, ki raste na palmi, ime pa je dobil po lupini, ki resnično močno spominja na kačjo kožo.

Pa nam nam, ki ima teksturo nekakšnega sladkobnega zelja, kulim, katerega vonj in okus spominjata na mešanico česna in črnih tartufov, a ga je treba posušiti, da postane užiten, in orešček perah, katerega priprava zahteva še več previdnosti, da izgubi vso toksičnost.

Kako so se ta džungelska ljudstva dokopala do vseh teh spoznanj in koliko usodnih preizkusov je bilo potrebnih, verjetno niti nočemo vedeti. Zagotovo pa se v teh džunglah in deževnih pragozdovih skriva pravo bogastvo zahodnemu svetu neznanih virov in surovin.

Eden od staroselskih vodičev pokaže na visoko drevo ob poti – kavčukovec. Nato skrene s poti in zakoraka v goščo, kjer z enim odločnim gibom z mačeto odseka ozko deblo in nam ga poda. Gre za posebno drevo, ki zaradi svoje sestave zadržuje vodo, tako da lahko iz njega varno pijemo, medtem ko je treba imeti za vodo iz potoka, ki žubori nedaleč proč, "malce bolj prilagojen želodec", kot nam povedo.

Kuhinja džungle

Kar nekaj privajanja je tudi potrebnega, ko na svoji nogi nenadoma uzrete nekaj črnega in krvavega. Del favne džungle so namreč tudi pijavke in ne glede na to, da ti jih skušajo na tisti točki prodati kot neki dar, ki ti bo očistil kri, bi lahko preživela brez njih, še posebej, ker ti zaradi antikoagulanta, ki ga izločajo v gostiteljevo kri, ta še ves dan mezi iz komaj vidnega ugriza.

Po dveh urah hoje prispemo do čistine ob reki, kjer ženske iz ljudstva Orang Asli že pripravljajo kosilo v eni od njihovih tradicionalnih zgradb, narejenih iz bambusa in pokritih z umetelno prepletenimi palmovimi listi.

Za odžejanje postrežejo sladko pijačo iz pandana, nato pa po tleh razgrnejo tekač in nanj hite polagati zvrhane krožnike nedoločljivih vsebin. Dušeni palmovi vršički, listi staroselskega krompirja, palmovi srčki, vršički bananovca, piščanec v kariju, pikanten sambal z inčuni in čilijem.

Recepti in tradicionalne tehnike priprave, ki prehajajo iz roda v rod, recepti, ki uporabljajo kar koli okolje ponuja, pri čemer nabiralništvo ostaja ključnega pomena za te staroselske džungelske skupnosti.

Bogat preplet kultur in kulinarike

Malezija je malce podcenjena znotraj jugovzhodno azijske regije – za številne je Kuala Lumpur zgolj kratek postanek na poti proti kakšni drugi destinaciji, običajno Baliju, z obveznim selfijem pod impozantno stavbo Petronas Towers in obhodom stojnic s poulično hrano.

A malezijska gastronomska scena je izjemno bogata in raznolika, privlačna mešanica kultur, ki sestavljajo malezijsko prebivalstvo – Kitajci, Indijci, Malajci, Siamci … že zgolj raziskovanje vseh teh etničnih kuhinj bi bilo samo po sebi zanimivo potovanje.

Darren Teoh je po mami indijskega in po očetu kitajskega rodu, a njegov meni v Devakanu ne odraža nobene od teh dveh kultur. Namesto tega Teoh v svoji kuhinji predvsem raziskuje bogato floro in favno Malezije, pri čemer sodeluje z malimi dobavitelji in nevladnimi organizacijami, ki delajo neposredno s staroselskimi skupnostmi.

Na pultu ob vhodu v restavracijo nas tako pričaka cel nabor živopisnega sadja, nevarno izgledajočega z bodicami, pa takega z intenzivnim vonjem in okusom ter čutnega svetlikajočega, ki ti spolzi po grlu in eksplodira v ustih z vso svojo sočnostjo.

Tu so oreščki, ki jih moraš prevreti v neskončnost, da ubiješ vse strupe, pa stroki, ki širijo po prostoru vonj tartufov, aromatično lubje, ki ga v restavraciji uporabljajo za čudovite infuzije in čaje, orjaški raki malce zunajzemeljskega videza, pikantne mešanice začimb in divjačina iz divjih, neokrnjenih globin Bornea.

Visoka kulinarika ni nekaj, zaradi česar bi se mednarodni gurmani zgrinjali nad Kuala Lumpur, po to se raje napotijo v Singapur ali Bangkok.

A čeprav imata obe omenjeni velemesti nekaj res odličnih restavracij, pa Devakan odlikuje nekaj, kar le redko najdemo v tem delu sveta, vsaj ne do te mere – s skoraj znanstvenim pristopom raziskuje endemične surovine in iz njih pričara jedi, ki jih je resnično težko popredalčkati ali najti neke stične točke s kakšno drugo restavracijo, ker so tako edinstvene.

Kuhinja Darrena Teoha je zrela, lično predstavljena, a okrnjena vsakršnih nepotrebnih komponent, tako da lahko resnično okusiš vse te nove in neznane eksotične okuse, kot so jajčevec z arašidi, česnom in ananasovim kisom, ovit v fin hrustljav ovoj iz malezijskega sladkega krompirja keladi telur, ali pa plodovibelinjau (lat. gnetum gnemon) z dodatkom malezijskega kaviarja za tisto slano piko na i, ali pa jajce s fermentiranim durianom in medom neželatih čebel.

Vse to s pogledom na stolpa Petronas, ki se v mraku svetita, kot da bi bila razsvetljena z na tisočerimi kristalčki.