Že ko tujec naredi prve korake po ozemlju tega drobcenega otoka, ki politično sodi pod Portugalsko, a uživa dokaj veliko stopnjo avtonomije, začuti, da bo ves čas bivanja neločljivo povezan z naravo, in to v njeni najlepši izvedbi. Pisanih "šopkov" rož je tako veliko, da človek v nejeveri že pomisli, da so jih načrtno zasejali ob cestah, visoki lovorovi in evkaliptusovi gozdovi se bohotijo v vsej svoji lepoti v notranjosti otoka, vzpetine so poraščene z vinsko trto in bananami, k že tako izjemnim naravnim danostim pa je piko na i dodal še človek in oblikoval izjemno bogate in raznolike botanične vrtove, v katerih so zbrani primerki rastja s tako rekoč vsega sveta.

Med botaničnimi vrtovi je treba obvezno omeniti vsaj dva - tistega, ki leži na pobočjih tik nad glavnim in največjim mestom Funchalom in zaradi svoje izjemne lege ne zadovolji le vseh ljubiteljev in poznavalcev botanike in floristike, pač pa tudi vse, željne osupljivih razgledov na Atlantski ocean, ter tropske vrtove v mestu Monte, ki so jih odprli leta 1991, od prestolnice pa so oddaljeni okoli pol ure vožnje.

Botanični vrt nad Funchalom je najstarejši tovrstni ponos Madeire, saj ima letnico 1960, čeprav so na primerke različnih rastlin, zbranih na enem kupu, domačini čakali vse od 17. stoletja. V vrtovih se zaradi zelo ugodne klime rastline kar "tepejo" za prevlado in ponos, katera se bo bolj razcvetela, bila večja, bujnejša. In izbira je res velika, saj vrt, ki je v državni lasti, premore več kot 2.000 različnih vrst, ki so razporejene na petih območjih: domorodne in endemične rastline, drevesa, mesnate rastline, ki zadržujejo vodo, tropske in aromatične rastline ter park Loiro, v katerem se nahajajo eksotične in redke ptice.

Nikar se ga ne dotikajte!
Posebnost Madeire je tudi gozd, imenovan laurissilva, ki prekriva več kot petino površja tega izredno hribovitega in razgibanega otoka "večne pomladi". Laurissilvo zaradi nižjih temperatur in višje vlage najdemo predvsem na severni strani, na višini med 300 in 1.300 metrov, tako cenjen in zaščiten pa je ta gozd zato, ker naj bi šlo za najbolj zgoščen in hkrati tudi najbolje ohranjen gozd lovorjevih dreves na svetu. Včasih je pokrival širša območja v Sredozemlju, danes pa ga najdemo le še v biogeografski regiji Makaronezija, ki vključuje Madeiro, Azore ter Kanarske in Zelenortske otoke. Madeirsko laurissilvo (silva v latinščini pomeni "gozd", lauraceous pa "lovor") je kot kraj pomembne svetovne dediščine zaščitil tudi Unesco.

Ob omembi rastlinstva nikakor ne moremo mimo nasadov sadja, ki jih je videti povsod. Na Madeiri tako dobro uspevajo banane (poleg Kanarskih otokov je Madeira edino območje v Evropi, na katerem uspevajo v naravnih pogojih), breskve, grenivke, grozdje, melone, orehi, avokado, lubenice, marakuje, mango, kutine in še kaj. Zato nihče ne sme zamuditi skoka na tržnico Mercado dos Lavradores v Funchalu, kjer se mu odpre pisano "kraljestvo" različnih barv, oblik in okusov sadja, tudi takšnega, ki ga še svoj živi dan ni videl. Med zanimivimi "križanci" je tako, za primer, mogoče najti tudi sadje, ki je pol-banana in pol-ananas ter najmanj pet vrst marakuj.

Utrgaj mi cvet ...
In prav tržnica je tudi dobra točka za spoznavanje "tisoč in ene" rože Madeire, med katerimi ima nedvomno častno vlogo strelicija, ki sicer izvira iz Južne Afrike. Slikoviti oranžno-modri cvet strelicije je mogoče videti povsod, saj je skoraj tako razširjen simbol tega otoka kot na primer podoba nogometaša Cristiana Ronalda, domače vino ali pletenine. Večina rož uspeva čez vse leto, mogoče je kupiti tudi najrazličnejše sadike, za katere lahko ob prihodu domov le upate, da bodo uspevale v precej hladnejši Sloveniji. Orhideje, pasijonke, begonije, hibiskus, lilije, flamingi, kaktusi, sivka ... Izbira je neskončna.

Besedilo in fotografije: