In - preverjeno - na Madeiri je kaj videti. Otok, velik (ali bolje rečeno majhen) komaj nekaj več kot 800 kvadratnih kilometrov, dobesedno na vsakem kilometru poti in po vsakem prehojenem koraku preseneti. Nepozabni pogledi se izza hribov in zavitih cest odpirajo kot po tekočem traku.

Najpogostejši je tisti na valove Atlantskega oceana, ki butajo ob skale. A tudi pri tem ni nobene stalnice. Na severni strani otoka je ozračje precej vetrovno, kar pomeni, da si je treba čez kratke rokave ogrniti še kakšno jopico. In skladna s tem je tudi voda, ki je bolj razburkana, pogled na izjemno pestro in razgibano obalo pa zaradi nizke oblačnosti ne sega prav daleč.

Umetniška stvaritev matere Zemlje
Podobno "divje" je na skrajnem severovzhodu, kjer kot nekakšen "repek" iz otoka raste polotok Ponta de Sao Lourenco, ki ga domačini upravičeno tržijo kot enega zadnjih nedotaknjenih koščkov "stare dame" Evrope. Nekaj skal, ki kukajo iz vode, začne privabljati poglede že precej prej, ko se po cesti, polni predorov, pripeljemo v bližino polotoka. Ko pa nas table pripeljejo prav do "njegovega visočanstva", je kot na drugem planetu. Ostre skale, temno moder Atlantik, ki se zaletava ob njih, na peščeni zemlji, ki jo ves čas veter prenaša sem ter tja, pa le nekaj najbolj odpornih rastlin, ki kljubujejo takšnemu vremenu. Prizor popolne neokrnjenosti, ob kateri človek dobi občutek, da je sicer s turisti precej oblegano Madeiro zamenjal za kakšen še neodkrit otok, motijo le najeti avtomobili Britancev in Nemcev, ki neprestano prihajajo na ta del Madeire, in ogromne veternice v daljavi.

Posebna zgodba so tudi razgledi, ki jih Madeira, ki so jo v 15. stoletju odkrili in nato poselili Portugalci, nudi v svoji notranjosti. "Pikica" sredi Atlantika, ki je bližje afriški kot evropski obali, namreč niti za trenutek ne more skriti svoje vulkanske preteklosti.

Počasi - pa saj smo na dopustu
To pomeni izjemno razgibano pokrajino - res razgibano. Strmi spusti in vzponi na sicer dobrih (zavitih) cestah so tu neizogibna stvar, vožnja pa je temu primerna. Prvo pravilo je, da se vam najeti avtomobil nikakor ne sme smiliti, pa če bo "grizel" v še tako hud klanec. Večkrat na dan, na nekaj kilometrih. Vožnja v večinoma drugi in tretji prestavi je tako nujno zlo, a po drugi strani - nikoli ne postane dolgočasna. Čeprav je treba premagati le, na primer, deset kilometrov, bo vožnja trajala zagotovo pol ure. A te pol ure bo ob vsej neverjetni naravi minilo izjemno hitro - če se seveda ne boste neprestano ustavljali na mnogih izogibališčih, iskali table "Miradouro" in pritiskali na fotografski sprožilec kot nori.

Notranjosti otoka je namreč izjemno hribovita, ponekod celo gorata (najvišji vrh Pico Ruivo je visok kar 1.861 metrov), a prav vsak delček zemlje je poraščen z bujnimi rastlinami, ki v milem subtropskem podnebju odlično uspevajo. Domačinov tudi tak teren ni ustavil pri gojenju rastlin. Podobno kot na filipinskem otoku Luzon, kjer so z golimi rokami ustvarili neskončne terase, na katerih gojijo riž, se tudi na Madeiri niso vdali naravnim razmeram. Hribe so oblikovali v "stopnice", na njih pa gojijo trto, banane in rože, mnogo rož - ki pa ob cestah rastejo kar same in silijo na vozišče.

V galeriji si oglejte nekaj najlepših razgledov na Madeiri, od hribovite notranjosti do skrajno zahodne in skrajno vzhodne točke otoka - in vse, kar se skriva vmes.