V vasi Čerevkovo blizu Arkhangelska na skrajnem severu države Tatjana živi v dobrih 120 let stari leseni hiški - ko je nekega dne menjala tapete, je naletela na kos časnika s člankom o nemškem kanclerju Ottu von Bismarcku, ki je umrl leta 1898.

Vila je bila zgrajena v tradicionalnem kmečkem slogu za trgovsko družino Gusev, ki je bila izgnana s svojih posesti leta 1917 po ruski revoluciji. Vila je še vedno precej dobro ohranjena, s prelepimi rezbarijami na pročelju, po meri stesanimi vrati in poslikano notranjostjo.

Aleksander Morozov, direktor lokalnega muzeja zgodovine v mestu Borovsk v regiji Kaluga jugozahodno od Moskve, razlaga, da so v Rusiji že od nekdaj gradili lesene hiše.

"Lesene koče, lesene cerkve in kapele, leseni mlini na rekah ... Samo zelo bogati Rusi so gradili na opečnatih temeljih," pripoveduje za Reuters. "Kakovost dela in veščine obrtnikov so bile take, da je bila povsem običajna kmečka izba videti kot konstrukcija iz legokock. Brez enega samega žeblja je bilo mogoče sestaviti in razstaviti hišo ter jo prepeljati hitro na novo lokacijo. Žeblji preprosto niso bili potrebni."

Pasti urbanizacije
Nina Vasilevna živi v še eni od hiš, ki so nekoč pripadale družini Gusev, in se spominja, da je stavba, ki stoji v isti vasi zadnjih 64 let, bila nekoč v rabi tudi kot podeželska uradniška pisarna in knjižnica. Hiša je sicer v precej slabšem stanju kot Tatjanina. "Vse tu je potrebno popravil, a nihče nima denarja," potoži.

Mnoge od teh starih hiš po vsej Rusiji so v žalostnem ali že propadajočem stanju. Urbanizacija in nizka rodnost praznita podeželje, prebivalstvo in oblasti pa so pogosto povečini indiferentni do zgodovinske vrednosti posesti. Tako mnogo ljudi čudovita, unikatna, stara izrezljana lesena okna pospešeno menja za plastična. "Celo spomeniški status ne pomaga tem umirajočim mojstrovinam stare ruske umetnosti," obžaluje Morozov.