v tem delu Jemna se v več stoletjih kaj dosti ni spremenil.

Tamkajšnje prebivalstvo, vajeno življenja brez elektrike in tekoče vode, ne čuti kaj dosti posledic 18 mesecev dolge državljanske vojne in savdskega obstreljevanja, ki sta večino 28-milijonskega prebivalstva odrezala od osnovnih dobrin.

Večerjo še vedno kuhajo na odprtem ognjišču, na terasastih poljih pa začnejo delati ob zori. A kljub vsemu je življenje na idiličnem podeželju trdo, vsak dan sredi zelenih gričkov pod žgočim soncem bijejo boj za obstanek.

Prebivalci okrožja Džafarija v zahodni pokrajini Rajmah morajo namreč osnovne potrebščine pretovoriti navzgor peš ali z osli, v pomoč pa jim je tudi žičnica na škripec, razpeta med vršaci.

14-letni Madžid Abdulah Al Ajaši to v meglice ovito 1.200-metrsko razdaljo redno premaguje v zarjaveli kovinski škatli skupaj s pridelki in drugimi osnovnimi potrebščinami, ki jih nato na hrbtu nese do svoje vasi na gori Dhalamlam. "Res me že boli hrbet. Želel bi si, da bi obstajala kakšna druga rešitev za prenašanje blaga, saj žičnica ni varna in lahko iz nje zlahka padeš," obžaluje najstnik.

Višavski med slovi daleč naokoli
Poljedelstvo za večino vaščanov na tem območju ostaja glavni vir preživetja, pokrajina pa slovi po čebelarstvu in svojem prepoznavnem medu, ki ga prodajajo po vsej državi. 65-letni Mohamad Jahja Haidar sprejema slabo in dobro. "Kljub težkemu življenju še vedno živimo tu, ravno tako kot naši očetje in predniki. Gojimo kavo in žita, kot so jih gojili oni, in navadili smo se na to življenje z vso krutostjo in mukami."

Večina prebivalcev Jemna živi na podeželju, izjemno raznolikem mozaiku puščav, gora in grmišč, kjer si tudi v mirnih časih ne morejo obetati kaj dosti od osrednje vlade ali infrastrukture. Ta osamljénost je dobro opremila podeželane za vsakdanje preizkušnje ruralnega življenja in celo arhitektura je zgrajena tako, da kljubuje težkim razmeram. V skalo vrezani tradicionalni vodni zbiralniki lovijo deževnico, mnoge od kamnitih stavb na tem območju pa že več sto let kljubujejo naravnim silam.

Je pa res, da če udari nesreča, lahko oddaljenost vasi od smrtonosnih spopadov postane tudi prekletstvo, kadar prebivalci nujno potrebujejo zdravniško pomoč: najbližja bolnišnica je oddaljena osem ur hoda, tja nato vaščani bolnike ali nosečnice nosijo na svojih ramenih.