Vprašajte katerega koli Slovaka, vsak vam bo znal povedati vsaj nekaj stvari o tem "junaku ljudskih src", ki je v resnici tlačil zemljo, zaradi svojih del pa se skozi leta in stoletja zapisal tudi v slovaško (pa tudi poljsko) zgodovino, običaje, filme in književna dela. Kot pravi legenda, je ropal plemiče, priborjen plen pa nato dobrosrčno razdelil med najrevnejše prebivalstvo. Kot je to običaj pri podobnih junakih, ki postanejo mit, so ljudje skozi ustno izročilo vsako zgodbo, vsak pripetljaj resničnega Janošika, nekoliko predrugačili, vpletli nekaj domišljije ali svojega pogleda, in nastale so legende, ki pa imajo včasih kaj malo skupnega z resničnimi dogodki.

Zgodbo o Janošiku so tako v 19. stoletju "pograbili" tudi pisci in zavedni ljudje v severnih območjih takratnega ogrskega kraljestva, današnje Slovaške, in v poljskih Tatrah, in ga tako začeli prikazovati tudi kot simbol ljudskega upora proti zatiranju ljudstva. V 20. stoletju je prišel tudi v osnovno- in srednješolske učbenike, med nemško okupacijo Slovaške pa si je njegovo ime nadela tudi ena izmed brigad.

Kradel, ne pa ranil ali ubijal
Juraj (tudi Juro ali Jurko) Janošik, morda najbolj znani razbojnik v takratnem Avstro-Ogrskem, je bil rojen v vasi Terchova na severozahodu Slovaške leta 1688. Že pri 15 letih je prvič odšel v boj, le nekaj pozneje pa so ga vpoklicali v habsburško vojsko. Leta 1710 je storil svoje prvo junaško dejanje, ko je kot mladi zaporniški paznik pomagal pobegniti Tomašu Uhorčiku. Skupaj sta nato oblikovala razbojniško skupino, katere vodja je bil takrat 23-letni Janošik, ki je na območju današnje Madžarske, Slovaške, Češke in Poljske ropala predvsem bogate trgovce. A to je počela "s slogom", plemenito, viteško, skoraj "donkihotovsko". Nobeni izmed žrtev pri ropu namreč niso skrivili niti lasu, menda so nekemu poškodovanemu duhovniku celo priskočili na pomoč, plen pa radodarno razdelili pomoči potrebnim.

"Sreča" pa ni trajala dolgo, Janošika so leta 1712 ujeli in zaprli, a ga kmalu tudi izpustili. Na svobodi pa ni bil dolgo, spomladi prihodnje leto so ga spet zaprli, tokrat v mesto Klenovec, v katerem je pod lažnim imenom Martin Mravec živel tudi Janošikov dolžnik Tomaš Uhorčik. Kot pravi legenda, so Juraja "dobili" prav v lokalu, ki ga je vodil Uhorčik, in to tako, da je padel po stopnicah, po katerih je predtem neka maščevalna dama stresli grahova zrna.

... In svet je obstal
Čez nekaj mesecev so mu sodili - in ga obsodili na smrt. Legenda celo govori, da so mu vrat prebodli s kljuko in tako je visel do smrti. Tak, zelo krut način, so menda uporabljali prav za vodje roparskih skupin. Kot pravi legenda, prav do bridkega konca ni izdal imen svojih pomagačev, ampak je zaklical "Če ste me že spekli, me pa še požrite!" in skočil v smrt. Ko je njegovo srce nehalo biti, je vsa narava žalovala za njim. "Brbotajoči potoki so nenadoma utihnili, živali v gozdu so za trenutek obstale, da bi se poklonile svojemu padlemu junaku. Vsi njegovi prijatelji so utihnili in se potopili v žalost," govori zgodba.

Prvi slovaški film nosi naslov - Janošik
Na narodnega junaka, ki predstavlja navdih mladim in starim, pa tudi resnico, upanje, uporništvo in pokončni boj, še danes spominja veliko filmov, pesmi in književnih del. Njegovo ime, Janošik torej, nosi celo prvi slovaški igrani film, črno-beli in nemi, posnet leta 1921, ki je Slovaško postavil tudi na svetovni filmski zemljevid. Od takrat so tako Slovaki kot Poljaki posneli še najmanj deset filmov in televizijskih nadaljevank o njem, zadnjega prav letos. Naslov ima Resnična zgodba o Juraju Janošiku in Tomašu Uhorčiku, nastal pa je v slovaško-poljski koprodukciji.

V Janošikovem rojstnem mestu Terchova stoji tudi spomenik njemu v čast, ki je postavljen tako, da varuje vstop v dolino Vratna. Železni kip je visok 7,5 metra, leta 1988 ga je izdelal umetnik Jan Kulich.