"Deset dni bomo tu. Prispeli smo kar z avtomobilom, avtovlak pod Rokavskim prelivom sem rezerviral že lani, ker je cenejše. 300 funtov. Če kupiš vozovnico tik pred odhodom, je v teh dneh vsaj dvakrat dražje. Preseneča me tole toplo vreme. V Londonu smo imeli pred božičem skoraj več snega, kot ga je tukaj. Prejšnja leta ni bilo videti zelenih pašnikov, zdaj pa so številna pobočja gola. Prispel sem z družino, otroka sta v smučarski šoli, z ženo pa malo raziskujeva številne terene, preden gremo ob enih na kosilo," nam je v Saalbachu razlagal angleški turist srednjih let, lastnik gradbenega podjetja, ki je imelo v najboljših časih 600 zaposlenih.

Izzivov ne zmanjka
In terenov v celotni regiji (Saalbach Hinterglemm/Leogang/Fieberbrunn) zlepa ne zmanjka. Predvsem zahtevnih, medtem ko je položnih kar nekam malo. Smučarsko kraljestvo, ki večinoma leži na Solnograškem, ponuja 270 km prog in 70 novejših žičniških naprav. Leta 1991 je Saalbach gostil svetovno prvenstvo v alpskem smučanju, naslednjič bo na vrsti leta 2025 na strmih pobočjih ob gondoli Zwölferkogel. Še tako zahteven smučar bo tam našel dovolj izzivov. Te ponuja tudi "Skicircus Challenge", najdaljša krožna proga v Alpah (po vzoru dolomitske Sella Ronde) z 12.400 višinskimi metri in 65 kilometri prog, od tega je skoraj dve tretjini modrih, preostalo pa rdečih in črnih.

Tokrat brez užitkov smučanja po "celcu"
Po pretoplih dnevih takoj po božiču, ko je bil v Saalbachu sneg že ob 11. uri moker, je vendarle sledilo nekaj dni z normalno decembrsko temperaturo, kar je omogočilo izdelavo tehničnega ("umetnega") snega, preden bo ob prehodu v novo leto prišla nova izrazito topla fronta s temperaturami okrog 10 stopinj Celzija. Naravnega snega je zelo malo, ljubitelji prostega smučanja tako letos zelo pogrešajo smučanje po "celcu", ki je v teh krajih sicer nekaj običajnega, saj lahko tu "vrže" tudi meter snega. Tako kot je običajno kosilo v eni od številnih restavracij na smučišču (z dokaj zmernimi cenami) in zabava apres-ski z avstrijsko/nemškimi šlagerji s plehkimi besedili.

Neprijeten spomin na lanske pogruntavščine
Epidemija je skratka pozabljena in z njo številni nenavadni ukrepi (lani je na primer naprava za preverjanje smučarskih vozovnic določene smučarje občasno zavrnila in napotila na bližnji avtomat za potrjevanje covidnih potrdil, čeprav je to vsak storil že na začetku dneva). V eni od smučarskih šol v Saalbachu so nam povedali, da imajo dela ogromno, čeprav je turistov še vedno malce manj kot leta 2019. Manjkajo predvsem gostje iz Rusije, ki so bili nekoč zelo številčni. Nadomeščajo jih predvsem angleški gostje, ki jih bo še več aprila med velikonočnimi prazniki. Razmere na smučišču so bile žal že zdaj precej aprilske, nekaj dni je bilo res pretoplih in proge so bile že po dveh ali treh urah v zelo slabem stanju.

Tudi na Koroškem dolge vrste
Preselimo se malo južneje, na avstrijsko Koroško. Po mirnem božičnem koncu tedna priljubljeni smučarski središči Bad Kleinkirchheim in Turracher Höhe doživljata prvi vrhunec zimske sezone. Pod žičnicami se vlečejo dolge kače čakajočih, smučišči sta polni smučarjev z najrazličnejšim znanjem, tu in tam se zasliši sirena reševalnega vozila, nič nenavadnega ni helikopter v zraku. A medtem ko je na višje ležečem Turrachu snega na vseh progah dovolj (in delujejo vse žičniške naprave), v Bad Kleinkirchheimu nimajo takšne sreče, čeprav prvi pogled razodene zimsko pokrajino.

Stare žičnice grenijo smučarski vsakdan
Tehnične težave so na primer v sredo ustavile zgornji del kabinske žičnice na Kaiserburg (z dobrimi 2000 metri gre za najvišje ležeči del smučišča), kjer že tako in tako dve vlečnici stojita, proga v dolino pa je urejena le na polovici širine. Stoji tudi 70 let stara otroška vlečnica v dolini, ki so jo uporabljale predvsem smučarske šole, zato je gneča na preostalih še toliko večja. Resnici na ljubo je z redkimi izjemami to smučišče že skoraj muzejsko, kar se pozna tudi v dolgem čakanju pred počasnimi sedežnicami ali vlečnicami, ki številnim smučarjem povzročajo ogromno težav.

Po zajtrku čim prej na smučišče
Dnevna vozovnica je v Bad Kleinkirchheimu s 56,50 evra najdražja na Koroškem (enako ceno zaračunajo še na Osojščici), Turracher Höhe je s 54,50 evra nekoliko ugodnejši. To pa očitno ne odganja gostov iz celotne Evrope, za nemščino se včasih celo zdi, da je v manjšini. Sliši se britanska angleščina, flamščina, vrnili so se Italijani, ne manjka gostov iz Češke in Madžarske, tradicionalno je lepo zastopana tudi Slovenija. Ob takšni obilici smučarjev na ne preveč širokih progah je dobra smuka mogoča le tja do pol enajstih, potem pa se podlaga zdrsa na eni strani in spremeni v grbine na drugi, kar smučarski užitek precej okrni. Na terenu je zato vselej najbolje biti med prvimi.