Vedno izjemno energična in predvsem zelo hitro govoreča voditeljica je na začetku najinega pogovora za hip izgubljena. "Veš, raje sem na drugi strani, raje sprašujem, kot odgovarjam," pravi obotavljajoče, potem pa hitro preklopi na svojo običajno hitrost govorjenja. "Pogosto sem si pred oddajo na scenarij napisala: Govori počasi, in dodala šest klicajev. Še se trudim ohraniti zmerno hitrost, sem pa tudi že poskusila govoriti zelo zelo počasi, a to nisem bila več jaz," se razorožujoče zasmeji, z mislimi pa je že pri novi oddaji.

Njena medijska pot se je začela že med študijem novinarstva, najprej na televiziji, potem je vmes skočila v svet tiskanih časopisov, nato jo je usoda pripeljala nazaj na Kolodvorsko. Zadnjih osem let urednikuje in vodi tedensko izobraževalno oddajo Turbulenca, ki je na sporedu vsako sredo. "S Turbulenco skušamo biti tudi aktualni, a ne na prvo žogo. Danes, ko je t. i. "veseli dan kulture", pripravljamo oddajo o ustvarjalnosti, ampak ne tisti stereotipni, kulturno obarvani. Ponujamo drugačen pogled na ustvarjalnost, ki je v vsakem od nas, le da na različnih področjih."

Teme za oddajo išče z ekipo povsod in vedno, saj kot pravi, jih življenje ponuja na vsakem koraku. Na opazko, da je Turbulenca oddaja, ki jo z veseljem gledajo različne generacije, saj se dotikajo različnih tem, ki jim je vedno skupno eno: da so pripravljene zelo izčrpno in verodostojno, pa odgovarja: "Pomembna je tudi dobra ekipa. Hvaležna sem sodelavcem, ki so do mene strpni, čeprav jaz mogoče kdaj do njih nisem, a ker vem, kako izjemni znajo biti, vztrajam, da se to potem vidi. Tudi zato so v oddaji zgodbe in izpovedi ljudi, ki o svojih izkušnjah neradi govorijo pred kamero. Televizijsko delo je timsko, zato sodelavcem pred in za kamerami in ob njih en velik hvala!''

Več pa v intervjuju.

Kako ste stopili v svet medijev?

Končala sem študij novinarstva, sem pa že med študijem delala honorarno, najprej pri časopisu. Zelo rada sem pisala, in to tudi malo pogrešam. Obvezno študijsko prakso sem opravila na Televiziji. Ko so me vprašali, ali se želim na televiziji kaj naučiti ali raje zaslužiti, sem se odločila, da se raje kaj naučim. Tako sem potem na televiziji ''krožila'' po več oddelkih. Ko se mi je ponudila priložnost, sem kot mlajša dežurna začela delati pri oddaji TV Obzornik, pod okriljem Tomaža Terčka. Bil je zelo strog in natančen, in čeprav sem s sodelavko sama uredila zamenjavo načrtovanih dežurstev (obetala se mi je 10-dnevna folklorna turneja), je Tomaž Terček dejal: Red je red! in ni bil za menjavo. Takrat je pretehtala moja zvestoba AFS-ju France Marolt in sem se poslovila od televizije, z mislijo, da se nikoli več ne vrnem. Hja, človek res poje veliko zarečenega kruha. Jem ga že veliko let, in ni mi žal.

In tako ste kmalu vrnili na Kolodvorsko in tu tudi ostali.

Po končani fakulteti me je čakal prvi šok. Najprej sem si rekla: Super, imam diplomo!, potem pa, naslednje jutro, streznitev: Služba? Kje? Kam? Želela sem redno službo, po brezuspešnem iskanju novinarske sem sprejela tajniško delo pri Slovenski tiskovni agenciji, z možnostjo, da bi pozneje morda le delala kot novinarka. Le nekaj dni pred začetkom dela sem zasledila vabilo za novinarsko delo v TV-stiku, službi za promocijo TVS.

Šla sem na pogovor, a se je izkazalo, da je šlo za honorarno delo, moj cilj pa je bil redna služba. Takrat moja samozavest ni bila tako velika, da bi vehementno in odločno povedala, da me honorarno delo pač ne zanima, a z rezervnim načrtom oz. službo v žepu sem naredila prav to. Potem je Bogi Pretnar, ki je takrat vodila ta oddelek in sem jo takrat prvič videla, odšla ven, ko pa se je vrnila, mi je ponudila pripravništvo. Ne vem, s kom in kaj se je pogovorila, a to je bil začetek moje redne službe na TVS. Po pripravništvu sem nadomeščala kolegico, ki je odšla na porodniški dopust, sledile so nove priložnosti in tako sem na TVS tudi ostala.

Kdaj pa ste se znašli pred kamero, kam vas je vodila pot naprej?

Prvi prispevek je bil pogovor s Svetlano Makarovič, prva oddaja, ki sem jo pripravila in vodila, pa TV-mernik, oddaja o televiziji. Potem sem dobila priložnost napisati scenarij za dokumentarni film, alpinističen, Senca opoldne. To je bilo zame nekaj popolnoma novega, a zanimivega. Potem sem se kot urednica ukvarjala z regionalnim programom Ljubljana in oddajo RPL, v Studiu Luwigana sem ponovno stopila pred kamere kot novinarka in voditeljica. Od tam naprej se je moja pot nadaljevala v Izobraževalnem programu, kjer sem še danes.

Niste pa nikoli imeli te želje po nastopanju, niste stremeli po blišču televizijskih žarometov.

Kamere sodijo k televizijskemu delu. V izobraževalnem programu sem najprej delala kot novinarka pri oddajah Recept za zdravo življenje, Zenit, Znanje je ključ, Dosežki. Potem sem dobila "domačo nalogo", da pripravim osnutek oddaje o šolah, učenju. Tako sem postala urednica in voditeljica oddaje Modro. Glede na to, da sem precej temperamentna, so bile tudi te oddaje take, mozaične, dinamične. So pa vmes nastali tudi scenariji za dokumentarce, denimo 5-delno arhitekturno obarvano serijo Podobe Slovenije (Padna, Solčavsko, Tešanovci, Kostel in Pivška kotlina). Naštevam naprej?

Spet studio?

Turbulenca, Dobra ura z Milico … Splet okoliščin, da so se mi stvari kar nekako zložile v nekem takem sosledju, da sem z leti čedalje več časa preživela pred kamerami, od mesečnih oddaj do danes tedenske Turbulence.

Turbulenca, ki je bila potem lani vpeta v vsebine v okviru Dobre ure, zdaj pa je znova samostojna oddaja, če lahko tako rečem. Kako se je rodila Turbulenca?

Dobila sem nov izziv: da pripravim zasnovo za studijsko oddajo v živo, jo vodim, urejam. Turbulenca je zdaj na programu sedmo leto zapored. Vmes je prišlo vabilo za Dobro uro, v katero je bila umeščena tudi Turbulenca. To je bil kar velik zalogaj, več kot uro programa v živo, ampak zame izredno dragocena izkušnja. Včasih sem bila skeptična glede tega, da je za dobro delo pred kamerami potrebna kilometrina. Zdelo se mi je, da je dobro, a ne tako nujno, da jo imaš. Izkušnja z vodenjem Dobre ure pa mi je dodatno naučila in utrdila v obvladovanju časa, prostora, hitre menjave tem, pogovorov z različnimi gosti o različno zahtevnih vsebinah. Tudi sama sem potrebovala nekaj časa, da sem usvojila rutino, čeprav je vsaka oddaja zgodba zase, in zanašati se samo na rutino ni pametno. Sicer pa Turbulenca ostaja izobraževalno-svetovalna oddaja, ki pomaga z nasveti strokovnjakov, kako se spopasti z različnimi težavami, kaj narediti za boljše in kakovostnejše življenje, hkrati pa gledalcem ponuja priložnost, da tudi sami, v živo ali po oddaji postavijo vprašanje strokovnjakom.

Turbulenca je na programu že sedmo leto. V več kot 200 oddajah ste pod drobnogled vzeli različne teme. Od kod navdih zanje? Kako izbirate teme?

Moja želja je bila narediti oddajo, ki odraža resnično življenje. O tem govori že sam naslov oddaje: v življenju se nam dogajajo vzponi in padci, in to na različnih področjih. Noben posameznik se ne ukvarja samo z zdravstvenimi ali vzgojnimi težavami, ali pa samo s tem, kako preživeti, zato se mi je zdelo smiselno ponuditi gledalcem oddajo, ki zajema široko paleto tem. Morda je to po eni strani težko, po drugi pa lahko. Vsekakor skušam ohraniti menjavo različnih tem.

Trenutno pripravljamo 227. oddajo, kar pomeni 227 različnih tem. Seveda imam kup zamisli, tako kot sodelavci, tem nikoli ne zmanjka. Meni se porajajo tudi v vsakdanjem stiku z ljudmi. Denimo na avtobusu, ko me je nekega jutra pozdravil voznik. Najprej sem pomislila, da bi morala biti jaz tista, ki prva pozdravim, potem pa sem začela razmišljati, koliko ljudi gre mimo njega vsak dan brez pozdrava, kako lahko en pozdrav človeku polepša dan. Nove teme: malenkosti, ki polepšajo dan … medosebni odnosi, bonton …

Vendar pa jih včasih verjetno ni lahko narediti dobro?

Seveda ni lahko. Denimo zdaj pripravljamo oddajo o prioritetah, pa smo imeli precej težav pri iskanju strokovnjaka za prioritete. Obstaja? Seveda smo našli prave sogovornike, je pa težje pri temah, ki niso opredeljene kot tipično področje določene stroke. Če bi delali na primer temo o zobeh, bi takoj vedeli, da moramo poiskati dobrega zobozdravnika, ortodonta … Včasih je težko najti koga, ki ima določeno težavo, s katero se ukvarjamo v oddaji, ko ga najdemo, pa ni vsak pripravljen svoje osebne izkušnje deliti z vso Slovenijo. Ampak verodostojnost in kredibilnost Turbulence sta tisti, ki odpirata vrata tudi do gostov, ki neradi stopijo pred kamere. Stremimo k uporabnim nasvetom, verodostojni vsebini. To se mi zdi ključno, saj smo nacionalni medij.

Verjetno je tu precejšnja razlika glede medijev. Splet in radio sta, recimo, vseeno bolj intimna, medtem ko te na televiziji pač vsi vidijo, kar mnoge prestraši in odvrne od sodelovanja.

Seveda, vsak te prepozna. Je pa nekaj res: vsi naši sogovorniki imajo možnost, da vprašanje, na katero ne želijo odgovoriti, zavrnejo. Mejo, ki jo postavijo, spoštujemo, njihovega zaupanja ne izneverimo.

Oddaja poteka v živo, kar od vas terja drugačen pristop kot vnaprej posnete oddaje, kajne?

Če imam možnost izbire, potem oddaje v živo nikoli ne bi zamenjala za posneto. Tukaj in zdaj, to je tisto pravo, tudi če se zatakne, se zgodi kakšna napaka, je to druga, tista prava energija. Ja, tudi adrenalin mora biti.

Greste kakšno sredo težko pred kamero?

Ah, seveda. Vsi imamo dneve, ko smo malo manj dobre volje. Ko vstopim v studio, se zavedam, da je gostom lahko še težje, saj je to ni njihovo domače, znano okolje. Na neki način je moja dolžnost, da gostom pomagam, da se sprostijo. Tudi sicer veliko govorim, ampak takrat pa še posebej veliko. Se mi zdi, da se v režiji kar zabavajo, ko poslušajo, kako motiviram goste in jih zapletam v pogovor. Pri tem pa se držim načela, da se takrat izogibam pogovoru o temi oddaje, temveč klepetam o čisto drugih stvareh, tudi o vremenu … in se potem v živo ''zaženemo'' v temo.

V bistvu mi je najbolj zoprna tista minuta pred štartom, ko moram biti tiho in čakam na odštevanje do začetka oddaje. Ko naš asistent režije Goran (op. Misir), ki je z mano že od prve oddaje, začne odštevati: 3, 2, 1, V programu smo!, čutim olajšanje. Takrat si končno zares v oddaji in se več ne ukvarjaš z ničimer drugim, si z glavo, mislimi popolnoma osredotočen.

Se velikokrat zgodi, da odide oddaja domov s teboj? Pred tedni ste se v Turbulenca posvetili življenju z multiplo sklerozo, v kateri je bila v studiu tudi Barbara Pešut (ki že 20 let živi s to boleznijo), je bila, vsaj po mojem mnenju, ena najmočnejših oddaj. Gledalci smo občutili res posebno energijo, ki se je vzpostavila v studiu.

To je ena od tistih oddaj, pa ne podcenjujem nobene, ki je z mojega zornega kota, ena mojih najboljših oddaj. Ta pogovor je bilo zelo intimen, in prenesti to zaupljivost prek zaslona gledalcem domov, ni bilo lahko. Že med samo oddajo sem imela občutek, kot bi ne bila v studiu nacionalne televizije. Bili sva le Barbara in jaz, ni bilo kamer, gledalcev, ni bilo ničesar. Z leti in rutino sem se naučila, da, četudi ne premaknem glave ali pogleda, vem, kaj sledi, kaj se dogaja v studiu, koliko časa imam še na voljo za pogovor. Med tem pogovorom pa ni obstajalo nič drugega, razen naju z Barbaro. Mislim, da so tudi gledalci doma nenadoma vstopili v ta intimni prostor. Po drugi strani pa je bilo to zame težko tudi zato, ker se z Barbaro poznava že dolgo (verjetno bi se bilo lažje pogovarjati s kom, ki ga ne poznam) in je bila moja odgovornost ne zlorabiti najinega poznanstva, njenega zaupanja, zaradi oddaje toliko večja.

Naslednji dan sem Barbaro poklicala, malo s cmokom v grlu, ker res nisem želela, da bi obžalovala. In ko sem ji rekla hvala, mi je odgovorila: Hvala tebi! Oddaja med nama ni spremenila ničesar.

Teme, ki jih obravnavate, so različne: lepe, manj lepe, bolj ali manj osebne, vedno pa izčrpne. Vendar pa nikoli ne težite k senzacionalizmu, kar je gotovo eden od razlogov, da jo imajo gledalci zelo radi.

Senzacionalizem je tek na kratke proge, me ne zanima. Jaz imam raje teme, pogovore, ki pustijo sled, ki ne zbledijo, ki nas obogatijo. Zavedam se privilegija, da se lahko pogovarjam, sprašujem različne posameznike, izjemne tako ali drugače, privilegija, da nekdo z mano (in gledalci) deli svoje znanje, izkušnje, razmišljanja. Žal tega privilegija nekateri v tem poklicu ne cenijo ali se ga vsaj ne zavedajo.

Kakšni so pa odzivi gledalcev in sogovornikov? Eno so klici v oddajo, hkrati pa verjetno prihajajo tudi odzivi po elektronski pošti.

Odzivi so predvsem pozitivni, pohvalni, tako gostov kot gledalcev in tudi stroke, kar pomeni, da smo dovolj poljudni, po drugi strani pa strokovni, verodostojni. Ko goste vabimo k sodelovanju in povemo, da gre za Turbulenco, pridejo z veseljem. Potrdijo, da je Turbulenca verodostojna oddaja, in smo veseli, da pridejo k nam tudi tisti, ki sicer zelo neradi nastopajo pred kamerami. Z gledalci pa smo v stiku ne le po e-pošti, kjer odgovarjamo na njihova vprašanja, temveč tudi na Facebooku in spletni strani, kjer so na ogled vse oddaje. In odziv? Da, tudi tak, da je to odličen učni pripomoček, gradivo za šolarje, starše, pedagoge …

V nedeljo bo na 1. programu TV Slovenija na sporedu vaša nova dokumentarno-izobraževalna oddaja Misija učenje. Od kod ideja za film?

Z izobraževalno dokumentarnimi oddajami oz. filmi najdem ravnotežje na še enem področju svojega dela, ki ga imam rada, to je scenaristično delo. Seriji Podobe Slovenije, kjer sem pred leti predstavila arhitekturo in življenje v različnih slovenskih pokrajinah, se je letos pridružil še en izziv: kako stereotipno suhoparno, dolgočasno temo o metodah učenja predstaviti privlačno, drugače, zanimivo. To je bilo izhodišče za scenarij. Najprej sem poiskala, kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji. Misijo učenje! Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje, odkrili svoj najljubši predmet. Tako je nastala Misija učenje, kjer otroci pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak gledalce popeljejo na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako.

Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku? Odgovori so na ogled skupaj z Misijo učenje to nedeljo, 7. decembra, na 1. programu TVS ob 22.20. Režiser je bil Slavko Hren, snemalec in direktor fotografije pa Aleš Živec.

Ste zelo prepoznaven televizijski obraz, vendar pa nikoli niste, v primerjavi z nekaterimi drugimi kolegi na televiziji, v ospredju. Vas v zasebnem življenju velikokrat prepoznajo in ogovorijo? Delujete zelo dostopni.

Vsak ima svojo službo, moja je ta, da sem novinarka, voditeljica pred kamero. To je del posla. Seveda se zgodi, da me ljudje prepoznajo, in takrat skušam biti prijazna. Če so ljudje do mene prijazni, sem tudi jaz do njih.

Že sama narava oddaje, da gre za oddajo v živo, prinese tudi velik stres. Kako se spopadate z njim?

Ne zadržujem čustev v sebi, kar je včasih lahko naporno za okolico. Nisem ravno velik diplomat, kar mi včasih ni v korist, po drugi strani pa mi je ravno zaradi tega, ker povem svoje mnenje na glas, lažje. Včasih sem se ''sekirala'' zaradi tisoč in ene zadeve, z leti ločim bolj od manj pomembnega. V težavah skušam videti izziv, v napol polnem kozarcu skušam videti, koliko vode je še, ne koliko jo manjka.

O vaši zasebnosti je znanega zelo malo. Kako lovite ravnotežje med delom in zasebnim življenjem?

Zasebnost raje ohranjam zase. Imam družino, dva super otroka, od katerih se kaj tudi naučim, na primer, da nimam vedno prav (smeh), pogosto pa le! No, pravzaprav imamo skupaj prav.