Johnny Depp in še slastne čokoladne praline? Juliette Binoche v Čokoladi res ni imela težkega dela ... Foto:
Johnny Depp in še slastne čokoladne praline? Juliette Binoche v Čokoladi res ni imela težkega dela ... Foto:

Borovničeva pita kot lirični detajl, stepena smetana kot uvertura v seks, kajmak kot ponazoritev kulturnih pregrad ... Govorimo o filmih, v katerih ima hrana veliko vlogo.
Pred nekaj dnevi je na naša velika platna prišel romantični, poetični film Moje borovničeve noči, v katerem Norah Jones in Judea Lawa združi borovničeva pita.

Ob tem smo se spomnili še na nekaj filmskih in TV-uspešnic, v katerih se dogajanje vrti okoli hrane – take in drugačne.

V Twin Peaksu je agent Dale Cooper raziskoval umor Laure Palmer – ob obveznem koščku češnjeve pite v Double R Dinerju. V Čokoladi je Johnny Depp zapeljeval lastnico čokoladarnice Juliette Binoche. V Ocvrtih zelenih paradižnikih so bili glavna specialiteta … ocvrti zeleni paradižniki, jasno.

V Stranpoteh je Paul Giamatti iskal smisel življenja ob pokušanju kalifornijskih vin. V Kajmaku in marmeladi sta ti dve živili simbolizirali kulturno pregrado med "Bosancem" in Slovenko. In da sploh ne omenjamo 9 tednov in pol, kjer sta Kim Basinger in Mickey Rourke uporabila vse, od stepene smetane in jagod do kock ledu kot uverturo v žgoči seks.

Kaja Sajovic


V Mojih borovničevih nočeh (My Blueberry Nights, 2007) je Jude Law osamljeni lastnik kavarne, v kateri ob koncu dneva vedno ostane nedotaknjena le borovničeva pita. Dokler v kavarno ne vstopi pravkar zapuščena, v ljubezni razočarana, Norah Jones, ki si od takrat dalje vsak večer, ko izliva Judeu srce, vedno zaželi prav borovničevo pito s sladoledom ('Kaj je narobe z njo?,' vpraša Norah – in ob tem dobimo občutek, da ne misli na pito. 'Nič ni narobe z borovničevo pito. Samo ... ljudje izberejo ostalo,' odgovori Jude). Tudi ko odide v Las Vegas in Memphis, ji Jude vsak večer pripravi košček pite – če oz. ko se slučajno vrne. Ni čudno, da je njun prvi poljub tisti, ko Jude poliže speči Norah sladoled in pito z ustnic.
Nikdar prej in nikdar pozneje hrana ni bila tako erotična kot v 9 tednov in pol (9½ Weeks, 1986), kjer sta Kim Basinger in Mickey Rourke preizkusila prav vse, da bi začinila svoje spolno življenje: jagode, kocke ledu, koščke paprike … in seveda – obvezno stepeno smetano.
Vsako leto ameriški film postreže z enim malim, neodvisnim biserom s srcem. Leta 2004 so bile to odlične Stranpoti (Sideways, 2004), kjer so kljub vrhunski igralski zasedbi (Paul Giamatti, Thomas Haden Church, Virginia Madsen, Sandra Oh) glavno vlogo nedvomno igrala vina. In to vrhunska, kalifornijska vina, ki jih je disfunkcionalna druščina preizkušala po idiličnih vinogradih. Samo merlota so se otepali kot hudiča …
Leta 1991 je Hollywood postregel z izvrstno grenko-sladko komično dramo Ocvrti zeleni paradižniki (Fried Green Tomatoes), klasičnim 'chick flickom' ('filmom za babe'), bi rekel močnejši spol. Imamo lepo, poetično južnjaško pokrajino, štiri ženske, vsaka s svojimi težavami in v iskanju sreče/ljubezni ter njihovo zbirališče, Whistle Stop Cafe, kjer se strežejo – ocvrti zeleni paradižniki. Kavarna in paradižniki kot metafora za emancipirane južnjaške gospodinje.
Če v 9 tednih hrana še nikdar ni bila tako seksi, v Ameriški piti (American Pie, 1999) hrana še nikdar ni bila tako nagnusna. Za marsikaterega najstnika 'carski film', za filmske teoretike film, ki je definiral žanr najstniške komedije, za (tradicionalne) ljubitelje sedme umetnosti eden najslabših in najbolj precenjenih (s strani množic) filmskih izdelkov. Še vedno nam ni jasno, kaj je naredila uboga jabolčna pita, da si je zaslužila tako izživljanje, kot si ga nad njo privoščijo v režijskem prvencu Paula Weitza: glavnemu junaku Jimu (nezmotljivo devičniku) pita namreč predstavlja nedosegljive 'ženske dele', zato vanjo vtika vse, kar si lahko predstavljate. Za nameček pa neka pica v filmu faše še zajetno porcijo sramnih dlak. Filmski presežek, ni kaj.
Romantiki ne morete zgrešiti s Čokolado (Chocolat, 2000), sodobno pravljico o slaščičarki čokoladnih pralin Juliette Binoche, ki s svojimi kreacijami podira konservativne tabuje in navdušuje sladkosnede kupce v idilični francoski vasi, za ultimativni dosežek pa ji uspe zapeljati (ali je bilo obratno?) še Johnnyja Deppa – princa, tokrat v ciganski preobleki.
Mehiška verzija Čokolade in Ocvrtih zelenih paradižnikov je bila čutna drama Kot voda za čokolado (Como agua para chocolate, 1992). Glavna junakinja, Tita, se kot najmlajša hčerka ne sme poročati, ampak mora skrbeti za mamo, tako da lahko svoje strasti izrazi le preko kuhe. Posledično vsi, ki njene jedi poizkusijo, čutijo, kar čuti ona. Glavni specialiteti, ki ju skuha v filmu, so prepelice v vrtničnih listih in polnjene zelene paprike z orehovo omako.
Simply Irresistable (1999) si sposodite, če vam zmanjka kvalitetnejše romantične selekcije. V tem fantazijskem filmu Sarah Michelle Gellar postavi na noge vrhunsko restavracijo – s pomočjo malce čarovnije. Pred nami se predstavi kuharsko zakulisje najbolj domišljijskih jedi – nastalih s pomočjo čarobnega prahu.
Tapas (2005) je španska drama, ki ima že v naslovu tipično špansko jed, tapas. Tapas so majhni prigrizki, ki jih v deželi flamenka strežejo kot predjed ali pa kar tako. Film je vzel za izhodišče enega od tapas barov, nato pa poda zgodbo o prepletu človeških usod, ki zaidejo v ta lokal.
Če ostanemo pri španskih filmih seveda ne gre pozabiti odličnega - in mestoma naravnost bizarnega, na tak španski cineastični način - Pršut, pršuta (Jamón, jamón, 1992). Letošnjemu oskarjevcu delata v filmu družbo takrat komaj 18-letna Penélope Cruz in otipljiva seksualna energija, ki jo ne ravno diskretno ponazarjajo kupi in kupi svinjskih krač.
Ob kultni, mojstrsko čudaški seriji Davida Lyncha, Twin Peaks (1990-'91) sicer resda ne pomislimo najprej na hrano, a obvezna češnjeva pita, ki jo s kavo v Double R Dinerju redno naroča FBI-jev agent Dale Cooper (Kyle MacLachlan), se je vpisala v Twin Peaks klasike – skupaj z gospo s polenom, pritlikavcem, stavkom 'She's dead. Wrapped in plastic' in seksi Audrey, ki zna z jezikom zavozljati češnjev pecelj. Na sliki agent Cooper s šerifom Trumanom in - policijskim kulinaričnim klišejem: krofi.
Humoristična serija Kuhinjske prigode (Kitchen Confidential, 2005) se ni obdržala dlje od ene sezone, a bila je prva in zaenkrat edina, ki je gledalcem prinašala zakulisje kuharskega sveta. Ki nam je povedala, da imajo vrhunski vodje kuhinje status rockzvezdnikov (mislite: seks, droge in rokenrol). Da je kuha izjemno seksi – še zlasti, če je inovativna, drzna in nekonvencionalna. In da je tudi kuha, kot vsak resen posel, izjemno tekmovalen.
Djuro kot Bosanec v pogosto polni predsodkov Sloveniji, poročen s Slovenko (Tanjo Ribič), dobro ve, kako lastne izkušnje zapakirati v zabaven, a obenem tudi resen film o težavah, s katerimi se sooča južnjak v podalpskem 'raju' tostran Kolpe. Morda bi bil po vsebini filma in tipičnosti hrane sicer primernejši naslov Kajmak in goveja juha, a Kajmak in marmelada gre bolje v uho. Plus, za naslov je Djurota navdihnila Tanja, ko je nekega dne brskala po družinskem hladilniku …
Ob vseh filmih s hrano velja omeniti še animirani film - gre za lanskoletnega oskarjevca Ratatouille (2007), in kot vam verjetno pove že naslov, je dogajanje postavljeno v Francijo. Ratatouille je namreč tipična francoska zelenjavna jed, v risanki pa podgana Remy sanja, da bi postala vrhunski kuharski mojster s svojo luksuzno restavracijo v Parizu. Pixarjeva stvaritev v 111 minutah postreže z barvito in slikovito mešanico barv, vrveža pravih restavracij in včasih se nam zazdi, da lahko animirano hrano prav vohamo.