Znanstveniki so v reviji Science objavili nekaj novih odkritij o razvoju žiraf, saj njihovi dolgi vratovi že stoletja begajo raziskovalce. Čeprav tako dolgi vratovi prinašajo nekaj prednosti, pa povzročajo tudi precej preglavic. Žirafje srce mora namreč poganjati kri dva metra visoko do glave, kar zahteva visok krvni pritisk in delovanje ožilja, ki preprečuje kap in omedlevico.

Najbolj razširjena teorija vrsto let je bila, da so žirafe razvile tako dolge vratove, da so lahko posmukale liste z najvišjih vej dreves, ki jih druge živali niso dosegle. A nekateri znanstveniki opozarjajo, da žirafe raje jedo liste z nižjih vej, poleg tega pa najvišje žirafe pri hudi suši nimajo več možnosti za preživetje v primerjavi z nekoliko nižjimi.

Druga teorija je, da so se jim dolgi vratovi razvili zaradi boja za samice, saj se samci v boju za pravico do parjenja postavijo drug ob drugega ter se udarjajo z vratovi. A tudi ta domneva je vprašljiva, saj samci nimajo daljših vratov od samic.

Petcentimetrska plast keratina

Morda bo skrivnost razrešena z novimi odkritji, ki so bila objavljena pred dnevi. Strokovnjaki so namreč na Kitajskem odkrili velike fosile žirafoidov, prednikov žiraf, ki so imeli močno okrepljeno čelo, s katerimi naj bi se med bojem za samice zaletavali drug v drugega. Ti primerki naj bi živeli v miocenu pred okoli 16,9 milijona let, članek povzema revija Nature.

Žirafe v takratnem času naj bi bile bolj podobne okapiju kot današnjim žirafam, saj so imele običajne vratove, čelo pa jim je krasila pet centimetrov debela plast keratina. "Kosti v glavi in vratu ter celotna postava nakazujejo, da je bil keratinski dodatek namenjen večji moči v bojih med samci," je dejal strokovnjak z univerze v Cape Townu Rob Simmons.

Predniki žiraf so se nato iz gozdov vse bolj selili na odprte travnike ter se obenem tudi vse bolj borili za prevlado s svojimi vratovi, ki so zato postajali vse močnejši in višji, njihov način boja pa se je spreminjal.