Donaldu Trumpu kot po tekočem traku očitajo seksistične in ksenofobne opazke – vse to pa je bilo že slišano tudi na sončni strani Alp.

Državnozborskim ekscesom smo priča že od osamosvojitve Slovenije. Vitomir Gros je leta 1992 parlament, še posebej Marka Voljča, nahranil z bananami, Jelko Kacin je s časopisom primazal klofuto Ivu Hvalici, plakat stranke SNS je "izbrisane vabil na ples, Jelinčič pa bo igral na puškomitraljez", poslanec Rafael Kužnik je kolega Igorja Omerzo zgrabil za "kravateljc", Pavel Rupar je seksistično želel Majdi Širca in Majdi Potrata odrediti "obvezni zakonski pregled mednožja".

"Prosim, če zapustite dvorano, ker poslanci nismo nobeni lažnivi ku**i," je Titu Turnšku oponesel Žan Mahnič. "Jaz bom zapustil to sejo, ker bom drugače bruhal," je letos v parlamentu kričal Franc Trček. "Politika zahteva tudi želodec," mu je odvrnil predsednik DZ-ja Milan Brglez.

Še boljši želodec zahtevajo nekateri tuji hrami demokracije - ti se namreč znajo spremeniti kar v "klub golih pesti", nekateri kar na redni osnovi, treba pa je prenesti celo pogled na kri.

Okrvavljeni nosovi in zlomljeni prsti
Februarja 2014 so turški poslanci po 20-urni razpravi izglasovali sporni načrt reform v sodstvu, ki ga je zaznamoval tudi hud incident. Več deset poslancev se zapletlo v fizični spopad. Najslabše jo je odnesel poslanec opozicijske stranke CHP Ali Ihsan Kokturk, ki je končal z zlomljenim nosom, zato so ga morali odpeljati v bolnišnico, eden izmed poslancev vladajoče stranke AKP pa je imel zlomljenih več prstov.

Pretep je zaznamoval tudi prehodno razpravo o teh reformah mesec dni predtem, ko so se politiki v Ankari obmetavali s steklenicami za vodo in dokumenti, po zraku naj bi letel celo iPad, ter si izmenjali kar nekaj udarcev. Vladajoči in opozicijski poslanci so kopja (in pesti) tam spet prekrižali tudi nekaj mesecev pozneje, ko so se sprli glede oblikovanja komisije o grožnji radikalnega islamizma v sosednjem Iraku.

Rože in ajda za Ukrajince
Še pogosteje kot Turki so se tepli Ukrajinci. Decembra 2015 je takratni ukrajinski premier Arsenij Jacenjuk že skoraj končal svoje
odgovarjanje na poslanska vprašanja, ko se mu je približal poslanec Oleg Barna in mu najprej predal šopek rdečih vrtnic, nato pa ga dvignil in poskušal odnesti od govorniškega odra. Vmešalo se je več deset poslancev in izbruhnil je pretep - le eden izmed številnih v vrhovni radi v zadnjih letih.

Leta 2012 pa je na izredni seji Oleg Ljaško Adama Martinjuka polil s čajem, opozicija je leta 2014 na novoizvoljenega Viktorja Pilipišina stresla vrečo ajde - kot simbol podkupovanja volivcev.

Solzivec kot folklora
Vroče je bilo tudi na Balkanu. Maja letos je pretreslo nasilje v sobranju, ko je izvolitev Albanca Talata Xhaferija za novega predsednika parlamenta sprožila vdor jeznih podpornikov makedonske stranke VMRO v parlament. Poškodovanih je bilo več sto ljudi, med njimi najhuje vodja Zveze za Albance, poslanec Zijadin Sela, ki je bil nekaj časa celo v smrtni nevarnosti.

V Makedoniji leta so se predstavniki ljudstva stepli tudi na razpravi o proračunu za leto 2013, poškodovani sta bili dve poslanki, jezni poslanci so uničili tudi govorniški oder.

Nenavadno parlamentarno tradicijo ima tudi Kosovo - opozicija je od sredine leta 2015 z metanjem solzivca redno prekinjala parlamentarna zasedanja, ker je želela tako preprečiti sprejetje bruseljskega sporazuma, po katerem bi kosovski Srbi prišli do večje avtonomije.

V besedi smo omenili le nekaj incidentov, v fotogaleriji si jih lahko ogledate tudi v sliki, skupaj s še številnimi drugimi, ki so hrame demokracije po vsem svetu spremenili v pretepaške cirkuse - od daljnih Južne Koreje in Tajvana prek Bolivije in Venezuele, Južne Afrike, Kenije in Somalije do sosednje Italije!