Ljubezensko življenje naših voditeljev pod drobnogledom, so zapisali Francozi. Knjiga je pravzaprav precejšnje presenečenje, saj je v Franciji v nasprotju z Veliko Britanijo zasebno življenju politikov še vedno bolj ali manj tabu oziroma se Francozi za to niti niso zanimali, saj se jim je to zdelo nekako pod častjo. A časi se očitno spreminjajo.
Čez plot skačejo vsi
Sexus Politicus prinaša marsikaj - prešuštva, ljubimkanja, zapeljevanja ... "Politikom vseh barv je skupna strast do zunajzakonskih razmerij," pišejo francoski časniki. Tisti, ki so 390 strani dolgo knjigo že prebrali, pravijo, da so se Jacques Chirac, Francois Mitterrand, Valery Giscard D'Estaing in druge "velike živine" z lahkoto igračkali z usodo Francije, svojih družin in svojih ljubic, popustljivi mediji, ki so "vedeli vse in povedali malo," pa so jim pri tem še pomagali.
Doma in v javnosti "vzorni" možje, na skrivaj pa ...
Avtorja Christophe Dubois in Christophe Deloire sta pisala brez zadržkov in tako prelomila nenapisano pravilo, da to, s kom in kaj počnejo politiki med rjuhami, ni za objavo. "Vsi ti politiki se v javnost kažejo kot brezmadežni možje, a v resnici so skoraj vsi politiki moškega spola veliki ženskarji," je povedal Dubois in dodal, da je veliko "glavnih junakov" z veseljem spregovorilo o svojih razmerjih.
Mitterand in Chirac sta bila prava "petelina"
Mitterrand, ki je zelo rad tekal za "kiklami", naj bi si tako eno izmed ljubic "delil" kar s svojim voznikom, drugo pa s Chiracom. Tudi sedanji predsednik Jacques Chirac naj bi bil pravi Casanova, ki se je znal dobro "vdreti v zemljo" - polnočni zmenki so bili preveč vabljivi. Na dan je prišlo tudi to, da je ljubice vodil na potovanja v tujino, plačali pa so seveda francoski davkoplačavalci. 31. avgusta 1997 ponoči naj bi Chiracova žena voznika vprašala kot že tolikokrat prej: "Ali veste, kje je moj mož?"
"Chirac in Mitterrand sta tekmovala, kdo bo imel več ljubic. Ne vem, kdo je zmagal, ampak izid je bil tesen," pravi Dubois.
Državljani jim ne zamerijo
Svingerski klub, zavržena ljubica, ki je poskušala narediti samomor, in ljubica, ki se je je "kruto znebil" politik, ki bo kandidiral na predsedniških volitvah 2007 - v drugih državah bi vpleteni politiki potonil, v Franciji pač ne. "Francozi ljubimkanja oproščajo in jih tudi pričakujejo," pravijo poznavalci. Ko je Mitterrand malo pred smrtjo razkril, da ima nezakonsko hčer, je večina njegovih rojakov le skomignila z rameni in dejala: "Pa kaj!" Kot da uspeh v politiki hodi z roko v roki s seksualnimi "junaštvi".
Ljubice da, ljubimci ne!
To se utegne spremeniti prihodnje leto, če se bo v predsedniško palačo vselila socialistka Segolene Royal. "Kar je sprejemljivo za moške, nikoli ne bo sprejemljivo za ženske. Če bi imele ljubimce, bi jih takoj pohodili," dodaja Dubois.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje