Foto: Radio Slovenija
Foto: Radio Slovenija

Tako kot vse epizode druge sezone, je tudi ta posneta po resnični zgodbi. Manja, kot smo jo poimenovali, je mama majhnega otroka, ki ji vzame veliko časa, zato je, kot pravi, njeno seksualno življenje trenutno na pavzi. V novi epizodi lahko slišite, da je seks kljub poškodbi lahko zelo zadovoljujoč, da orgazem lahko doživi le z draženjem bradavičk, da je tudi za ženske s paraplegijo mogoč vaginalni porod in kako ženske, ki uporabljajo voziček, okolica vidi kot nespolna in aseksualna bitja.

Manja je prva tri leta po poškodbi vse napore vlagala le v rehabilitacijo. Dolgo je verjela, da bo okrevala. Vendar se to ni zgodilo, zato že 15 let uporablja voziček. Kot pravi, mora biti zelo iznajdljiva in organizirana, da je lahko samostojna. Poznati mora cel načrt mesta in vedeti, kje je kakšna stopnica, da lahko brez težav pride od točke A do točke B. Antropologinja doktorica Urša Valič je opravila kvalitativno raziskavo med ženskami s hendikepom. Kot pojasnjuje, se zaradi zakona o grajenem okolju arhitekti in vsi ostali, ki načrtujejo prostor, "vedno bolj zavedajo, kako pomembno je, da nekomu omogočimo fizično dostopnost. Ko pa govorimo o dostopnosti, je treba poudariti tudi družbeno dostopnost. Da imajo osebe s hendikepom možnost participirati v družbi in niso le pasivni, ampak tudi njen aktivni člen".

Socialni delavec Boštjan Bebar pravi, da je integracija ljudi s hendikepom predvsem pomembna za prihodnje generacije. "Z vključevanjem v okolje se ukvarjamo zadnjih 15 let. Še ne dolgo nazaj je bilo popolnoma normalno, da ljudi z oviranostmi izključujemo, imamo zanje dvojna merila." Kot poudarja Bebar, s takšnim ravnanjem drugim ljudem odvzamemo izkušnjo spoznavanja različnosti in možnost sprejemanja.

Zaradi poškodbe hrbtenice je Manja izgubila nadzor nad črevesjem in mehurjem. Odhod na stranišče je zdaj nekaj povsem drugačnega kot pred poškodbo. Neverjetno pa se ji zdi, da je maternica oživčena popolnoma drugače, saj je rodila sama, čeprav je bila zdravstvena ekipa ves čas v pripravljenosti, da opravi carski rez. Doktorica Valič razlaga, da so ženske, ki so sodelovale v njeni raziskavi o hendikepu in materinstvu, povečini imele v porodnišnicah dobre izkušnje. "Je pa res, jaz imam tudi svojo izkušnjo iz porodnišnice, kjer sem naletela na neznanje s strani nekaterih pomočnic in sester, češ da ne vejo in ne znajo pristopiti k tem stvarem," razlaga raziskovalka, ki je tudi sama hendikepirana in uporablja hodilni aparat.

Posebna raziskovalca Eva in Luka, ki ju interpretirata igralca Manca Dorrer in Domen Valič. Foto: Radio Slovenija
Posebna raziskovalca Eva in Luka, ki ju interpretirata igralca Manca Dorrer in Domen Valič. Foto: Radio Slovenija

Manja razkriva, da jo je pred poškodbo opazil skoraj vsak moški, dobro se je zavedala njihovih pogledov. Včasih si je zato oblekla več plasti oblačil, da je zakrila svojo ženskost, saj je potrebovala oddih, ker recimo tisti dan ni želela obstajati v svetu kot seksualni objekt. Po nesreči, odkar uporablja voziček, pa je za moške nevidna. In šele zdaj, ko ga ni več, se zaveda, kako pomemben del ženske identitete je ta zunanji pogled moškega. "Prav z materinstvom so si ženske v moji raziskavi povrnile identiteto ženske, ki so jo s hendikepom izgubile," pojasnjuje doktorica Valič.

Ustvarjalci podkasta Evolucija užitka vas vabijo k poslušanju novega dela, ki ga najdete v svoji aplikaciji za podkaste ali na spletni strani Prvega. Še vedno jim lahko pišete na evolucijauzitka@rtvslo.si in jim razkrijete svoje spolno življenje.

Opis epizode

Živijo, jaz sem Manja. Imam majhnega otroka, kar me trenutno popolnoma okupira. Zelo rada sem mama, super se imava, ampak res mi pobere veliko energije. Njegov oče ne živi z nama, drugih partnerjev trenutno nimam, tako da, ja … seks je trenutno na pavzi. Tako pač je v življenju, treba se je znati prilagajati. In jaz to res znam. Sem se morala naučiti. Pri 28. letih sem imela nesrečo, v kateri sem si poškodovala hrbtenico v prsnem delu. Th5, Th6. To je kar visoko. Približno tri leta sem bila v izolaciji, sama s sabo in zdravstvenim osebjem. Vsi smo se ukvarjali z mojo rehabilitacijo. Pravijo, da se v prvih dveh letih po poškodbi povrnejo funkcije, kot pač se. In jaz sem ves čas verjela, da bom spet hodila. Ampak poškodba je bila huda, živci prekinjeni. Od takrat uporabljam voziček.

Noben moški me ne pogleda, ker sem na vozičku