Kip priljubljenega japonskega psa Hačika pred železniško postajo Šibuja v Tokiu stoji na mestu, kjer je devet let, devet mesecev in 15 dni pes zvesto čakal na svojega lastnika, ki se nekega dne ni vrnil iz službe. S svojo predanostjo in lojalnostjo je že leta 1934, ko so mu postavili prvi kip, osvojil srca tamkajšnjih prebivalcev, zdaj pa je pridobil ne le na status nacionalnega, ampak celo širše segajočega simbola kot množična turistična atrakcija.

Hačiko naj bi se rodil novembra 1923
Pred dnevi so celo praznovali 100. obletnico rojstva Hačika in ob tej priložnosti znova odkrili kip v posebej izdelani instalaciji umetnika Tatzuja Nišija, ki je pritegnila množice h kipu tega zvestemu psa, ki je na istem mestu čakal na vrnitev svojega pokojnega gospodarja. In čeprav je Nišijevo idejo za instalacijo zasnoval pred desetimi leti in projekt dokončal po približno letu in pol dela, bo instalacija na ogled zgolj za en dan.

"Upam, da bom nekoč ustvaril (še večje umetniško delo) z imenom Hačiko hotel," je dejal 63-letni Niši. Hačiko je umrl star 11 let, v marcu leta 1935. "Globoko sem ganjen zaradi topline," je za portal Kyodo News dejal Junko Ando, ​​čigar pokojni oče Takeši Ando je bil kipar drugega spomenika psu, odkritega leta 1948. "Mislim, da bi bila instalacija všeč tudi mojemu očetu." Sedanji kip je nadomestil prejšnjo različico, postavljeno leta 1934, ki je bila odstranjena med drugo svetovno vojno.

Mit o lojalnem psu se že leta širi po svetu v zgodbah in v filmih
Pravljica je na Japonskem leta 1987 navdihnila tudi film Hačiko Monogatari, leta 2009 pa so ga priredili tudi ameriški producenti v film Hačiko: pasja zgodba, v katerem je zaigral tudi Richard Gere. Od zgodbe Hačiko smo slišali že številne podobne zgodbe z različnih koncev sveta o zvestih psih, ki so čakali na svoje lastnike.

Zadnji tak primer je pes Rini iz ukrajinskega Makariva, ki so ga tamkajšnji mediji poimenovali kar Hačiko iz Makariva. Rini je zvesto čakal na vrnitev lastnice pred njunim domom, ne da bi vedel, da je bila ženska med invazijo ubita v sosednji hiši. Prostovoljci so poskušali psa premakniti, vendar Rini ni hotel iti z njimi. Ko je za psa izvedela Ukrajinka Nadežda, se je odpravila v Makariv. Dneve je nosila hrano štirinožnemu prijatelju, ki ji je sčasoma začel kazati naklonjenost in na koncu z novo lastnico odšel v nov dom.