Severnokorejska popkultura, ki so jo kritiki dolga leta označevali za kičasto obujanje stalinizma, pod vodstvom Kim Džong Una doživlja preporod. Spremembe naj bi bile vidne na vseh področjih, od televizijskih programov do embalaž potrošniških dobrin. Pri tem si analitiki sicer niso enotni, ali gre za obrambno potezo proti vse močnejši zabavni industriji Južne Koreje ali za vse večjo odprtost političnega vodstva do zahodnjaške potrošniške kulture.

"Za nas je najpomembneje, da ustvarjamo proizvode, ki ustrezajo okusu potrošnikov," je za AP povedal Kim Kyong Hui, predstavnik severnokorejskega proizvajalca obutve Ryuwon, ki ponuja široko paleto različnih telovadnih copat. "Voditelj Kim Džong Un nam je naročil, naj pozorno preučimo športne copate tujih proizvajalcev in se učimo na njihovih primerih," je povedal Hui.

Sveži val "dejansko gledljivih" televizijskih serij
Severna Koreja kljub spremembam ostaja ena najbolj izoliranih držav na svetu. Spremembe potekajo počasi in za kritike političnega vodstva so že vedno zagrožene najstrožje kazni z resnimi posledicami. Kljub temu je Kim Džong Un že večkrat pokazal pripravljenost, da znotraj tega konteksta dopušča nekaj prostora za eksperimentiranje in nadzorovan napredek. Najvidnejše spremembe je sicer mogoče videti znotraj televizijskih programov, ki so bili do pred kratkim v izključni domeni propagandnih programov, dokumentarcev in hvalospevov političnim voditeljem.

Gledalci glavne javne televizijske mreže, katere programi so edini, ki jih predvajajo po celotni državi, zdaj tako množično spremljajo epizode zgodovinske drame, ki je postavljena v čas 16. stoletja, ko so se Korejci upirali japonski invaziji. Protijaponska nacionalistična tematika sicer ni nova, je pa za severnokorejsko sceno novost kakovostna produkcija. Igralci so prepričljivejši, scenarij zanimivejši, scenografija in kostumi pa veliko bolj dodelani kot v preteklih severnokorejskih televizijskih in filmskih projektih. Tudi dialog v japonščini, čeprav tudi Japonce igrajo severnokorejski igralci, naj bi bil načeloma slovnično in fonetično ustrezen, čeprav je v njem še vedno mogoče zaznati severnokorejski naglas.

Za mlajše gledalce je na voljo tudi prenovljena animirana serija The Boy General, ki se lahko grafično kosa s podobnimi projekti iz tujih držav.

Izboljšave odsevajo to, da se severnokorejski voditelj zaveda, da so tudi njegovi sodržavljani kljub strogim ukrepom vedno bolj seznanjeni s tujo popkulturo. Zabavna industrija Zahoda je sicer veliko bližje predvsem višjim slojem, ki v Pjongjangu kupujejo priznane zahodne znamke oblačil in elektronike, revnejšim delom prebivalstva pa so vedno bolj dostopni poceni kitajski ponaredki.

Bollywood, Laibach in Harry Potter
Gledanje južnokorejskih filmov in poslušanje glasbe južnih sosedov sta še vedno nezakoniti, vendar vseeno vedno bolj dostopni. V javnih kinematografih so popularni bollywoodski filmi – uspešnica Three Idiots iz leta 2009 je bila pred kratkim predvajana v kinodvorani v središču Pjongjanga. Poučni televizijski program vedno redneje predvaja daljše izseke iz tujih dokumentarnih filmov, med najbolj iskanimi literarnimi deli v največji severnokorejski knjižnici pa so knjige o Harryju Potterju.

Prvi poskus prenovitve popkulture Kim Džong Una se je sicer začel kmalu po tem, ko je prišel na oblast. Leta 2011 je odobril ustanovitev ženske glasbene skupine Moranbong, ki naj bi predstavljala nežnejšo plat severnokorejskega režima. Vse članice glasbene skupine sicer pripadajo Korejski ljudski armadi, vendar v nasprotju z drugimi pripadniki vojske nastopajo v različnih modnih oblačilih. Skupina je izdala na desetine pesmi, ki jih je predstavila na turnejah in televizijskih nastopih, glasbenice pa so izdale tudi več glasbenih DVD-jev. V zadnjih letih je bilo na severnokorejskih tleh tudi več koncertov tujih izvajalcev – med njimi je bila tudi slovenska skupina Laibach.

Kljub napredku in spremembam pa ni bilo za zdaj nakazanega nobenega interesa, da bi se umetnost osvobodila izpod nadzora politike. Kljub posodobitvi in manj očitno izraženi propagandi politično vodstvo po navedbah državnih medijev vse umetnike spodbuja k "umetniškemu ustvarjanju, ki utripa skupaj z vladajočo ideologijo" in da "pogumno nastopajo kot glasnik stranke".