Homo sapiens ali današnji človek se je pred približno 70.000 leti v valovih preseljeval iz Afrike v Evrazijo. Ob prihodu je naletel na neandertalce, ki so se že prilagodili življenju v hladnejšem podnebju, saj so to območje zasedli že več sto tisoč let prej. Zaradi križanja med skupinama danes živeči ljudje nosimo do štiri odstotke neandertalskega DNK-ja, na primer gene, ki so povezani s pigmentacijo kože, lasmi, maščobami in odpornostjo, večina za neandertalce značilnih genov pa se je z evolucijo izgubila.

Zdaj pa je skupina znanstvenikov s kalifornijske univerze v San Franciscu prepoznala še eno značilnost, ki so jo ljudje podedovali od neandertalcev. "Z analizo koščkov neandertalskega DNK-ja, ki so ostali v genomih sodobnih ljudi, smo odkrili osupljiv trend," je dejal vodja skupine John Capra in dodal, da omenjeni delčki DNK-ja vplivajo na uravnavanje telesne ure oziroma so v večini primerov "povečali nagnjenost k jutranjim uram".

Tisti, ki imajo neandertalsko genetsko različico, praviloma vstajajo zgodaj

Kot so raziskovalci zapisali v članku, objavljenem v znanstveni reviji Genome Biology and Evolution, so v okviru študije analizirali DNK sodobnih ljudi in neandertalcev ter ugotovili, da so pri telesnih urah ali cirkadianih ritmih obeh skupin različne genetske različice.

Ker so se predniki sodobnih ljudi parili z neandertalci, je mogoče, da so nekateri danes živeči ljudje nosili neandertalske različice, so sklepali. Teorijo so preverili tako, da so se obrnili na britansko biobanko, ki hrani genetske in zdravstvene podatke ter podatke o življenjskem slogu pol milijona ljudi. Izkazalo se je, da je veliko ljudi nosilcev teh različic, poleg tega pa so bili geni dosledno povezani z zgodnjim vstajanjem, so zapisali.

Kljub temu pa raziskovalci v študiji poudarjajo, da za nagnjenost k zgodnjemu vstajanju ni nujen izključno omenjeni neandertalski delček v genetskem zapisu, saj na telesno uro vpliva na stotine različnih genov, pa tudi drugi dejavniki, od okoljskih do kulturnih. Na splošno imajo neandertalski geni le majhen vpliv, pravijo.

Zgodnje vstajanje je bilo pomembno predvsem v zimskih mesecih

Capra predvideva, da omenjeni delček genetskega zapisa zgolj pomeni, da so bili neandertalci ob času križanja vrst bolje prilagojeni življenju v hladnejšem zemeljskem pasu in (krajši) dolžini dneva – predvsem v zimskih mesecih. "Najverjetneje se značilnost ni razvila, ker bi bilo to, da si jutranji človek, koristnejše, ampak je to zgolj znak hitrejšega prilagajanja notranje ure na sezonske spremembe oz. na raven svetlobe," je za Guardian pojasnil Capra in dodal, da je bilo ljudem, ki živijo v zmernih geografskih širinah, "koristno imeti notranjo uro, ki je bolj prilagodljiva in se bolje prilagaja sezonskim spremembam ravni svetlobe".

Britanskega strokovnjaka s področja genetike Marka Maslina z Londonskega univerzitetnega kolidža izsledki študije niso presenetili. "V tropski Afriki je dan dolg 12 ur. Lovci in nabiralci so le 30 odstotkov časa, ko so bili budni, porabili za nabiranje hrane. Toda bolj ko greste proti severu, krajši postajajo zimski dnevi. V tem obdobju hrane že tako primanjkuje, zato je bilo smiselno, da začnejo zbirati hrano takoj, ko je za to na voljo dovolj svetlobe," je ugotovitve komentiral v pogovoru za Guardian.