Kraška gmajna je ena najstarejših kulturnih krajin v Evropi; ves čas jo je spreminjal in soustvarjal človek, zadnja desetletja pa se izgublja.

"Nanjo se je nekoliko pozabilo, opustila se je uporaba, začelo jo je preraščati grmovje; ne izginja samo v spominih, ampak tudi pred našimi očmi," je povedal biolog Borut Kokalj. Turistični vodnik Bogdan Macarol pa pravi: "Z zdajšnjih več kot 70 odstotkov površine bo s sedanjim trendom gozd zasedel do leta 2100 okrog 90 odstotkov površine, kar je enormno."

Da bi jo, kraško gmajno, predstavili še živečemu človeku, so ji posvetili festival. Kot je povedal turistični delavec Tom Ločniškar, gre tudi za spodbudo domačinom, da izvedo, v kakšnem okolju živijo. Naredili pa so še dodatno ponudbo za turiste, da se na Krasu zadržijo dlje in se še vrnejo.

V ospredju orhideje
Med cvetlicami so bile v središču pozornosti orhideje ali kukavičevke, po domače kukavice. Gre za bližnje sorodnice tistih z okenskih polic, čeprav jim na videz niso nič kaj podobne. "Imajo manjši cvet, ampak je prav tako sestavljen iz šestih listov: en list, cvetni, je povečan, ornamentiran, oblikovan, drugi zato izgubijo veljavo, ampak so podobne," pojasnjuje ljubiteljski botanik Florjan Poljšak.

V Sloveniji jih poznamo 80 vrst, veliko jih cveti tudi na Krasu. Kot potonike in narcise so tudi kukavičevke zavarovane vrste. Občudujemo jih lahko samo v naravi. "Najhujši zločin je kukavico odtrgati in jo odnesti domov; saj ne traja dolgo, onemogočimo pa ji razplojevanje v naravi."

Današnja podoba kraške gmajne je odraz velikanskega posega vanjo pred več kot sto leti. "V zgolj 25 letih, med letoma 1886 in 1911, so na kranjskem delu Krasa posadili kar 45 milijonov sadik črnega bora oziroma v povprečju 17.000 sadik na hektar; to je stalo štiri tisoč evrov po hektarju," je povedal Macarol.

Črni bor, ki je svojo nalogo dobro opravil, se poslavlja; poskrbel je, da se na Kras vračajo listavci – mali jesen, črni gaber, hrast. "Dandanes ga srečujemo množično skoraj po celem Krasu; v naslednjih sto letih bo zasedel spet zelo velike površine," je za konec pojasnil Macarol.

Narava gre torej svojo pot. Po eni strani ji skuša človek s svojim ravnanjem škoditi na vsakem koraku, po drugi strani pa ostaja njen občudovalec.