Gostinski in turistični delavci jih imajo radi zaradi njihovih debelih denarnic, pa tudi zaradi dobrih izkušenj z njimi, saj pravijo, da ne povzročajo težav, tudi kadar pregloboko pogledajo v kozarec. Že vse od uspehov Adama Malysza, ki je kraljeval na začetku tisočletja, se pod Ponce najbolj množično zgrinjajo poljski navijači, ki pa jih tam nimajo tako zelo v čislih.

Kranjskogorski gostinci pripovedujejo, kako so jih pred leti večkrat zalotili pri krajah, pa o pogostih verbalnih in tudi fizičnih obračunih, prav tako se zaradi nižjega življenjskega standarda na Poljskem večkrat odločajo za cenejšo različico zabave ter tako hrano in pijačo prinesejo s seboj, nato pa ostajajo v svojih apartmajih, avtodomih in kombijih.

V nasprotju z Norvežani, ki pred planiškimi tekmami in po njih napolnijo vse okoliške gostinske lokale. V Kranjski Gori tako praktično ni restavracije ali lokala, kamor bi stopil in ne bi zagledal norveških navijačev za polnimi mizami.

Prvenstvo privošči Planici bolj kot Trondheimu
Norvežana redkokdaj srečaš brez kozarca v rokah, vendar alkohol v njih ne sproža agresije, pač pa družabnost. Zelo radi spoznavajo nove ljudi in tako pogosto brez sramu prisedejo tudi k zaključenim družbam za mizo in načnejo pogovor. Še prej pa naročijo "rundo za vse". V Sloveniji jih namreč navdušujejo cene, saj je standard na Norveškem seveda precej višji.

Na Runeja Dahla naletimo za točilnim pultom rateškega gostišča Uh, kjer ravno plača 3,20 evra za veliko pivo v steklenici. "Doma bi dal 10 evrov," je zadovoljen. 67-letnik iz Trondheima je že pravi planiški veteran, saj je letos sem prišel že štirinajstič. "Sem prihajam, ker sem zaljubljen v smučarske skoke - tudi sam sem bil nekoč skakalec. Predvsem pa obožujem tukajšnje vzdušje," pripoveduje.

Upa, da bo v Planici tudi leta 2023. "Z vsem srcem vam privoščim, da takrat dobite organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah, in verjamem, da jo boste. Pa čeprav se zanjo potegujete prav proti mojemu Trondheimu," srčno pove. "Čeprav je Norveška meka za smučarske skoke, vseeno mislim, da mora šport krožiti nakoli. Kar poglejte, kaj so zdaj naredili z olimpijskimi igrami, ko so jih kar vse po vrsti nanizali v Azijo," zmaje z glavo.

Omenjeno gostišče ob glavni cesti, kjer se zavije v Planico, je že dolga leta neuradna norveška baza, kar je vidno že od daleč, saj z balkona ob slovenski takrat vihra tudi norveška zastava. "Naši gostje so že 15 let in nikoli nismo imeli težav z njimi, ne razgrajajo. Prijetni so, dostopni, vsak lahko pristopi in so ga veseli," pove Žan Kavalar Čuš. Norveška baza bo gostišče ostalo tudi v prihodnje, saj so podpisali pogodbo vse do leta 2027, da bodo v času Planice zasedli vse sobe.

Morda so vplivali velikonočni prazniki
Norveška zastava je konec marca vedno izobešena tudi pred kranjskogorsko gostilno Cvitar na trgu pred cerkvijo, kamor zaradi prešerno razpoloženih norveških navijačev radi zavijejo tudi mimoidoči in hitro se razleže zvok vesele harmonike.

Manjše število Norvežanov se je letos tako kar poznalo na kranjskogorskem vzdušju. Ena izmed teorij je, da so načrte spremenili zaradi prihajajočih velikonočnih praznikov. Na Norveškem sta dela prosta dneva namreč že v četrtek in petek, zato so številni z zgolj tremi dnevi dopusta dobili čas za daljše potovanje, potrdijo tudi naši sogovorniki, čeprav ne menijo, da je bil to glavni razlog za njihovo letošnjo neštevilčnost.

Zakaj jih je bilo manj, pravzaprav ne vedo niti sami. "Vse je, kakor mora biti. Norveška je osvojila pokal narodov, Daniel Andre Tande je tretji najboljši skakalec na svetu, Andreas Stjernen pa najboljši letalec. Rezultati so taki, kot morajo biti," nam pove norveški par, ki ga v nedeljo popoldne srečamo ob vrnitvi iz Planice. "Tukaj sem bila pred petimi leti in bilo nas je veliko več, pa tudi bolj živo je bilo," se spominja Norvežanka.

Raje v Planici kot v Vikersundu
Eden izmed gostincev gre s spomini še dlje, dve desetletji nazaj. "Mogoče je razlog v menjavi generacij. Za nekatere nekdanje stalne goste iz Norveške vem, da so že pokojni, številni, ki nekoč niso izpustili niti ene Planice, so zdaj že v letih, ko se jim ne ljubi več potovati tako daleč in veseljačiti več dni zapored od jutra do večera," razmišlja.

A Planica očitno vseeno dobiva tudi nove zaprisežene navdušence iz norveških vrst. Gitle, Gitle in Roger nam v popolni navijaški opravi hitijo pripovedovat, kako se sem vračajo že tretje leto zapored. In presenetijo: "Še nikoli si nismo ogledali smučarskih skokov na Norveškem! Doma nismo obiskali niti ene tekme, v Planico pa prihajamo," se posmejijo. "No, enkrat sem šel na tekmo - leta 1994 v Lillehammer. Ampak to so bile olimpijske igre, zato je to druga zgodba," doda Roger.

Zakaj torej Planica? "Zaradi vzdušja tukaj," izstrelijo kot iz topa. "Čeprav imamo mi sloviti Holmenkollen, pa Vikersund, ki je največja letalnica na svetu, je tam drugače. Vzdušje v Planici je neprimerljivo, saj ne pridejo samo domači navijači, ampak ljudje iz toliko različnih držav," so zadovoljni.

In prav vzdušje med planiškim praznikom nam pohvalita tudi nekdanja norveška skakalca Tom Hilde in Johan Remen Eversen, na katera naletimo v soboto zvečer. "Tukaj je super," nazdravita. Pa nasvidenje naslednje leto, Vikingi.