Leta 2017 je na današnji dan Slovenijo zajela evforija, ob spominu na katero se še zdaj ježi koža. Naši košarkarji so v finalu EP-ja v košarki premagali Srbijo in visoko dvignili pokal najboljših na stari celini.

"Kadar koli razmišljaš o slovenski košarki, srečaš kakšnega od svojih soigralcev, ga pokličeš ... je prva stvar, ki ti priplava v misli, ta medalja. To, kar smo naredili v Carigradu. In mislim, da bo to ostalo z mano vse življenje," priznava 206 centimetrov visoki krilni center.

Ostali brez svetovnega prvenstva
Seveda je spremljal tudi pravkar končano svetovno prvenstvo na Kitajskem, kjer so bili na koncu Španci boljši od Argentincev.

"Sebe takoj povežeš s tem, našo ekipo, kako je bilo pred dvema letoma, spet privrejo na dan čustva. Po drugi strani pa je malo tega grenkega priokusa, ker veš, da bi tudi mi lahko bili zraven," spomni na to, da se je zaradi spremenjenih pravil Fibe prvič zgodilo, da se evropski prvaki niso neposredno uvrstili na svetovno prvenstvo. Tudi slovenska reprezentanca je tako morala skozi kvalifikacije, kjer pa ji z zdesetkano zasedbo ni uspelo.

"Glede na to, kakšna ekipa smo bili in da tole svetovno prvenstvo ni bilo kakovostnejše od evropskega, pomisliš, kakšna škoda je, da nas ni bilo tam, da bi lahko tudi na Kitajskem nekaj naredili," imajo naši fantje še vedno občutek, da se jim je zgodila krivica.

Slovensko romanje v Carigrad
A spomini hitro zatavajo nazaj v srečnejše leto. "Koža se mi je naježila že na dan finala, ko smo se vračali z jutranjega treninga in videli, koliko Slovencev se je zaradi nas odpravilo v Turčijo. Ko v ogromnem Carigradu vidiš avtomobile in kombije s slovenskimi registrskimi oznakami," Zagorac obudi občutke iz leta 2017.

Večer je prinesel še močnejša čustva. "Sam veš, kaj si takrat čutil in kaj vse ti je hodilo po glavi, a zelo težko to nekomu prikažeš. Trenutek, ki ga nikoli ne bom pozabil," se spominja visoko dvignjenega pokala na evropskem parketu.

Sprejem, ki ne bo nikoli pozabljen
In potem tisti prihod domov, z veličastnim sprejemom na Kongresnem trgu. "Mi smo takrat živeli kot v nekem balonu in nismo kaj dosti vedeli o tem, kaj se dogaja doma. Saj imaš stike z družino, ampak poskusili smo se čim bolj odklopiti od družbenih omrežij. Šele potem smo dojeli vse razsežnosti. Takrat se zaveš, da je tako evforijo naredilo nas 20 vsega skupaj. To je ponos, vedno rečem, da je to vredno več kot sama medalja," se spominja veselja v središču Ljubljane.

Podobnim prizorom smo bili sinoči priča tudi v Madridu. Zagorac pa je ob pogledu na razposajene španske igralce vseeno pomislil še na nekaj drugega.

"Upam, da niso oni tako kot mi, ki smo bili prikrajšani na slavje, ki bi bilo samo naše. Tudi s fanti se še vedno pogovarjamo o tem. Da se nas 20 nekam zapre, ima svoj 'žur', se pogovarjamo, pripovedujemo anekdote s prvenstva," Zagorac opisuje, kako so bili člani zlate slovenske reprezentance že dva dni pozneje na letalih, na poti v svoje klube.

"Nekako moraš delovati kot robot. Danes si vesel, jutri si že v klubu, kjer so sicer ljudje veseli zate, ampak imajo svoje obveznosti in stremijo nekam drugam. Ne dajo ti možnosti, da bi čisto zares užival v teh trenutkih po zmagoslavju," opisuje eden od akterjev slovenske košarkarske pravljice. A doda: "Še vedno se pogovarjamo o tem, da bomo to storili."

In verjetno vsa Slovenija, upa, da bodo res. Bolje pozno kot nikoli – zaslužili so si.