Evropska unija na svojih spletnih straneh ponuja razlago, zakaj je potrebno določene prehrambene produkte zaščititi. V Evropi je ogromno dobre hrane, a težave se pojavijo, kadar neko živilo postane zelo znano tudi zunaj meja "svoje domovine" in se zgodi, da ga pod istim imenom prodajajo (in z njim služijo) drugi proizvajalci, kakovost pa običajno ni enaka "originalu".

"Nepoštena konkurenca škodi in zavaja kupce," so razmišljali v EU in leta 1992 uvedli tri kategorije zaščite, ki spodbujajo raznovrstno kmetijsko proizvodnjo, ščitijo izdelke pred "ponaredki" in informirajo kupce.

Oznaka PDO (Protected Designation of Origin) je namenjena živilom, ki so od začetka do konca narejena znotraj nekega geografskega območja. Oznako PGI (Protected Geographical Indication) dobijo živila, pri katerih je vsaj ena faza proizvodnje (sem šteje tudi rast, če gre za rastline, ali vzreja, če gre ža živali) povezana z nekim geografskim območjem. Za oznako TSG (Traditional Speciality Guaranteed) pa se lahko potegujejo živila s poudarjeno traducijo, pa naj gre za sestavo živila ali način pridelave oziroma proizvodnje. Na spletni straneh EU so tudi (nekoliko pomanjkljivi) seznami zaščitenih živil v članicah EU. Italija in Francija sta seveda tisti evropski državi, ki jima je do zdaj uspelo zaščiti največ svojih živil. Odlično gre še trem državam z juga Evrope - Portugalski, Španiji in Grčiji, ki ji je nedavno uspelo zaščititi sloviti ouzo.

Italijani so mojstri
Italija ima trenutno na seznamu zaščitenih živil 31 sirov, 28 mesnih izdelkov, 45 "primerkov" sadja in zelenjave in 37 sort olj oziroma maščob. Med siri so zaščiteni znani siri, ki jih Italijani tudi na veliko izvažajo - gorgonzola, parmezan, asiago, ovčji sir pecorino (zaščiteni so pecorino romano, pecorino sardo, pecorino toscano, pecorino siciliano, torej sir pecorino, ki je narejen v različnih delih Italije), mocarela iz bivoljega mleka in drugi. Med mesnimi izdelki sta najbolj znana pršut (Italijani "opevajo" na primer tistega, ki se je sušil v okolici Parme) in mortadela, narejena v Bolonji.

Zanimiv je tudi seznam zaščitenega sadja in zelenjave. Italijani so zavarovali na primer rdeče pomaranče s Sicilije, baziliko, ki zraste v točno določenem delu pokrajine pri Genovi, kivije, ki so pridelani v okolici mesta Latina, limone iz Sorrenta, klementine iz Kalabrije, rdeči radič iz okolice Trevisa ... Med zaščitenimi vrstami sadja in zelenjave so tudi hruške, leča, grozdje, riž, šalotke, maroni, fige, paradižniki, beluši ... Italijani pa niso pozabili niti na med, skuto, balzamični kis, kruh, olive ... Da o vinih ne govorimo.