Njegovo angleško ime rosemary nima nič skupnega niti z vrtnico niti z Marijo, ampak je tako kot v slovenščini rožmarin nastalo iz latinske besede rosmarinus - solze morja, saj običajno raste v bližini morja, solze pa naj bi bili njegovi svetlomodri cvetovi.

Že pred stoletji so verjeli, da Rosmarinus officinalis blagodejno vpliva na spomin. Vejico "zelišča spomina" zato v nekaterih deželah nosijo zataknjeno v gumbnici na porokah (da ljubezen ne bi šla v pozabo), na komemoracijah, pogrebih ... Vejice rožmarina so včasih dobile prostor pod blazino - njihova naloga je bila odganjati zlobne sile in nočne more. V časih, ko je po Evropi razsajala kuga, so verjeli tudi, da jo lahko pomaga pregnati ravno rožmarin. Leta 1603, ko je kuga pustošila po Angliji, je cena rožamarinu pokočila - kar naenkrat je bil šestkrat dražji. V nekaterih francoskih bolnišnicah še danes včasih zažgejo vejici rožmarina in brina v sobah, kjer ležijo bolniki.

Že Shakespeare se je v Hamletu poklonil rožmarinu, ko je zapisal: "Tu je rožmarin, to je za spomin" ("There's rosemary, that's for remembrance"). Strokovnjaki neke ameriške univerze se z angleškim dramatikom strinjajo, saj so ugotovili, da vonj rožmarina pozitivno vpliva na spomin. "Lonček z rožmarinom na delovno mizo ali tja, kjer vaši otroci pišejo odmače naloge," pravijo. Škodovati ne more.