Galunič, ki je do zdaj prejel že pet viktorjev (štiri viktorje popularnosti in enega strokovnega), namreč meni, da je, ne glede na priznanja, nagrade in podobno, pomembno to, koliko truda vložiš v svoje delo. "Dolgoročnega vpliva te reči na moje delo niso imele, nagrade gor ali dol, treba je veliko delati, se dokazovati vsak teden posebej in ostati skromen ter na realnih tleh. Ležanje na lovorikah ne pride v poštev, to pelje v pogubo," je med drugim dejal Mario in dodal: "In upam si reči, da sem v letih, ko sem dobival nagrade, in v letih, ko jih nisem, enako dobro in zavzeto delal. In pri tem bo tudi ostalo."

Do zdaj ste za svoje delo prejeli že pet viktorjev - štiri viktorje popularnosti in enega strokovnega. Kateri ima v vašem srcu največjo težo in zakaj? Kaj bi vam torej pomenil letošnji?
Pri takih nagradah še kako zelo velja, da prve ne pozabiš nikoli. Ne vem več natanko, kdaj točno je bilo, spomnim pa se, da sem bil prvič iskreno srečen in počaščen. Bili so drugi časi, drugi Mario, drugačen način izbire, skratka to je bil medijski dogodek leta. Sčasoma so ta občutja postala manj intenzivna, malo zaradi navade, pa tudi medijski svet se je spremenil. V ospredje so prišle reči, ki jih ne razumem in ne sprejemam.

In če se samo spomnim polne dvorane ljudi, ki s 'praznikom slovenske popularne kulture' nimajo nič, razen da se radi kažejo in radi opravljajo. Pravih in resnih 'zvezd' pa komaj kaj. Zato se že nekaj let ne udeležujem prireditve in z njo ne želim imeti veliko opravka. Pogledam jo na televiziji in sem vesel, če dobi nagrado kdo, ki ga sam cenim ali občudujem, to je vse. Prepričan sem, da se je veliko potenciala, ki so ga viktorji imeli pred leti, žal zapravilo, a to je seveda samo moje mnenje, lahko da se motim.

Bi se pa rad ob tej priložnosti znova zahvalil svojim gledalcem in akademiji za vse lepe ter nepozabne trenutke, ki sem jih doživel prav zaradi teh kipcev. In zahvaljujem se tudi za letošnjo nominacijo. Po osemnajstih letih dela na televiziji je to zame kljub vsemu priznanje, da sem še zmeraj v igri med najbolj popularnimi in da znam narediti eno najbolj gledanih oddaj naše televizije. Nekaterim se to zdi samo po sebi umevno, meni pa niti ne.

Glede na to, da redno pobirate različne nagrade, ali te dobijo častno mesto v vašem stanovanju ali nanje pozabite tisti trenutek, ko je prireditve konec?
Moram biti iskren, kipcev in drugih nagrad nimam razstavljenih v stanovanju, nekako se držim načela, da v stanovanju ni ničesar nekoristnega, na čemer se rad nabira prah. Nobenih suvenirjev, nagrad, daril, vse to skrbno spravim v škatle, ki so lepo zložene in na varnem mestu za spomine nekoč nekje.

Na nagrade sem običajno po slavnostnem večeru moral hitro pozabiti, prav zaradi ubijalskega tempa, ki ga imam v službi. Podelitve so ob sobotah, naslednji dan sem moral običajno že zjutraj v službo. Kar je tudi dobro, saj poznam primere, ko jim take reči pomenijo preveč in se jim celo dozdeva, da bodo spremenile tok njihovega življenja. To se seveda ne zgodi in potem je šele vse narobe.

Koliko take nagrade sploh vplivajo na vaše delo?
Spomnim se situacije pred leti oz. desetletjem, da mi je viktor dal novih moči, nekaj zaleta in energije, ki sem jo koristno uporabil za zadnje mesece sezone. Rekel sem si: 'Gledalci so ti izkazali čast, vredno se je truditi, odpovedovati vikendom, živeti v stresu in negotovosti.' Pa je bilo kakšen teden lažje delati. Še posebej marca ali aprila, ko so baterije v redakciji že prazne. V službi se nagrade niso pretirano poznale, ne pri denarju ne pri pogojih dela, mislim, da so nekajkrat organizirali pogostitve in se tako zahvalili nagrajencem. To pa je tudi vse. Dolgoročnega vpliva te reči na moje delo niso imele, nagrade gor ali dol, treba je veliko delati, se dokazovati vsak teden posebej in ostati skromen ter na realnih tleh. Ležanje na lovorikah ne pride v poštev, to pelje v pogubo. In upam si reči, da sem v letih, ko sem dobival nagrade, in v letih, ko jih nisem, enako dobro in zavzeto delal. In pri tem bo tudi ostalo.

Na malih zaslonih ob nedeljah zvečer kraljujete že skoraj dve desetletji. Začeli ste z Nedeljskih 60, nadaljevali z oddajama Zoom in Mario, zadnja leta vodite oddajo Spet doma. Lahko morda kmalu spet pričakujemo kakšno novo oz. drugačno oddajo?
Junija se bo oddaja Spet doma po več kot sedmih letih poslovila z malih zaslonov, taka sta bila moja želja in skupni dogovor na televiziji. Tako ali tako sem pričakoval, da bomo končali že lani decembra, a na hitro se ni dalo narediti novega šova, zato smo potegnili do poletja. Za zdaj ne morem ne napovedati in ne obljubiti novega projekta ali nove oddaje. Moja želja po tem ni pretirano visoka, motivacije za res velike napore, ki jih zahtevajo taki podvigi, nimam in vem, da je na televiziji tudi ne bom dobil. Zato si zares želim kar se da dobro zaključiti to zadnjo sezono in potem z varne razdalje pogledati na vse skupaj ter počakati, da mi dodelijo kakšno novo zadolžitev.