, želji po zasebnosti in še o čem.

Priljubljeni televizijski voditelj, ki ga ob nedeljah zvečer na malih zaslonih gleda mlado in staro že skoraj 20 let, je tako pojasnil, zakaj je pogovor z gosti zanj najzanimivejše delo, kako to sploh poteka in kako se vsak teden pripravlja na eno uro in pol oddaje.

Priznal je, da ima na trenutke vsega dovolj, a ko stopi pred kamere, na vse pozabi. MMC-ju je razkril tudi, da obstaja drugi Mario – tisti, ki je bolj zadržan, ki se nerad udeležuje hrupnih zabav in ki ga spoznajo le nekateri.

Lahko tudi povem, da je pri koncu "nabiranje" nove ekipe za turnir Zvezde plešejo. Radi bi namreč izpeljali še eno sezono te priljubljenega turnirja. Kmalu se bodo začeli treningi, in upamo, da bomo deležni lepih plesnih predstav. Ostajajo seveda tudi standardne teme - najuspešnejša in najnovejša slovenska zabavna glasba, pa seveda malo »heca« z našimi profesorji.

Torej, zasnova oddaje ostaja približno enaka?
Seveda. Nadaljujemo začeto, nadaljujemo sezono tako, kot smo jo začeli letos februarja, in bi jo radi srečno pripeljali do konca, torej od konca decembra, seveda z nekaj sezonskimi popravki.

Pomemben del vaše oddaje so tudi pogovori z gosti. Kolikšen del vaših pogovorov je pripravljen v naprej, koliko pa je improvizacije?
Pogovori z gosti so tisti del oddaje, ki mene osebno, kot voditelja, kot Maria, najbolj zanimajo, intrigirajo, vznemirjajo. Lahko imam istega gosta že šestič, desetič na fotelju, vedno ga lahko vprašam nekaj drugega. Seveda pa lahko vprašaš gosta kaj zanimivega, tudi za gledalce, če narediš prej eno pošteno raziskavo. Kar pomeni, da ima z vsakim gostom veliko dela novinarka, ki se z njim ukvarja, ki ga sprašuje vedno nove in nove, drugačne stvari, saj hočemo od ljudi, za katere mislimo, da vemo že vse, izvedeti kaj novega. In to je velik izziv za vse nas.

Seveda sem tudi jaz pripravljen na nove zgodbe. Gostje včasih tudi vedo, kaj jih bom vprašal, čeprav je še vedno več kot polovica tega, kar se dogaja, prepuščenega naključju oz. interakciji.

Torej, na sceni ste že 17 let. Omenili ste že sami, da se gostje ponavljajo. Imate kakšne težave z naborom novih?
Pri izbiri gostov, torej znanih Slovencev, se verjetno vsi ustvarjalci oddaj, kakršna je naša, ukvarjajo z isto težavo - to je, da je število zanimivih znanih Slovencev omejeno. Torej se gostje hočeš nočeš ponavljajo. Tako kot v vseh drugih medijih tudi v naši oddaji. Mi smo si že pred časom zadali precej ambiciozen načrt, in sicer, da bo v vsaki oddaji od treh gostov vsaj eden tak, ki je z nami prvič. V povprečju, če imamo na leto 30 oddaj, moramo 30 gostov predstaviti prvič. Drugi se pa pač ponavljajo.

Gledanost kaže na to, da brez znanih, preizkušenih obrazov ni visoko gledane oddaje. To pomeni, da se v takšne eksperimente, da bi kazali same nove, neizkušene obraze, ne spuščamo. Malo preizkušenih, malo zelenih, malo pa tudi novih, od katerih si obetamo, da bodo tako dobri, da jih bomo lahko povabili še kdaj. Vsake toliko časa nam uspe kakšno malo odkritje, ko si rečemo: 'Uau, ta gost je pa tako zanimiv, zakaj ga nismo odkrili že prej?' Saj veste, nekateri gostje so zanimivi, čeprav sami niso tako razvpiti, medijsko prepoznavni, se o njih ne piše tako pogosto, so pa za našo oddajo prijetni in primerni sogovorniki. Večino svojega dnevnega dne preživim v iskanju novih gostov, za katere vemo, da se ne pojavljajo vsak dan, kot bi si mi želeli, ampak je treba včasih veliko brskati, brati, listati, se pogovarjati z ljudmi.

Kako pa potem gledate na tiste licenčne oddaje, ki temeljijo na "neznancih" in na njihovih talentih?
Kar se tiče formatov, ki krožijo po svetu in Evropi, ki temeljijo na promoviranju novih obrazov - če se bo naša televizija odločila, da se loti kakšnega takšnega projekta, bom z zanimanjem opazoval, kako takšna stvar poteka. Čeprav so takšne reči navadno bolj pisane na kožo komercialnih televizijam kot pa javnim servisom. Nič nimam proti. Vsi potrebujemo nove obraze in tudi med samimi neznanci se kdaj najde kaj takšnega, kar bo ostalo dlje časa, kar ne bo minilo v istem večeru, ko se izteče zadnja oddaja.

Tudi sami ste iskali talente - tu mislim na pevske in pozneje na Matejo. Kako to, da se npr. Mateja ni toliko pojavljala v medijih kot nekdo, ustvarjen v bolj komercialni sferi?
To me zdaj sprašujete stvari, na katere jaz nimam vpliva. To ni niti moja odločitev.

Pa vaše mnenje?
Kdor koli, ki se pojavi v kakšni oddaji, pri naših izborih talentov ali kje drugje, je, ko se oddaja konča, ko je projekt pri koncu, prepuščen trgu. Včasih je sam dovolj zanimiv, da ga mediji iščejo, včasih mora za njim stati cela mašinerija - mislim predvsem na časopise in druge televizijske in radijske oddaje. Levji delež tega pripada samemu človeku. Če ima dovolj energije, želje in volje, da se pokaže, predstavi. Tega se ne bodo znebili ljudje. In sploh ni nujno, da zmaga. Vse je odvisno od energije posameznika. Včasih je pomembno tudi, kako deluje piar kakšne televizije, kakšne oddaje, včasih pa je zadaj še kaj drugega. Je pa res, da so tovrstne stvari bistveno bolje prestavljene na komercialnih televizijah, kjer so v ozadju še kakšne druge kupčije, ki se jih javna televizija ne gre.

Če se vrnemo k vašim gostom. Koga ne bi nikoli povabili?
To so zelo težka vprašanja za katerega koli urednika.

Pa obstaja kdo?
Seveda obstajajo ljudje, ki se še niso pojavili v moji oddaji, pa bi si morda želeli. Seveda obstajajo tudi ljudje, za katere si jaz želim, da bi se pojavili pri meni, pa se še niso. Ampak čas teče, stvari se spreminjajo. Včasih sem bil prepričan za kakšnega gosta, da ga ne bo pri meni, ker sam tega ne želi, pa se je to spremenilo. Te stvari niso nikoli dokončne.
Je pa res, če sva že ravno pri rubriki Katerega nikoli, da verjetno v naši oddaji ni prostora za tiste ljudi, ki skrbijo za samopromocijo, pa niso v medijskem prostoru ničesar naredili. S takšnimi, ki nič ne znajo, ki nič ne naredijo, si mi ne moremo pomagati.

Se je že kdaj zgodilo, da je kdo zavrnil vabilo v vašo oddajo?
Mislim, da vsi, ki vsak dan kličemo ljudi za sodelovanje v tem ali onem kontekstu, dobimo kdaj kakšno košarico. Prvič zato, ker nekateri menijo, da se preveč pojavljajo v medijih in potrebujejo premor, so ljudje, ki se ne vidijo v tovrstnem žanru - to so tisti, ki so preveč resni, ki se ne znajo sprostiti. Naša oddaja je specifična. Moraš biti malo bolj sproščen. Ne moreš govoriti samo o svoji knjigi, o svoji sliki. Pripravljen moraš biti dati tudi del sebe. In tisti, ki tega ne morejo, ne bodo prišli, tisti vabilo zavrnejo. Je pa res, da imam po vseh teh letih že občutek, koga povabiti in koga ne, tako da je teh košaric vedno manj.

Sami ste dejali, da morajo ljudje v vaših oddajah dati del sebe. Dejstvo je, da se v oddaji vašega tipa zasebnosti ni mogoče izogniti. Kako pa ljudi, ki sicer skrbno skrivajo svojo zasebnost, prepričate, da pridejo v oddajo?
Prepričan sem, da brez zaupanja med mano in mojimi gosti ne bi bilo oddaje. Gostje, ki pridejo k meni, mi lahko zaupajo, da stvari, za katere smo bili dogovorjeni, da se jih ne dotikamo, da jih ne omenjano, jih pač ne omenjamo. Tega zaupanja se držim že vseh skoraj 20 let, odkar sem na televiziji, in to mi zelo veliko pomeni. Vsakdo, ki pride v mojo oddajo, je lahko miren in sproščen in ve, da se mu ne bo nič takšnega zgodilo, česar ne bi želel. Razen kaj prijetnega. To je filozofija naše oddaje. Nismo provokativna oddaja.

Tudi sam znam presoditi, do kod se sme. Tudi med pogovorom, če naletim na kakšno temo in vidim, da je gostu postalo nelagodno - to se vidi v sekundi - ne drezam naprej. To se čuti. Včasih se gost samo dela, da mu je neprijetno - tudi to se takoj čuti. Nekatere stvari so dogovorjene vnaprej, pri drugih se pa prilagajamo.
Saj veste, nekateri ljudje sploh ne želijo govoriti o svoji zasebnosti in takšnih gostov po navadi pri nas ni. Nekateri želijo zase obdržati le del zasebnosti. Tu ni problema, to spoštujemo. Nikakor pa ne moremo nikomur obljubiti, da bomo njegovo zasebnost prikrojili javni podobi, da jo bomo potvorili, da bomo lagali. Takih fiktivnih ali nameščenih situacij pa pri nas ne delamo.

Tudi vi, tako kot številni vaši gostje, niste ravno zgovorni, ko beseda nanese na vašo zasebnost. Zakaj?
Če bi se jaz postavil v vlogo svojih gostov ... Ne maram se izpostavljati v javnosti s stvarmi, ki so del samo mojega zasebnega življenja. Nikoli nisem tega počel, ker se mi to enostavno ne zdi potrebno. To ne pomeni, da ne bi prišel v oddajo, kot je ta, ki jo vodi Mario Galunič, saj imam veliko drugih stvari za povedati. Ampak nisem pa nikoli, v vseh letih, odkar sem na televiziji, da bi moral, ne vem, za ceno slave, priljubljenost, česar koli, deliti stvari, ki se tičejo samo mene. Mislim, da se mi je ta drža tudi obrestovala.

Nikoli se nisem v želji, da bi bil bolj bran, gledan, poslušan, razdajal na pladnju. Tega nisem počel. Cenil sem svojo zasebnost, in to pričakujem tudi od drugih. Koliko kdo to spoštuje, je njegova stvar. To sicer ni niti nič posebnega, nisem izjema. Meni ni do tega, da bi nastopal v revijah. V bistvu mi je bolj všeč, če sploh ne. Imam svoje delo na televiziji. Pokažem, kdo sem in kaj sem, pred kamerami, kar je eno uro in pol na teden in kar niti ni tako malo. In to mi zadošča. Dodatne promocije ne potrebujem. Vsaj tako mislim.

Verjamem pa, da so ljudje na tej sceni, ki morajo, če želijo preživeti, početi kaj, kar se meni upira, kar se meni zdi nemogoče, ampak počnejo to, ker mislijo, da morajo, da bi preživeli. Osebno mislim, da delajo napako. So pa nekateri pripravljeni narediti skoraj vse, samo da bi se pojavljali v medijih. Ne glede na to, kaj počnejo, vse samo za prepoznavnost.

Torej: Ni pomembno, kaj se piše, le da se piše.
Nekako tako, ja. No, s takšnimi ljudmi mi večinoma nimamo opravka.

Kaj pa. ko se drugi mediji razpišejo o vas? Kako pomembno vam je, da pride na dan tudi vaša zgodba?
To je zelo odvisno, od tega, kaj pišejo in kdo piše.

Če gremo konkretno na ta poletni incident z oboževalko.
Če se v medijih pojavijo zgodbe, ki so bile tja pripeljane brez moje vednosti, se me pa tičejo, se večinoma ne odzivam na te stvari. Ker enostavno ne čutim potrebe po tem. Če se stvari tičejo moje oddaje, je to nekaj drugega - imamo na televiziji servis, ki poskrbi, da v medije pridejo prave informacije. Če pa se pojavijo takšne stvari, kot ste jo omenili, ta pomladni incident s to žensko, ki me zalezuje že 10 let, sem pa seveda čutil in tudi moj odvetnik mi je tako svetoval, da mora priti na dan tudi moja verzija. Da ne morem biti povsem tiho in pustiti, da pišejo, kar želijo, ker je ta nagnjenost k senzacionalizmu in pretiravanju medijev zelo visoka. In sem rekel bobu bob, in to pač povedal. Nisem pa jaz dal zgodbe v javnost niti mi ni bilo v interesu, da se javnost s tem ukvarja. Prav tako mi to ni nič pomagalo. No, mogoče malo.

Se je vaš odnos do gledalcev zaradi te izkušnje kakor koli spremenil?
Ne. Nimam občutka, da bi se kaj med mano in gledalci kaj spremenilo.

Ne gledate nanje kot na potencialno grožnjo?
Ne. Sem načeloma precej zaupljiv človek. Razen te res strašne izkušnje, ki jo imam s to žensko, ki jo zdaj že vsi poznajo, nimam slabih izkušenj s svojimi gledalci, oboževalci. V bistvu imam same prijetne izkušnje. Večinoma pridejo do mene ljudje z dobrimi nameni - ali prek elektronske pošte, ali na cesti, ali v nedeljo pred oddajo, ali pa prek Facebooka. Načeloma nimam slabih izkušenj. Seveda pa zaradi izkušnje, kot je ta, ki je res strašljiva in grozna, pa sem postal bolj previden in nezaupljiv. Ampak jaz sem bolj nezaupljiv in malo bolj plašen že po naravi, ne spustim hitro ljudi blizu sebe, in verjetno to ljudje čutijo.

Pravite, da ne spustite ljudi do sebe, hkrati pa ste voditelj takšne oddaje.
(Smeh). Hja, vidite, ne. Večkrat so mi že to očitali, ker včasih rečem, da sem preveč sramežljiv za kakšno stvar, preveč miren. Da ne maram hrupnih zabav, sprejemov, družabnih srečanj. Vse to mi povzroča rahlo nelagodje, kar je čudno, glede na to, kaj počnem. Ampak vseeno: če lahko že 17 let to počnem in če to počnem iz tedna v teden, očitno te stvari niso nezdružljive. Ta svoj nastopaški del sebe, brez česar verjetno ne bi mogel biti to, kar sem, izživim v nedeljo pred kamerami, dam vse od sebe - vso to dobro energijo, vse namene, vse, kar želim deliti z ljudmi. In to sem jaz. Ampak nisem samo to. Drugače sem precej resen človek, bolj zadržan, kot si kdo misli, bolj resen, kot si kdo misli. Tudi to sem jaz. Saj sem lahko oboje verjetno.

Na televiziji delate že 17, 18 let. Si kdaj rečete: 'Zdaj je pa dovolj!'?
Glede na tempo, ki ga doživljam, glede na to, kaj vse sem že naredil v teh 17 letih, odkar sem tukaj, sem si to rekel že velikokrat. Pa mislim, da si je to rekel že vsak, ki dela pred kamerami, ki doživlja ta stres. Včasih, ko je res hudo, ko so res hudi stresi, ko naletiš na kakšno hudo »žlehnobo« ali pa ... ne vem, včasih, ko se zelo zatakne, si rečem: 'Okej, še sreča, da je zadnja sezona.' Ja, to si že 10 let govorim. Potem pa se naslednje leto znova odločim in tako naprej. Teh tolažb je veliko. Ena je tudi: 'No, saj, bo že kako, še vedno je bilo.' Ali pa, ko kakšen gost odpove v zadnjem trenutku, si rečeš: 'No, še nikoli nismo bili brez. Nekdo bo že prišel.'Če gre kaj res zelo narobe, si rečeš: 'Zdržal bom do poletja, potem pa ... potem naj pa dela, kdor hoče.' (smeh)

Ta tolažba visi v zraku. Ampak čisto zares: ko bom videl, da res nimam več kaj pred kamero početi, ko bom šel z velikim odporom v nedeljo na televizijo ... no, to grem včasih že zdaj ... ko bom šel z velikim odporom pred kamere, to je pomembnejše, potem bo to čas, da se umaknem. Kadar sam ne verjameš več v to, kar delaš, je to alarm, da je treba nehati. Ampak zaenkrat še, ko začne vsa ta mašinerija teči, ko se prižigajo luči, ko začutim to vznemirjenje publike, gostov, me to strašno motivira in sem tisti dve uri s srcem pri stvari. In dokler je to tako, dokler z užitkom te stvari počnem in dokler me to osrečuje, pa čeprav samo dve uri na teden, vse ostajajo tako, kot je.