"Duša bi počela vse živo, telo pa vedno bolj zaostaja," pove v smehu "specialec", rojen leta 1963 - Aleš Klinar.

Martin Krpan, Agropop in Rock Partyzani so skupine, v katerih je skozi leta pustil največji pečat. Sodeloval je z izvajalci, kot so Anja Rupel, Nuša Derenda, Alenka Godec, Rebeka Dremelj in Samuel Lucas. Bil je glavni "krivec" za glasbo in aranžma skladbe Svobodno sonce Slovenskega band aida. In to je le del opusa, ki ga je v svoji karieri izoblikoval Klinar.

Ob praznovanju okrogle obletnice je sklenil, da poveže ljudi, ko so zaznamovali njegovo kariero, in jih spodbudi, da združijo moči na enem odru. Tako se ne vidi v vlogi slavljenca, ampak povezovalca. "Sem bolj timski človek, nikoli se nisem imel za solista, ki bi bil obremenjen s svojim egotripom in bi imel spremljevalno skupino, ki bi jo menjal na vsako leto, da bi bil še zanimiva. Rad pa vidim, da imam v skupini kreativno in vodstveno funkcijo," pravi zase Klinar.

Z njim smo izmenjali nekaj besed pred njegovim nastopom v ljubljanski Cvetličarni z gosti, ki ga bo posnela tudi RTV Slovenija.

Borut Pahor, Helena Blagne, Simona Weiss, Srečko Katanec, Bojan Emeršič, vi – zanimiva druščina, rojena leta 1963. Kako bi bilo, če bi šli nekega večera skupaj ven?
Dobra družba. Lepo smo se razporedili: imamo enega uspešnega predsednika, uspešni pevki, uspešnega selektorja in uspešnega igralca. Če bi šli skupaj ven zvečer, mislim, da bi se dobro imeli (smeh).

50 let. Do kam seže spomin?
Spomin je še kar močen, ampak seže na lepe stvari. V mladosti sem dve leti živel v Združenih državah Amerike, kar je bilo precej fascinantno: leteli smo naravnost iz našega socializma v New York. Tam sem od svojega sedmega do devetega leta obiskoval javno šolo in se srečal s funkyglasbo. Bilo je precej zanimivo. Ko sem se vrnil, sem seveda imel kavbojke. Tovarišica je poklicala starše na pogovor in jih prosila, ali bi lahko hodil v normalnih hlačah v šolo, češ da nje sicer ni motilo, ampak zaradi ostalih sošolcev. Malo sem motil takrat.

Kdaj sta prišli prelomnici, ko vas je pot pripeljala k Martinu Krpanu in Agropopu?
Začetek srednje šole. V mojem življenju sta bila usodna človeka. Tomaž Sršen, ki je bil z mano v Krpanih, in Tone Poljanšek, ki je bil z mano v Agropopu. Oba sta igrala v skupini Na lepem prijazni. Bila sta tudi soseda in prijatelja. S Sršenom smo ustanovili Krpane, čez nekaj let kasneje pa s Poljanškom Agropop. Oba sta malo starejša od mene, ampak sta bila pomemben faktor v mojem življenju in tudi sama sta se precej družila med sabo. Vprašanje je tudi, kaj bi bilo, če ne bi prišlo do razhajanj v Krpanih in če ne bi ob strani z Agropopi snemali demoposnetkov. Kam bi se drugače odpeljal, če bi še nekaj let ostal v Krpanih? To so bile vse igre.

Ali verjamete v naključja?
Ne. Jaz pravim, da je vesolje ena sama matematika. V njej nisem bil nikoli dober. Po naravi pa sem se naučil organiziranosti. Po svoje sem vedno sovražil, če so 'muskontarji' zamujali, če niso bili organizirani in če so tehniki kaj pozabili doma. Vedno sem strmel k temu, da stvari funkcionirajo, toda ne k perfekciji. Navadil sem se samodiscipline – tako da bom rajši prišel deset minut prej kot pol ure kasneje.

To je izjema pri stereotipu, ki pravi, da glasbenik vedno malo zamudi.
Res je. In kasneje so name padle organizacije, čeprav se tudi tu ne vidim. Sovražim se dogovarjati za nastope in sklepati pogodbe. Ampak nekdo je to moral narediti. Tako kot v Agropopu, ko so vprašali: "Kdo bo pa pel?" Rekel sem, da bomo morali dobiti enega pevca, in kasneje so me vprašali: "A nisi ti nekaj pel pri Krpanih?" Tam sem pel spremljevalne vokale in vprašali so me, če ne bi malo poskusil še tu. Rekel sem: "No, dobro, bom poskusil (smeh)." Saj je tudi Phil Collins tako prišel do mikrofona (smeh). Ampak jaz sem bolj timski človek, nikoli se nisem imel za solista, ki bi bil obremenjen s svojim egotripom in bi imel spremljevalno skupino, ki bi jo menjal na vsako leto, da bi bil še zanimiva. Rad pa vidim, da imam v skupini kreativno in vodstveno funkcijo.

Bili ste član Krpanov, Agropopa, Rock Partyzanov. Koliko ste pri izbiri novih glasbenih sopotnikov razmišljali, kaj se vam bolj izplača, oz. koliko ste se prilagajali trgu?
Krpani so bili klasična rockskupina z rockikonografijo in filozofijo. V začetku smo igrali za male denarje. Veliko je bilo že, če smo dobili klobaso, pivo. Luksuz je bil, če smo dobili za potne stroške ali brezplačno nočitev v hotelu. Sčasoma smo prišli s Krpani do te točke, da smo z rockglasbo – ki ni bila nikoli opredeljena kot glasba, s katero boš zaslužil – začeli dobivati plačane nastope. Ko smo začeli z Agropopom, ni bilo nobenih komercialnih momentov. Mi smo to naredili kot zajeb****, ki bo morda trajala dva do tri mesece. Kot šalo. Ko so se začeli pojavljati nastopi, se je začel pojavljati tudi denar. Ampak jaz vedno strmim k filozofiji, da če je projekt dober, nikoli ne postavi denarja na prvo mesto. V življenju sem bil vesel, da sem lahko živel od glasbe. Svoboda je draga stvar. Dobro je, če lahko obvladaš stvar, ki te veseli. Lahko da na trenutke ni tako, kot bi si želel – forma mislim. Če pa lahko še od tega živiš, se mi zdi to idealna kombinacija. Če je prava stvar, pride denar sam od sebe. Ni pa to bil nikoli motiv v življenju.

Kdaj je bil tisti trenutek, ko ljudje niso več razumeli Agropopa, kot ste ga razumeli vi?
Meja je padla, ko smo začeli nastopati po vaseh. Če je bila skladba o polki, gasilcu, pijancu, klobasi, so jo ljudje na vasi razumeli dobesedno, v mestu pa še vedno kot parodijo. Ta meja se je začela tanjšati in padli smo v lastno past. Ljudje so nas vzeli za svoje in postali smo ljudska skupina, čeprav smo se še vedno zaje*****. Na nek način se je teplo z delom občinstva, ki je hodilo na naše nastope. Stvar se je kasneje kotalila naprej. Seveda pa smo izgubili tisti alternativni naboj, ki je bil še prisoten na prvem albumu. S kvazikomercializacijo smo takoj izgubili alternativni pridih. Ampak mi smo se še naprej lepo zabavali. Z Agropopom smo sklenili kompromis, da smo folkpopskupina na zunaj, na znotraj pa smo bili čista rokenrolskupina, ki je živela bolj rokersko kot nekatere rockskupine. Energija nas je držala skupaj.

Ste kdaj podcenjevali občinstvo, ki vas je jemalo resno?
Ne. Tu je bil še en element: Šerbi s svojo pojavo in ljudskostjo je prinesla tisto simpatičnost in ljudje so jo vzeli za svojo kot ikono. Predvsem zato smo omilili štos in priljubljenost. Nekako se je to združilo. Globoko v sebi pa smo bili vsi mestni otroci. Šele skozi Agropop smo spoznavali šege in navade Slovenije. Za nas je bilo fascinantno.

Brez harmonike pa ni šlo. Kakšno mesto ste ji dajali?
Harmonika je bila pri nas ves čas kot instrument parodičnega tipa. Harmonika je ena izmed tistih ikon, brez katerih ne gre, če rečeš Slovenija. Harmonika bo vedno na kakšnem drugem mestu, takoj za Triglavom (smeh). Seveda smo jo vključevali, a na nek humoren način. Nikoli ni bila mišljena kot harmonika, kot jo poznamo v narodno-zabavnih skladbah. Saj jo poznamo tudi iz drugih okolij. Pri nas jo lepo uporabljajo Orleki, Terrafolk in še bi lahko našteval. Dejstvo je, da smo si takrat več upali: besedila so bila bolj nebulozna in glavni pevci so bili drznejši.

Kako se je ta vloga spremenila, če jo primerjate z današnjim obdobjem?
Ko gledam zdaj primerjavo: najbolj izpostavljeni slovenski 'frontmani' skupin so bili vsi malo čudni. Ni bilo klasičnih lepotcev, ampak imeli so nekaj v sebi: ali je bil to nastop ali energija. Mislim, da je bila takšna tudi naša zgodba. Treba je biti malo poseben in ne vsega staviti na klasični pristop, ki je zdaj moderen. Izhajati je treba iz slovenske zgodbe. Dober primer zadnje čase so Mi2. Zdijo se mi takšna slovenska skupina: preproste melodije z malo mejnimi besedili, ki so na trenutek nebulozna. Tudi njihov nastop je tako nastavljen. Zdijo se mi tipična slovenska skupina, ki je uspešna. Mogoče me celo na trenutek spominjajo na Lačnega Franza. Ampak vsi pravijo, kako je bilo včasih dobro. Ko smo bili takrat na sceni, nihče ni rekel, da smo superiorni.

Kako gledate na dejstvo, da je občinstvo na koncertu Perpetuum Jazzile v Stožicah vstali na Golico in da so Modrijani dva večera zapored razprodali dvorano Zlatorog?
Narodno-zabavna glasba je bila vedno prisotna pri nas. Postavila se je z generacijo, ki je orala ledino, in na čelu tega so bili Avseniki. To je bila glasba, ki je na začetku funkcionirala na veselicah, na katere so v glavnem hodili že malo starejši ljudje. Mladina pa je bila že za pop ali rock. Tudi ko smo igrali mi, so na skupinskih nastopih postavili na oder pop/rockskupino za mlade, za njo pa so dali še ansambel za starejše. Pri nas pa je prišlo do trenutka, ko je na prvem mestu umrla popglasba. Popa v Sloveniji sploh nimamo. Tistega, ker je v tujini 70 odstotkov zgodbe, mi sploh nimamo. Pop ni medijsko prisoten in ne dela se več na njem namensko. RTV je tisti, ki naj bi gojil domače novitete popa in rocka, je pa res, da mladina že dolgo časa nima svojih junakov.

Kje je že zgodba Siddharte ali Neishe? To je že deset let nazaj. Ti valovi so bili dobri, zdaj pa je vprašanje, kaj se bo zgodilo. Tudi jaz ves čas spremljam zadeve, in v tem trenutku so razmere res zaje****, ker se je mladina s pojavom mladih narodno-zabavnih skupin poistovetila z njimi. Na veselice hodijo tudi mlajši, ki nimajo svojih novih junakov in so se morda že naveličali starih, ki smo prisotni na terenu. Lahko rečemo, da je to za nas dobro, saj če bi prišlo pet novih popizvajalcev, bi nas povozili. Ampak mladina se je preselila v narodno-zabavno shemo in si tam našla junake. Oni so dobili del svojega novega občinstva zato, ker se na področju popa v zadnjih letih ni zgodilo nič.

Če nekdo reče: "Klinar je za smetišče zgodovine." Kakšen je vaš odziv?
(Smeh.) Jaz nisem obremenjen. V življenju sem delal veliko glasbe in zagotovo sem naredil tudi nekaj napak. V redu bi bilo tudi, če kakšnih 20 odstotkov mojih skladb ne bi bilo. Ampak to je človeško, da delaš napake. Imel sem srečo, ker sem sodeloval v skupinah, ki so pustile pečat, in da mi je uspelo narediti kakšno skladbo v pravem trenutku. To je pomembno. Zgodovina je verjetno to, da bosta ostali dve skladbi: Samo milijon nas še živi in Od višine se zvrti. Ti dve sta že zimzeleni. Ampak saj po navadi je na koncu tako, da ostanejo dve ali tri skladbe. Zato sem vesel, da sem bil poleg pri omenjenih dveh. Tretjo zimzeleno skladbo pa še čakam (smeh).

S tem pravzaprav zanikate naslov ene izmed svojih skladb na novem albumu, Stari klovn. Zgodovina si namreč redko zapomni klovne in dvorne norčke. Kaj ste želeli povedati s to skladbo?
S preteklostjo nisem obremenjen, ker gledam ves čas naprej. Imam še toliko življenjske energije, da me vleče naprej, in se skušam upirati vsem številkam in telesu, ki ti ves čas govori, da se malo umiri. Duša bi počela vse živo, telo pa vedno bolj zaostaja (smeh). To obdobje je nek zaključek, ko sem potegnil črto. In moram delati neke obračune za nazaj. Kar je bilo, je bilo. Gremo naprej.

V vseh teh letih ste se podpisali pod številne skladbe. Magnifico je na primer v najinem zadnjem intervjuju dejal, da veliko reciklira – največkrat samega sebe: melodije in ideje, ki so njegove. Ko beseda nanese na vas, se pojavijo očitki, da ste tudi kdaj kopirali. Kako lahko ob tako kvantitativnem načinu ustvarjanja ustvarjaš izvirne ideje?
Originalna ideja ali nekaj "utrganega" vedno nastane v nekem posebnem trenutku. Lahko si v kakšnem posebnem psihofizičnem stanju ali te na to pripelje kakšen dogodek ali situacija. To se res zgodi na vsake toliko. Takrat že veš in takrat se stvari razvijajo zelo hitro, ko ljudje svoje največje uspešnice napišejo v 15 minutah. Ti pa se lahko ukvarjaš en mesec s kakšno skladbo in jo premetavaš. Ti trenutki se zgodijo, ko se zgodijo. Vse ostalo vmes je recikliranje. Zagotovo ima vsak svoj stil, ki ga goji in od katerega ne more zbežati. Tudi Magnifica in Plestenjaka lahko občutiš v nekaterih skladbah, ki sta jih naredila za druge izvajalce.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste morali narediti določeno število skladb do nekega roka, in kako se znajdete ob časovnih omejitvah?
Roki so dobrodošli. Navajen sem, da imam neke okvire, ker se potem tega lotim intenzivno in vem, da moram narediti nekaj do določenega datuma. Imel sem veliko težavo z novim albumom, ker so me po novem letu začeli zbadati, kdaj bom kaj naredil. Še marca sem bil s Kreslinom, ki mi je dejal, da moram narediti nekaj ob obletnici. Ampak nisem hotel izdati albuma z največjimi uspešnicami in dveh avtorskih skladb – kar je najelegantneje. Potem so me spodbodli in sem iz nič začel delati aprila. V zelo kratkem času sem naredil dvanajst novih skladb s precej drugačno ekipo, kot me je drugače obkrožala. Vedel sem, da če ne dokončam do septembra, je vse brez veze. V tem primeru bi bilo bolje, da izdam album z največjimi uspešnicami. Roki so dobra stvar, ker si bolj osredotočen na svoj cilj. Ampak jaz ves čas ustvarjam. Če mi je dolgčas, zavijem v svoj studio, ki ga imam 50 metrov od doma, in včasih tudi ponoči zapišem vsaj del novih idej – po principu stare šole.

Na zadnjem albumu je precej visokih tonov – od Sergia do ženskih vokalov, kakršne premoreta Nuša Derenda in Anja Baš. Namenoma?
Delal sem glasbo, ki je meni všeč. Ustvarjal sem glasbo, ki je nekako pri meni ostala ves čas prisotna v zasebnem življenju, ampak je glede na okoliščine nisem izdal. To je glasba, ki je ostala, ko sem šel stran od Krpanov, in ki bi jo sicer mogoče nadaljeval. Novi album sem naredil brezkompromisno in sem pustil, da so se stvari odvile same od sebe. Kolegi, ki so to poslušali, so mi čestitali in rekli, da bi oni to ustvarjali tudi dve leti (smeh).

Eno izmed besedil na albumu 63 Special pravi, da je rokenrol najboljši alkohol. Je to res?
Zagotovo. Če se omejimo na oblike drog, ki so pri nas prisotne - alkohol, cigarete in mogoče kakšne blažje substance -, je muzika zagotovo največja droga. Močnejša je vsaj, kar se mene tiče. Kar koli bi bilo na tehnici in zaradi česar bi moral pustiti glasbo, bi me zadela močna abstinenčna kriza in bi se hitro vrnil (smeh).

Kaj se mora zgoditi, da zajameš del svoje življenjske zgodbe v skladbo, kot sta to storila z Anjo v novi skladbi Ljubezen še živi?
Verjetno je prišlo tudi zaradi teh obračunov, toda z Anjo sva ustvarjala že duete, ki jih je kasneje zapela z drugimi izvajalci. Predvsem iz nekdanje skupne države. Pustimo, kdo se je na koga 'šlepal' in zakaj. Jaz sem jo ves čas doma v šali zbadal, da snema z vsemi duete, samo z mano ne. Potem pa sem rekel, da bova posnela duet in mi ne sme reči ne. Sprva je mislila, da gre spet za šalo. En dan sem ji predlagal, da bi vsak zase napisala besedilo, kako sva se spoznala, ampak tako, da ne bi vedela, kaj je napisal drug. Potem pa bi videla, če bi sploh imelo smisel. Zelo hitro je nastalo besedilo. Par stvari sva spustila, par je resničnih. Mogoče je ravno ta iskrenost v tej skladbi in v Starem klovnu, ki je avtobiografski, razlog, da sta mi ti dve skladbi na novem albumu najbolj všeč. Imata izvorni moment, ki je res zgodba, v kateri izhajaš iz sebe.

Od kje klovn?
Po eni strani je vsak nastopač, pa naj bo to igralec ali glasbenik. Vsak je klovn na odru. Takrat se po navadi spremeniš v neko drugo osebo, s katero se predstavljaš ljudem. Trudiš se, da boš iz te predstave naredil nekaj, ne samo da boš zabaval ljudi – lahko gre tudi za resno predstavo. Nekaj moraš dati ljudem, ki so te prišli gledat. Dolžan si jim, da daš povratno informacijo. Klovn pa zato, ker se je v meni vedno pojavljala dvojnost: po eni strani veseljaški karakter, po drugi strani sem v glasbi znal narediti tudi kaj konkretnega. To je moja razdvojena zgodba. Ampak nisem obremenjen s svojo pojavnostjo, tak sem tudi do ljudi. Ne obstaja Klinči za na oder in Klinči v zasebnem življenju. Ni velike razlike.

Katero skladbo iz vašega opusa bi si želeli, da jo priredi res dober in zelo popularen izvajalec, ki še ni odkrit?
Težko vprašanje. Mogoče bi bilo dobro, če bi bila to ena izmed skladb, ki so že zdaj zelo znane. Ampak da bi se iz moje zbirke potegnilo nekaj novega, kar bi tudi mene fasciniralo. In če bi še dobro naredil, bi bilo to še toliko bolje.

Katere svoje skladbe pa ste se že prenasitili?
To je po navadi tako, kot pravijo - ko moraš na vsakem nastopu igrati največje uspešnice. Pride od prenasičenosti, ampak v redu je, če jih zaigraš enkrat. Včasih si jih moral trikrat do štirikrat, in tisto je bilo že mučno. Nato pa se je še kdo pojavil na odru, da bi jih še on zapel, in včasih se je zgodilo, da kakšne skladbe še slišati nisi več mogel. Potem malo mine in je spet bolje.

Spodaj smo izbrskali nekaj arhivskih posnetkov iz časov, ko je Klinar nastopal s skupino Agropop. Vabljeni k ogledu.

Klavdija Kopina