Naslednji večer so ponovili "vajo" pred prav tako polno dvorano v Stožicah.

Golica je pričakovano znova potrdila svoj primat v repertoarju skupine. A že sam seznam priredb, ki so v zadnjih letih izoblikovale Perpetuum Jazzile (PJ), kot ga poznamo danes, se bolj kot z domačim spogleduje s tujim občinstvom. V Stožice so člani skupine prišli z napovedanim spektaklom, ki je v praksi pomenil vizualno nadgraditev s pomočjo velikega zaslona za pevci in ob določenih delih s plesalci Maestra pred njimi.

Prišli so, da bi praznovali svojih 30 let obstoja. Zato se je med samim nastopom zdajšnji pevski postavi pri skladbi Mas que Nada (eni izmed nosilnih skladb repertoarja še iz 'dobrih starih dni') pridružilo 90 od 270 nekdanjih pevcev PJ. "To je zgodovinski trenutek. Skupaj bomo zapeli skladbo, ki jo je priredil človek, ki je naši skupini posadil prvo glasbeno seme in tukaj je naš ustanovni glasbeni vodja Marko Tiran," je posebno točko napovedal Karlsson.

Tudi sicer je bilo več poudarka na sami komunikaciji z občinstvom, kjer je velik del odigral prav Šved s svojimi poskusi komuniciranja v slovenščini. "Sem Peder, lahko mi rečete Peter ali Pero. Moj naziv je umetniški vodja, a se raje vidim kot aktivist navdiha," je delil z zbranimi svoje znanje nepopolne slovenščine Šved.

Spektakel ne bi bil spektakel - vsaj na papirju - brez gosta. PJ so imeli v mislih Davida Bowieja, ki bi sovpadal v njihov koncept priredbe Life on Mars, toda na koncu so se zadovoljili z njegovim posnemovalcem. V Bowiejevo kožo se je vživel Klemen Slakonja. "Ideja je prišla v trenutku, ko smo razmišljali, kako bi Bowieja pripeljali v Ljubljano. Naš nemški 'tour promotor' ga je skušal dobiti, ampak je žal z njim prišla takšna cena, da smo se hitro premislili. Tako da je bil Klemen kot fenomenalen imitator logična izbira," je izbiro pojasnil Usenik.

Za repertoar, ki v enem hipu poudarja glasove, kakršne imajo v skupini Aleksandra Lamut (prav njej je pripadlo začetno ogrevanje z Blame It on the Boogie), Sandra Feketija (z njenim že značilnim vložkom Blues in the Night), Mateja Mackenzie, Karin Možina, Tadej Premužič, Anja Košir, Marta Kosturska, Barbara Pihler in še bi lahko naštevali soliste, ter v drugem skače med različnimi časovnimi obdobji in žanri (od Abbinega do Avsenikovega venčka), se zdi, da so PJ le našli primerno vezivno tkivo.

Gre za radijski šov v živo, kjer med različnimi frekvencami preklaplja s svojimi oponašanji preklapljanja med radijskimi postajami prvi 'beatboxer' v skupini Sašo Vrabič. "Radijski šov v živo samo z vokali je lahko zelo zanimiva rdeča nit tudi v kakšni dvorani, ki ni tako produkcijsko zahtevna, kot je Arena," je po koncertu zatrdil Usenik.

V osnovi športno dvorano, za katero so še pred tremi leti v MMC-jevem klepetu trdili, da še ne ustreza njihovim merilom, so oba večera napolnili od parterja do najvišjih rdečih tribun. "Dvorano, natančneje akustiko v dvorani, smo preverili večkrat. Presegli smo tudi kvote ogledov (smeh). Res smo si želeli, da obiskovalci imajo izključno lepo doživetje. Ali nam je uspelo ali ne, ne vem. Vem, da smo naredili 150 odstotkov za to, da bi jim bilo prijetno," je po koncertu za MMC Usenik.

Koncert brez zamujanja
Ob napovedani uri, torej ob osmi uri zvečer (k točnemu začetku koncerta so svoj del odigrali tudi člani PJ, ki so obiskovalce že nekaj dni prej prosili, da pridejo na prizorišče tudi do dve uri prej), je na oder prišlo petdeset glasov vokalnega mozaika. In na čelu z njimi mož, ki je po odhodu nekdanjega umetniškega vodje skupine Tomaža Kozlevčarja (kateremu so se sinoči prav tako zahvalili za njegov prispevek), prevetril tako repertoar kot način dela znotraj skupine. "Glas je povezovalec, zato lahko pojemo vse. PJ je sinonim za nov slog glasbe, kjer lahko vse izvajaš z glasom. Če si hard rock skupina, moraš igrati hard rock. Če pa si a capella skupina, pa lahko poješ kar koli," je svoj pogled na novo postavljeni repertoar strnil Karlsson.

Redni obiskovalci koncertov PJ - sploh pod okriljem Karlssona - niso bili deležni kakšnih večjih presenečenj, kar se tiče samih skladb v repertoarju. Na račun skladb iz osemdesetih let, katere se je Karlsson najprej lotil pri reduciranju, so v programu pristale tri avtorske skladbe (Ready, Anything Can Happen in Vocal Ecstasy), dve priredbi, ki se spogledujeta s trenutnimi smernicami v elektronski glasbi (Titanium in Get Lucky), krajši vmesni "tezzer" z Don't You Worry Child in celo Jožica, kje si bla (v enem izmed vmesnih venčkov, kjer so PJ oponašali preklaplanje med radijskimi postajami) ter še več Avsenikov - tokrat s popevkarsko prearanžirano Slovenija, od kod lepote tvoje.

Zgodbe za avtorskimi skladbami
"Anything Can Happen je bila skladba, ki sem jo napisal za učenje, nato pa sem ugotovil, da je res 'kul' pesem, zato sem napisal eno različico za učenje, drugo pa posebej za PJ," je o novi avtorski skladbi, ki jo je napisal za PJ, spregovoril Karlsson. V trojici novih skladb je malce bolj "udomačena" skladba Vrabiča Vocal Ecstasy, ki je v osnovi njegova refleksija na to, kaj PJ je. Po odštevanju v dvorani in prihodu pevcev za svoje mikrofone, pa je vloga prebijanja začetnega ledu pripadla novemu avtorskemu izdelku Ready, ki je bila napisana posebej za to, da je bila prva skladba na koncertu. Karlsson o njej pravi, da je proizvod sodelovanja, saj so v njej ujete želje članov skupine in njegov glasbeni podpis.

Spektakel za televizijske kamere
Kot se je znova potrdilo, so PJ skupina, ki za začetni aplavz in pozornost dvorane morajo preprosto samo odpreti svoja usta. Dinamika obeh koncertov je bila precej podrejena televizijskim kameram, ki so snemale njihov novi podvig ob 30. obletnici delovanja. "Dober razlog za žur, kajne," je v slovenščini nagovoril zbrane Karlsson, ko je poudaril, da gre za večer slavja. A šlo je za večera slavja za neke druge gledalce, kjer so bila glavna spogledovanja članov skupine in tudi gostov usmerjena v kamere pred njimi.

"Mi smo že vnaprej komunicirali, da bo ta koncert posnet. Zdaj, ko sem se pogovarjal z občinstvom, so vse te kamere sprejeli kot del šova, kar je bil tudi naš namen. Tudi vsi televizijci so imeli oblečene naše majice. Ob takšnem jubileju smo bili počaščeni, da je bila nacionalna televizija zainteresirana, da to posname. Veliko smo vložili v produkcijo in bi bilo škoda, če ne bi bilo to zapisano v nacionalnih arhivih," je pojasnil Usenik po nastopu za MMC.

A mogoče je prav dejavnik kamer bil tisti, ki je dvorano prikoval na svoje sedeže in jih posredno podredil vlogi občinstva, pri katerem je samo manjkalo, da bi nekdo dejal pred začetkom: "Koncert je bil posnet pred živim občinstvom. "Mislim, da je v slovenskem občinstvu veliko ljudi, ki se bojijo narediti napačno potezo, napako, PJ pa se tega ne bojijo. Zame je Slavko Avsenik boter slovenske glasbe, Perpetuum Jazzile pa otrok. Kar sam razmišljam, je, da hočem dati primer, kako se lahko otrok v tebi prebudi - sem 50 let star, ampak sem tudi mali otrok, in na to sem ponosen. To je del moje umetniške vizije, ki jo pripeljem na oder," je svoj pogled na občinstvo in njegovo vlogo v nastopu za MMC pojasnjeval Karlsson.

PJ pred novimi vprašanji
PJ se po prelomnici, ki jo predstavljajo Stožice, spopada z vprašanjem, kam naprej s spektaklom, ki je produkcijsko tako zahteven, da ga zaradi finančnih omejitev ne morejo preseliti na tuje oder, kar je priznal tudi Usenik. "V januarja nas čaka krajša 16-dnevna turneja z enajstimi koncerti, vendar dvomim, da bomo šli prav s kopijo tega programa. Razlog je seveda finančen. Produkcija, ki je tu, ne zdrži nobene kalkulacije v dvoranah, ki jih imamo v Nemčiji. Tu je dvorana za 10.000 ljudi, tam od 1.000 do 3.000 - sicer gre za zelo ugledne dvorane, kakršen je Cankarjev dom," je poudaril menedžer in dodal, da bodo kljub temu večino elementov iz predstavljenega programa prenesli v tujino.

A ne le produkcijsko, novi izzivi jih čakajo tudi v ustvarjalnem procesu. "Mislim, da smo v zelo zanimivem procesu, kjer se na neki način lahko rečemo, da se malce umikam, zato da se lahko drugi dvignejo. To je pomemben del vodenja: da ne narediš vsega sam, ampak da pustiš ustvarjalnim ljudem njihovo svobodo. Ni dobro za skupino, če bi ves prostor zavzel s svojimi idejami. Lahko jim pomagam s svojimi izkušnjami in lahko dam svoje ideje, ampak čas je, da dobijo mlajši priložnost. To smo zdaj počeli dve in pol leti," je pojasnil Karlsson.

Čas in denar
Šved si želi, da bi v šovu še naprej imeli različne dirigente, strmi po večji improvizaciji in ve, da imajo v rokah repertoar, s katerim lahko sežejo po tujini, kjer jih - predvsem v Nemčiji, kakor nam je zatrdil njihov tamkajšnji promotor - obožujejo. A za nastop v Nemčiji, priznava, da je potrebno precej več promocijskih dejavnosti (mimogrede - Stožice je oba večera obiskalo tudi precej tujcev, kar je potrdilo glasno vzklikanje, ko je Karlsson preverjal med koncertom, kdo je v občinstvu). In beseda se znova ustavi pri času in denarju.

Več utrinkov s sobotnega koncerta si lahko pogledate v spodnjem videu in fotogaleriji.