Pogled v vzvratno ogledalo kaže več kot tri desetletja dolgo kariero. Njegovi glasbeni sopotniki so v tem času padli v dve kategoriji: v tisto, v katero so postali parodije samega sebe, in tisto, v kateri so nadaljevali svoj neuničljiv rokerski duh. Za Billyja Idola bi lahko rekli, da pade nekam med ti dve kategoriji.

Štiri leta po zadnjem nastopu v Sloveniji se je vrnil v ljubljansko Halo Tivoli, ki ga je tudi tokrat pričakala polna. In to na večer, ko je hrvaški InMusic postregel z imenom, kot je The Black Keys (reportažo s festivala si boste lahko prebrali v naslednjih dneh), in ko so se glasbeni dogodki na prostem po Sloveniji odpovedovali zaradi slabega vremena oz. selili v dvorane (kot se je na primer Piše se leto).

Nekaj minut pred koncertom je na blagajni visel le še bel list z napisom: "Parter, 44 evrov." Skoraj presenetljivo za ljubljansko koncertno krajino je britanski idol prikorakal na oder točno ob pol devetih zvečer. V rokavu je imel 18 uspešnic, ki jih je ustvaril predvsem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, in nekaj priredb.

Približno tak kot malo spremenjen repertoar izpred štirih let je bil tudi sam. Začetek je na tokratni turneji, s katero napoveduje izid novega albuma in avtobiografije, bolj umirjen, ko s spremljevalno skupino takoj poustvari rokersko ozračje časa, ki ga ni več. Manjka samo še umetna megla in že smo v kakšni epizodi divjih uporniških dni.

Štiri leta pozneje ...
Ob novem obisku Slovenije so tako izostale le skladbe Love is Strange, Scream in Kings and Queens of the Underground. Še bis sta tvorili isti skladbi: White Wedding in Mony Mony. Lasje so ostali peroksidno svetleči, trebušne mišice impresivne za 58-letnika in gibi še bolj naštudirani.

Uvodni del, v katerem ga je reševal predvsem nostalgični izbor skladb, med katerimi je izstopala Dancing with Myself (spremenil jo je v Dancing with Slovenia in sprožil krike navdušenja), je pokazal, da se tudi on ne more popolnoma izogniti zobu časa. V prvi vrsti ga izdaja glas, ko iz suverene basovske linije začne loviti višine (del tega prepušča kar spremljevalnim vokalom), precej bolj pa hrani energijo. Svoje je dodala tudi slaba akustična "forma" Hale Tivoli, ko je Stevensova kitara nadglasila pri uvodu v "On the floor of Tokyo ..." . Fanatična punkovska podoba, na kateri si je zgradil sloves, je stvar preteklosti.

A še vedno se trudi. "Lepo je v Ljubljani. Spet. Se počutite v redu?" je pozdravil sinoči zbrane v Hali Tivoli in jih večkrat med nastopom opomnil, da se še kako zaveda, da je v Sloveniji. Z vprašanjem "Do You Feel Alright" pa je že napeljeval na kliše večera, ki je postal na koncu (Rebel Yell) ključen za komunikacijo z občinstvom.

Naštudirano varčevanje z energijo
Niso izostale naštudirane kretnje z rokami ob baladnih spevih (Cradle of Love) in pozivi k sodelovanju z dvigovanjem rok v zrak. "Zakaj za vraga ste zgradili ta prostor," se je spraševal, ko je hotel stisniti iz sprva zadržanega občinstva kaj več kot aplavze ob koncu skladb.

Ni zanemarjal nobenega dela dvorane in se sprehajal od enega do drugega dela odra, kjer se ustavil, si vzel trenutek, da je s prstom pokazal na naključnega obiskovalca ter ga pozdravil. Med dolgimi solažami se je postavil ob svoje kitariste. Igral pa je tudi namišljeno kitaro (ki jo je na trenutke zamenjal za pravo), včasih pa je izginil z odra.

In takrat je nastopil zdaj že kar osrednji motor koncertov Billyja Idola, kitarist Steve Stevens (ki se vrača na slovenske odre v okviru festivala Pivo in cvetje, na katerem bo nastopil kot posebni gost Šank Rock Exclusive). Simpatije zbranih je osvojil že med solažo sredi Dancing With Myself, ko je kitara pristala za njegovim vratom.

Večer njegovih solaž se je tako nizal iz skladbe v skladbo, vrhunec pa je doživel, ko je Billy Idol za vsako ceno besedilo L. A. Woman zamenjeval s "Slovenian Woman, yeah, yeah, yeah". Na oder je še enkrat padla tema, pod reflektorjem pa je stal le še Stevens. V desetih minutah je s hitropoteznimi veščinami na polakustični kitari izvabil zvoke, ki so varirali od zvoka španskih kitar do udarcev po tolkalih. "Steve Stevens," se je zadrl Billy Idol, ko je prikorakal nazaj (v tretji stilski podobi večera), da je s King Rocker dokončno prebudil dvorano.

Počutje vedno bolj evforično
"Do You Feel Alright? I Feel Alright," se je začelo izmenjevanje glasov pri eni izmed težje pričakovanih skladb večera Rebel Yell. Idol, Stevens, bobnar Erik Eldenius, ritemkitarist Billy Morrison, klaviaturist Paul Trudeau (ki pride do izraza predvsem v uvodih skladb, kot je bila L. A. Woman) in baskitarist Stephen McGrath se niso pustili dolgo vabiti nazaj na oder.

"Hvala, ker ste naredili moje življenje tako j**** dobro," je pred minimalističnim uvodom s Stevensom v White Wedding zakričal zvezdnik večera. Udarci po basbobnu so dvigovali tempo in v nekaj minutah je bila Hala Tivoli ne le na nogah, ampak v utečenem spremljevalnem ploskanju. Odziv je ganil tudi Idola, ki je za konec prijel še sam kitaro in brez majice končal Mony Mony z navideznim tolčenjem po prsih. In zakaj ne, če lahko, je iz sebe še spustil malce Tarzanovega zvoka.

Slovo, a le začasno
"Moje j**** ime je Billy Idol. Bili ste fantastično občinstvo. Se vidimo naslednje leto," se je po predstavitvi članov skupine poslovil od množice privržencev. Zbrani so še stali in gledali proti odru, ali jim bo uspelo še enkrat slišati skladbo večera, zaradi katere so še posebej veseli kupili svojo vstopnico, a neuspešno. Billy Idol je še enkrat pokazal, da še vedno ve, kaj si njegovo občinstvo - ki ga danes sestavljajo tako njegovi vrstniki kot njihovi vnuki - želi. In to ustvarjanje nostalgije in občutka, da je živeči leksikon zgodovine roka, ga ohranja na odrih.

Klavdija Kopina, foto: Branka Resnik