V dveurnem koncertu je postregel z domišljenim, nepredvidljivim setom, ki se je raztezal od prvega do zadnjega albuma Dylanove bogate, skoraj polstoletne kariere.
Od Don't Think Twice, It's All Right z albuma The Freewillin' (1962) do materiala z zadnjega, še svežega albuma Together Through Life (2009). Vmes pa všečna mešanica komadov, ki jih ne boste našli na konvencionalnih "best of" kompilacijah, in že ponarodelih klasik. Just Like a Woman, Simple Twist of Fate, Highway 61 ... so delale družbo pesmi iz zadnje tretjine Dylanove kariere, Tryin' To Get To Heaven, Nettie More, Thunder On The Mountain in druge.

V bisu je postregel z enim svojih največjih hitov, Like a Rolling Stone, za veliki finale pa je glasbenik, ki je morda doživel največ predelav pesmi, prihranil eno takih - veličastno All Along The Watchtower, ki jo na koncertih izvaja po Hendrixovo - ker mu je bila njegova predelava tako všeč.
Občinstvo: od 12 do 70. In vse vmes.
Glede koncerta samega se zdi skorajda bogokletno pametovati o ozvočenju, "dinamičnosti" izvajalca ali napolnjenosti Hale Tivoli (ki sicer sploh ni bila slaba, kljub precej zasoljeni ceni vstopnic).
Bob Dylan je pač živa legenda, ki pri svojih 69 letih (videti jih je sicer še kake 10 več) še nikdar ni zvenel bolje - niti bolj dinamično ali interaktivno z občinstvom, če smo že ravno pri tem. Za samosvojega glasbenika, ki ne daje intervjujev, na koncertih ne pusti fotografov, svoje pesmi pa bojda predela do skorajda neprepoznavnosti le zato, da ga poslušalci ne bi "motili" s popevanjem ob njih, se je sinoči izkazal kot pravi šarmer.
Raznolika publika, ki se je raztezala od 12 do 70 let in od starih metalcev in hipijevk, ovitih v indijske dišave, do "emo" mladine, je bila več kot očitno očarana s prikazanim.
Tisti prepoznavni vokal
Dylan je v celih dveh urah spregovoril le enkrat - ko se je pred zadnjim bisom zahvalil s preprostim "Thank You Friends!" in s pojočim glasom s poudarjenimi zlogi ("... on the gui-tar!") kot kak lik iz del Jacka Kerouaca predstavil svoj bend.
Pesmi so se pred tem organsko prelivale iz ene v drugo, od poskočnih do čutnih, že skorajda seksapilnih izvedb, vseskozi pa je bil ob kvintesencialni ameriški folk inštrumentali v ospredju Dylanov prepoznavni raskavi glas.
V dobi remiksov in mešalnih miz je ameriška legenda zvenela kot iz nekega drugega obdobja. Skorajda si se lahko v mislih popeljal na Highway 61 in okusil zvočno podlago časa beatnikov. Briljantno in nostalgično.
Staromodno, bi morda dejali nekateri - a v dobi, ko je v glasbi prej vsega preveč kot premalo, si nekako nihče ni želel nič več.