Britanska rocksenzacija iz Leedsa, v koncertnih najavah označena kot "najpriljubljenejša britanska skupina ta hip", sami pa se (vsaj po opisu na njihovi uradni spletni strani sodeč) imajo za postpunkerje/artrockerje, se je v sklopu promocije albuma Yours Truly, Angry Mob 19. in 20. junija ustavila tudi v Beogradu in Zagrebu.

Z že malce od vročine (termometri so kazali skoraj 35 stopinj) in intervjujev utrujenima in raztresenima (pogovor se je na primer vrtel tudi okoli napisa na plastenki vode in prebivališča nekogaršnje babice nekje v okolici Leedsa), a še vedno šaljivima bobnarjem Nickom Hodgsonom in basistom Simonom Rixom (oboževalci ga zaradi bujne pričeske kličejo kar Jezus) smo se pogovarjali tik pred nastopom na festivalu Radar na zagrebškem stadionu Hrvatski dragovoljac.

Kaiser Chiefs so kljub malce nehvaležni zgodnji uri (nastopili so že okoli 18. ure popoldne) in zares neizprosni vročini uspeli spraviti zbrano množico, ki je napeto pričakovala še nastopa skupin Placebo in Queens of the Stone Age, na noge, še posebej z uspešnicami Ruby, Everyday I Love You Less and Less, Na na na na naa ...

V napovedih koncerta so vas oglaševali kot "največjo britansko skupino ta hip". Ste zaradi tega pod pritiskom?
Nick: Ne, ne. Vse to nam je všeč. Ne občutimo pritiska, po pravici povedano na ta način rastemo. Če je pritiska več, je vse skupaj bolj zanimivo.
(Nick si na glavo obesi brisačo in si nato čez vse skupaj povezne še bejzbolsko čepico. Z odgovorom novinarke, da izgleda zelo "rockzvezdniško", je zelo zadovoljen.)

Kako se spopadate s kreativnimi nesoglasji v skupini?
Simon: Nimamo kreativnih sporov, saj imamo le en cilj. Da bi bil lahko kreativen, moraš vsaj debatirati, včasih se to celo razvije v prepir. Najboljši izid je ponavadi rezultat debate, odločitev. Včasih se spremo, a nikoli se to ne razvije v resen spor. Po navadi nastane le odlična pesem.
Nick: Vsi imamo le en cilj: ustvarjanje popolnih pesmi. Vsakršne pripombe so pomembne, vsak ima po eni strani prav.

Vam gredo intervjuji sedaj, ko ste jih dali že nešteto, že pošteno na živce?
Nick: Ne, jaz imam rad intervjuje, super so (smeh).

Sedaj živite življenje rockzvezdnikov. Kaj se je v vaših življenjih najbolj spremenilo?
Nick: Vse skupaj je veliko manj dolgočasno.

Se še zmeraj zabavate na isti način, kako "žurate"?
Nick: Sploh ne "žuramo". Nimamo časa. Vsi mislijo, da se ves čas zabavamo, a to ni res. Dolgo smo pokonci, to je pa tudi vse. Okrog sebe nimamo ves čas na kupe prijateljev.

"Navadni smrtniki" si predstavljamo, da je vaše življenje ena sama zabava ...
Nick: No, res je. Imamo dosti denarja in vse. Ah, ne, šalim se, po navadi ne govorim takih stvari.
Simon: Naši prijatelji, ki delajo v pisarnah, se včasih morda malce dolgočasijo. Mi pa ves čas visimo skupaj …
Nick: Nikoli nam ni dolgčas. Res nikoli. V tem poslu ti nikoli ne more biti dolgčas. Vedno se kaj dogaja.

Imate veliko zvezdniških prijateljev?
Nick: Ja. Simona, Peanuta, Whiteyja, Rickyja (ostali člani skupine, op. p.).
Simon: Radi imamo prijazne ljudi, kot so Beatlesi (smeh).
Nick: Sedaj smo pravi prijatelji s Sex Pistolsi, kar je super. Pa s Franz Ferdinand, Bloc Party, The Cribs in The Pigeon Detectives. In s Sex Pistols, seveda (smeh). Res je. In z The Who.
Simon: Pa s Kasabian. Pete Doherty je najbrž edini človek, s katerim nismo v prijateljskih odnosih. Naši prijatelji so tudi Placebo in Foo Fighters.
Nick: Ravno včeraj sem se spoprijateljil z Joshem Hommeom (vodja skupine Queens of the Stone Age, ki so na Radarju nastopili kot zvezde večera, op. p.).

Kako je bilo včeraj v Beogradu?
Bilo je super. Občinstvo je bilo krasno, zares veselo.

Alenka Klun