Poklonili so se mu vsi, od Eltona Johna do Black Sabbath, Cornellov kolega iz skupine Audioslave Tom Morello pa mu je v slovo spisal ganljivo pesem, v kateri je 52-letnega pevca označil za "princa", "modreca" in "čednega ženina", a hkrati nanizal tudi vrsto kvalifikatorjev, ki zgovorno pričajo o Cornellovi dolgoletni notranji stiski in boju z depresijo: "zanka", "senca", "deljena rana", "nikdar zaceljena brazgotina", "ujet in svoboden hkrati".

Rock festival Rock On The Range v Ohiu ta konec tedna, na katerem bi morala Cornellova skupina Soundgarden nastopiti kot glavni izvajalec, se je spremenil v en sam velik hommage umrlemu pevcu, v Seattlu, Cornellovem rojstnem kraju, pa so se mu poklonili z zatemnjeno "Vesoljsko iglo", emblemom mesta, in minuto tišine pred bejzbolsko tekmo med ekipama Seattle Mariners in čikaškimi White Sox.

Zadnji od seattelskih velikanov
Za Seattle je bila izguba še toliko bolj boleča, saj je bil Cornell, če odštejemo Kalifornijca Eddieja Vedderja, praktično še zadnji iz skupine seattelskih grunge frontmanov, katerih zvezde so gorele tako bleščeče, a so praktično vsi podlegli svojim demonom.

Kurt Cobain (Nirvana) se je ustrelil pri 27-ih, Layne Staley (Alice in Chains) je boju z mamili podlegel pri 34-ih, temu dodajte še Scotta Weilanda (Stone Temple Pilots), ki je pri 48-ih umrl v svojem koncertnem avtobusu zaradi usodne mešanice alkohola, tablet in kokaina, pevca "predgrungerske" zasedbe Mother Love Bone Adrewa Wooda, ki je pri 24-ih umrl zaradi heroina, in basista Alice in Chains Mika Starra, za katerega je bil pri 44-ih usoden prevelik odmerek zdravil na recept.

Za Cornella se je zdelo, da bo morda prekletstvu vseeno ušel, ko se je leta 2002 iztrgal iz primeža mamil, v katerem je bil vpet od 13. leta starosti, in našel družinsko srečo s soprogo Vicky (morda najbolj srce parajoč posnetek v luči njegove smrti je prelep duet Redemption Song izpred poldrugega leta s takrat 11-letno hčerko Toni).

A pevec, ki je odkrito govoril o svojem boju z depresijo, se demonov nikdar ni povsem otresel. Zaradi anksioznosti je jemal ativan (pri nas znan kot lorazepan oz. loram), zdravilo na recept iz skupine benzodiazepinov, ki se ga predpisuje za lajšanje znakov anksioznosti in kot uspavalo, v prevelikih odmerkih pa lahko povzroča paranojo in samomorilske težnje.

Vzel prevelik odmerek zdravila?
Prav zaradi tega Cornellova soproga, prijatelji in strokovnjaki menijo, da bi lahko prav to privedlo do pevčevega samomora v kopalnici hotela MGM Grand v Detroitu. Vicky Cornell je s soprogom govorila po telefonu pred koncertom in tik po njem, ko je tudi zaznala, da mož vleče besede in toži, da je utrujen. Kot ji je povedal, je "morda vzel kak ativan več", nato pa slušalko odložil. Cornellova je v strahu poklicala družinskega prijatelja, naj preveri soproga, a ko je varnostnik vdrl v zaklenjeno kopalnico, je bilo za Cornella že prepozno.

Vicky Cornell trdi, da mož ni imel samomorilskih teženj, da je bil ljubeč mož in oče ter smrt pripisuje stranskim učinkom ativana ter čaka na rezultate obdukcije, ki bi to potrdili, medtem ko se strokovnjaki sprašujejo, zakaj bi zdravniki osebi z zgodovino depresije in zasvojenostjo sploh predpisali ativan.

Zlovešči zadnji zadnjega koncerta
Po Cornellovi smrti mnogi iščejo znake in namige v njegovem zadnjem nastopu, ki ga je zlovešče sklenil s predelavo pesmi Led Zeppelin In My Time of Dying. Kot je za People povedal detroitski glasbenik in umetnik Kevin Morris, Cornellov prijatelj, ki ga je kot odrski delavec občasno spremljal na turnejah s Soundgarden in Audioslave, je bilo med celotnim koncertom jasno, "da nekaj ni v redu". "Pri drugi pesmi je začel postajati dezorientiran ali nekaj takega. Mislil sem, da se ne počuti dobro. Ampak vsem se je zdelo, da se nekaj dogaja. Kot da ni bil z nami. Kot da bi bil na oblaku. Kot da se je res boril, da bi se prebil čez nastop."

"Leta je bil čist. Govoril je s svojo soprogo tik pred koncertom in tik po njem ... Zelo se je trudil, da bi vse osrečil. Rad je imel Detroit. Kaj ga je težilo, ne bomo nikdar izvedeli. Mislim, da je bil malo živčen, ker je igral v Detroitu, svetovni prestolnici glasbe, pa je vzel malce preveč ativana," je še dejal Morris.

Je vedel, kaj prihaja?
Da se je Cornell zdel drugačen na koncertu, potrjuje tudi detroitski fotograf Ken Settle, ki je pevca pogosto ovekovečeval. A Seattlu se je Cornell tokrat zdel neobičajno "vesel" in komunikativen s publiko. "Vedno je bil, še posebej pred leti, nekako zamišljen, temačen izvajalec, bolj introspektiven, včasih je večji del koncerta samo zrl v svojo kitaro, z lasmi čez obraz. Na tem koncertu je bil obraten od tega. Njegov glas je bil odličen. Zadel je vse note. Mojstrstvo banda. To ni bila rutina. Še vedno je bila ustvarjalna sila. Niso samo vklopili avtopilota. To je bil mogočna glasbena skupina. Iskra, energija in mojstrstvo so bili še vedno tam," razlaga Settle, ki pa priznava, da so bili določeni zlovešči znaki, vključno z izbiro zadnje pesmi.

"Zelo čudna izbira je bila za zadnjo pesem in zdaj se sprašuješ. Toliko je tega, ki nakazuje, da je oseba morda vedela, kaj prihaja, kar je tako žalostno. Brskam po svojih fotografijah in v njegovih očeh, pogledu iščem znake, namige, nekaj, kar so ljudje spregledali." Seattlu, kot mnogim pozneje, tudi ni ušlo, da je Cornell med koncertom pohvalil detroitsko občinstvo, nato pa pripomnil: "Kar žal mi je za naslednje mesto." Oboževalcem se je takrat to zdela nedolžna opazka, dobrikanje občinstvu v luči dogodkov, ki so sledili, pa je opazka dobila mračen pridih.

Od bondijade do Timbalanda
A Cornell nikdar ni pisal pop poskočnic. Še v svoji najbolj komercialni fazi je v besedilih ohranjal dobršno mero temačnosti, fatalizma in morbidnosti. Tako je v pesmi You Know My Name, napisani za bondijado Casino Royal, prepeval, kako je videl "angele pasti z vrtoglavih višin" in kako teče po njegovih žilah najhladnejša kri. V Scream z istoimenskega albuma Scream, ki ga je – na grozo mnogih starih oboževalcev – posnel s hip hop producentom Timbalandom, pa poje o tem, kako mu njegovo dekle želi propad.

A oba ta izleta v "lahkotnejše vode" se zares ne moreta primerjati s klasičnimi Cornellovimi pesmimi, ki so se vse po vrsti lotevale skrajno temačnih misli. Kot so zapisali v New York Timesu: "Cornell je pomagal skovati grunge: rock, ki je uporabil vso svojo moč za postavljanje vprašanj, ne pa razveseljevanje. Vsak na svoj način so vodilne grunge skupine – Nirvana, Pearl Jam, Soundgarden in Alice in Chains – našle komercialni uspeh z glasbo, ki je sabotirala stare predpostavke o rocku. V glasbi je bilo še vedno veliko agresije, a je bila ta usmerjena v prav tolikšni meri navznotraj kot navzven."

Mračnjaštvo v spevnosti
Nihče tega ni počel bolje od Cornella. V Outshined je prepeval o tem, kako "ne more nižje in da se še vedno počuti, da se utaplja". V Rusty Cage je njegov presunljivi vokal, ki je imel v sebi nakopičeno vso bolečino sveta, donel, kako bo razbil svojo zarjavelo kletko in pobegnil. V Like a Stone je razmišljal o svoji smrtni postelji, Fell on Black Days je bila o dpresiji. Black Hole Sun, največja himna skupine Soundgarden, je en sam prelep, speven fatalizem ("V mojih očeh, nerazpoloženih/V krinkah, ki jih nihče ne pozna/Skriva obraz, leži kača/Sonce v mojo sramoto/Pod črnino je nebo videti mrtvo"), Pretty Noose, Lepa zanka, pa je z načinom njegovega samomora skupaj s prav tako očitno "Like Suicide" dobila še bolj tragičen predznak.

Pri Cornellu to wertherijansko mračnjaštvo ni bila zgolj "emo" poza, ampak najiskrenejši izraz stanja trpinčenega duha, rojenega iz otroštva, ki sta ga zaznamovala starša alkoholika in mamila, mladosti na glasbeni sceni, v kateri je Cornell samo našteval prezgodnje smrti najtesnejših kolegov, in večnega strahu pred nastopanjem.

Cornell je bil s svojimi predirno modrimi očmi, dolgimi kodri in izklesano postavo ultimativno rock božanstvo, katerega slog, s kozjo bradico vred, so posnemali vsi od Ethana Hawka v Reality Bites do Jareda Leta kot Jordan Catalano v seriji My So Called Life. A bili so zgolj kopije, Cornell pa se je zdel, kot da se svoje prvinske privlačnosti in neotipljive magnetičnosti sploh ne zaveda. Kot so zapisali v Viceu: "Na zemlji ni bilo nikogar, ki bi se približal Chrisu Cornellu."