Zdi se, da je ta podolgovati in prostrani prostor v asketski podobi betona in beline sten nameren antipod (vedno manj) zakajenih in žlobudrajočih dunajskih kavarn, zaradi česar je lahko spoznaven vtis nekoliko bolj hladen in nedostopen. A ravno to je tisto, kar naredi ambient kletne kavarne (v katero svetloba pronica le skozi postrojeno linijo visokih oken) izjemno mesten, urban, če želite, metropolitski.

Obiskovalca ne želi definirati s podobo barv, vzorcev, slik, fotografij, materialov. Logika je nasprotna; prostor definirajo ljudje in vsi tisti majhni dražljaji, ki ji sicer vidimo, slišimo in vonjamo po mestnih ulicah. Lahko bi rekli, da je oblikovan kot sintagma krajinske arhitekture.

Zasnovo izčiščenemu betonskemu ogrodju v hramu moderne umetnosti je s prenovo leta 2009 odtisnil biro Bevk Perović arhitekti. Večja sprememba v zgradbi, ki je bila leta 1948 izvedena po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, pa je bila narejena ravno v kletnih prostorih; tam je galerija, poleg sodobnih depojev in fotoateljeja, dobila tudi dodatne prostore za obiskovalce, avditorij in kavarno.

Osnovno danost prostora, v katerem so že bili stoli Nika Kralja 4455, srebrna viseča svetila Flos Splügen Bräu in kubusni točilni pult, sta zelo subtilno nadgradila s kosi mladih slovenskih oblikovalcev, ki so se skladali z njuno zasnovo kavarne - biti kar se da daleč od besede "generičen". Pri izboru kosov pohištva sta sledila liniji oblikovanja iz obdobja sredine prejšnjega stoletja.

Večnamenski LLSTOL oblikovalca in arhitekta Luke Ločičnika, ki je eden prvih uspešnih slovenskih projektov na Kickstarterju, se je zdel prikladna izbira. Stol osnovne L-oblike, ki je izdelan brez kovinskih delov, se namreč lahko sestavi tudi kot podpora pri ležišču, klop ali manjša mizica – ravno slednjo obliko so uporabili za uporabno odlagalno površino pri sedenju na stopnicah. "Sprva smo obiskovalce k temu spodbudili s postavitvijo blazin, a kmalu so na njih začeli sedeti sami od sebe, zato smo dodali še mizice. Pogosto se zgodi, da so stoli prazni, stopnice pa zasedene," pove sogovornik.

Med kosi slovenskih oblikovalcev je še okroglo stensko svetilo Eclipse Tilna Sepiča, ki spominja na elegantnejšo različico obroča "hula hoop" z zamolklo razpršeno mesečevo svetlobo, in velika bela betonska zvočnika, ki sta poleg razvejano štrlečega kaktusa postala zaščitni znak kavarne na družbenih omrežjih. "Zvočnika je naredil najin oče (op. p. Matjaž Likeb in Leon Ličer. Izdelana sta iz betona in prelakirana na belo, vsak tehta 70 kilogramov," pove Bine, ki razkrije, da se v bližnji prihodnosti obeta njihova zamenjava (neuradno naj bi bele oče zahteval nazaj) z nekoliko bolj eksplozivno barvo, ki bo lep kontrast hladni sivini.

Tu so še dovtipi pozabljenih in znova obujenih pisarniških rastlin, kot sta #jazljubimprah monstera z globoko pernato narezano ploskvijo listov in fikus lyrata, ki se gleda iz oči v oči s stoječo velikanko; sprejemljivim ponaredkom ikoničnega svetila industrijskega oblikovanja Original 1227™ (Anglepoise) v črni barvi.

Ravno svetloba pa je tisti detajl, ki sta mu Bine in Jure namenila posebno pozornost. Tako Eclipse kot črna velikanka sta del ustvarjanja topline ambienta, ki ga tik nad tlemi ob Kraljevih stolih osvetljujejo svetila May Day nemškega oblikovalca srbskega rodu Konstantina Grčiča, ob točilnem pultu pa manjši svetlobni elementi. Tudi veliki rdeči perzijski preprogi ob oblazinjenih sivih zofah rahljata strogost prostora, ki jo na stenah razbije črna tabla s ponudbo kavarne. Mehkejšega detajla od zvoka, ki se v ritmih jazza vije iz monumentalnih zvočnikov, pa bi verjetno težko domislili.

Fotografije: Katja Štok
katja.stok@rtvslo.si
__________________________

*Izbor prostorov v rubriki Prostor in pol je uredniški in ne gre za plačane oglase. Namen objave tovrstnih člankov je zavedanje, da imajo prostori, v katerih bivamo, premišljeno vsebino, ki lahko sloni na inovativni ideji, strasti do oblikovanja in arhitekture ali spoštovanju kulturne dediščine.