Evidentiranih prošenj za sprejem v dom je več kot 19 tisoč, takoj bi v dom odšlo skoraj sedem tisoč ljudi. "Gradnje novih domov v prihodnjih letih ni pričakovati, ker v našem proračunu sredstva za to niso zagotovljena," pravi Tomaž Čebulj, vodja sektorja za upravljanje izvajalskih organizacij na Direktoratu za socialne zadeve. Celo več: čeprav naj bi domovi v skladu z 10 let starim pravilnikom do leta 2021 poznali le še eno- in dvoposteljne sobe, se zdi ta cilj v tem trenutku povsem nerealen. Več kot tisoč tri- in večposteljnih sob je namreč mogoče najti v domovih, v trboveljskem domu upokojencev, denimo, imajo po podatkih ministrstva celo pet sob, v katerih se stiska po šest starejših.

Kot pravi Simon Strgar, direktor Doma starejših občanov Šiška v Ljubljani, kjer t. i. podstandarda ne poznajo, je prilagoditev prostorov, da bi zadostili pogojem iz pravilnika, izključno v domeni domov in zato veliko finančno breme. "Problem je, da je takratna vlada sprejela ta pravilnik, ne pa tudi strategije, kako bomo ta cilja dosegli. Vsak dom se je torej moral znajti po svoje in delati v smeri in zmožnostih, ki so jim bile dane." Temu pritrjuje tudi Tomaž Čebulj z ministrstva za socialne zadeve: "Pričakujemo, da bodo domovi sami poskrbeli za nadomestne zmogljivosti. To večinoma počnejo z najemanjem zmogljivosti."

O šestposteljnih sobah v trboveljskem domu ne vedo nič
Ob našem obisku Doma upokojencev Franca Salamona Trbovlje je bil dom urejen do zadnje podrobnosti, stanovalci so uživali v številnih dejavnostih. Ena izmed Trboveljčank, ki ima v domu sorodnika, pravi, da je običajna slika precej drugačna: "Včasih se zgodi, da teh ljudi ne okopajo tudi po 14 dni ali več." Direktorica doma Danica Hren to zanika: "Kopajo se trikrat mesečno. Če kdo želi, ga okopamo tudi vsak dan. Vsakodnevno so deležni posteljne kopeli, vsak dan se začne z jutranjo nego, imamo jutranje in večerno umivanje," pove in doda, da je kakovost takšna, da je za stanovalce prijetno, posledično pa tudi za svojce in zaposlene. A po trditvah naše sogovornice, ki je želela ostati anonimna, naj bi se pritoževali tudi zaposleni, saj naj bi jim vodstvo določalo, kdaj lahko izkoristijo proste dni in dopust, in jih sililo, da počnejo stvari, ki jih ni med opisi del v njihovih pogodbah. "Ne drži," pravi Danica Hren in doda, da pet- ali šestposteljnih sob nimajo več. Naš vir pa pravi, da so pred našim snemanjem v domu intenzivno čistili in preurejali sobe tako, da v nobeni ni bilo več kot štirih postelj.

Slabo plačani zaposleni krojijo usode stanovalcev
O pomanjkanju zaposlenih so nam potožili tudi sorodniki varovancev zasebnega Centra starejših Medvode. "Prideš na oddelek, tam je samo ena negovalka, ki se z nekom ukvarja, drugi so pa pač prepuščeni sebi," nam je povedal eden izmed svojcev. "Dostikrat jih vidiš, kako sedijo in gledajo v strop, spijo za mizo. Pač životarijo. Večkrat sem slišal različne oskrbovance, ko so rekli, da morajo na potrebo, lulat, pa jim odvrnejo: 'Kar dajte se v plenico.'" Med pogovorom z enim izmed zaposlenih smo izvedeli, da imajo za enega oskrbovanca na voljo okoli 10 minut. "Po mojem mnenju to ni dovolj. Ampak mora biti dovolj, ker mora biti dovolj, zato pa tako hitiš. Zato pa pravim, da je to po mojem mnenju nečloveško." Miha Kranjc, predstavnik podjetja Deos, lastnik medvoškega in še sedmih drugih domov za starejše s koncesijo, pravi: "Kar se tiče števila zaposlenih, smo v skladu s standardi in normativi, na določenih službah jih celo presegamo. So pa seveda tudi določena odstopanja, na primer ob koncu tedna." Konkretnih kritik pa da ne morejo komentirati, saj naj do njih pritožbe ne bi prišle. Tudi v Medvodah je torej vse v najlepšem redu. Precej drugačna zgodba od tistih, ki so nam jih zaupali številni svojci stanovalcev: zlomi, ki so posledica padcev med nego.

Hiša groze – dom starejših v Mostah
Zapis s tem naslovom je v začetku septembra na svoji spletni strani zapisala antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov. "Babici je zatekala noga. Ena noga se je napihnila kot balon. Babica je bila zelo vitka, nemogoče je bilo spregledati zatekanja. Nikogar ni brigalo. Obvestila sem negovalko, ni pristojna, medicinska sestra ni pristojna, zdravnica pa je. Pride. Bo. Vprašala sem čez nekaj dni, kaj je rekla zdravnica za nogo. Rekla je: »Opazujemo.« Noga je babici zatekala že več kot teden dni, vsak dan bolj. Negovalke nič. Medicinske sestre nič. Zdravnica nič. Potem skleneš ukrepati sam. Medicinska sestra je zavila z očmi: »Zato, ker si vi tako želite, podpišite.« Zdravnik na urgenci, kjer sva čakali deset ur, je ugotovil trombozo in predpisal injekcije: »Še dobro, da ste prišli!« To je del zapisa, ki ga je prebralo na desettisoče ljudi. Danes je Ferkova članica združenja za dostojno starost Srebrna nit, ki želi opozarjati na takšne in podobne anomalije v sistemu. Med snemanjem nam je povedala, da institucije v primeru zapletov popolnoma odpovedo. O dogajanju je namreč obvestila socialno inšpekcijo in prvi odziv dobila takrat, ko je babica že umrla. "Kaj država sporoča ljudem? Delajte celo življenje, plačujte davke, bodite dober državljan in na koncu vam pripadajo tri plenice."

Varuh lani izdal 186 priporočil
Pritožbe, ki jih na račun stanja v domovih za starejše prejme varuh človekovih pravic, se nanašajo na vsa področja delovanja, začenši s sprejemom v ustanovo. Kot nam je povedal Ivan Šelih, namestnik varuhinje človekovih pravic, je največ težav v primerih tistih namestitev, do katerih pride na podlagi sodnega postopka. "Tu se srečujemo s situacijami, ko so posamezniki nameščeni na hodnike, v skupne prostore in jedilnice, kar je absolutno nedopustno." Med nenapovedanimi obiski domov, v katerih imajo varovane oddelke, so lani odkrili pomanjkljivosti glede bivalnih razmer, urejenosti in opreme, odnosa osebja ter zdravstvenih storitev, na kar opozarjajo tudi varovanci sami ter njihovi svojci. "Za mnoge je problem plačilo doma, pritožbe se nanašajo na pomanjkanje osebja, pa tudi na odnos osebja oziroma zagotavljanje potrebne oskrbe in nege." Socialna inšpekcija letno prejme le okoli 20 pritožb, a se jih po besedah Petra Stefanoskega s Socialne inšpekcije več kot polovica nanaša na zdravstvene storitve, ki pa niso v njihovi pristojnosti. "Tu pa tam res slišimo zgodbe, ki nakazujejo, da nekaj ni v redu, povezujejo pa se praviloma s preobremenjenostjo delavk v teh domovih." Tudi Tomaž Čebulj z ministrstva za socialne zadeve pravi, da kadra v domovih primanjkuje. "Kader je zelo preobremenjen in tudi, če tako rečem, zelo slabo plačan."

Kaj bi prinesel zakon o dolgotrajni oskrbi?
Dodaten strah, povezan predvsem z zvišanjem cen oskrbe v domovih za starejše, seje predlog zakona o dolgotrajni oskrbi. Ta namreč predvideva novo obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Po novem naj bi vsi plačevali 0,48 odstotka od zavarovalne osnove. Za upokojence to pomeni, da bi plačevali od 1,4 do 19,8 evra na mesec, zaposleni pa od 4,3 do 31,6 evra na mesec. Mnenja naših sogovornikov so različna. Tomaž Čebulj meni, da so domovi za starejše občane namenjeni predvsem socialnemu varstvu. "Seveda imajo tudi zdravstveno nego, vendar je poudarek na socialnovarstvenih programih." Tudi Peter Stefanoski s Socialne inšpekcije meni, da predlog zakona o dolgotrajni oskrbi ni korak v pravo smer. "Mislim, da v Sloveniji obstaja vse, kar potrebujemo, da bi se super izvajala ta zadeva, problem pa je jasno financiranje vsega tega." Dr. Katerina Vidner Ferkov se v primeru, če se bodo stroški dolgotrajne oskrbe z novo zakonodajo dejansko povečali, sprašuje, ali to pomeni socialni genocid. "Si tega res želimo? Že zdaj je oskrba v domovih čez 1000 evrov. Kdo si bo to sploh lahko privoščil? Bodo starejši umirali v lastnih izločkih v zadnjih sobah, če bodo te sploh obstajale?"

Odgovore na to in druga vprašanja, povezana z oskrbo v domovih za starejše, bodo iskali v oddaji Koda v torek, 12. decembra 2017, ob 17.25 na 1. programu Televizije Slovenija.