"Klic, da imajo ustrezna jetra zame, je prišel okoli 10. ure zvečer. Na nek način sem po letu čakanja na darovalca občutila olajšanje, hkrati pa ogromno strahu. Zavedala sem se, da gre zadaj za res," svoje občutke, ki so jo prevevali leta 2014, opisuje Nina Žitek, predsednica Slovenskega društva Transplant.

Za kroničnim obolenjem jeter je zbolela že kot otrok. Z boleznijo je živela leta, nato pa je konzilij odločil, da bolezen napreduje v smer, ko bo prišlo do odpovedi organa. S tem so se začele večmesečne priprave na transplantacijo, nato pa je bila uvrščena na čakalni seznam Eurotransplanta in čakala na klic, ki je prišel kakšno leto za tem.

"Če zdaj pomislim, je bilo že zelo hudo, čeprav se mi je takrat zdelo, da bom že še zdržala. Me je pa bilo med čakanjem zelo strah, ker nisem vedela, kako bom nov, tuj organ sprejela na čustveni, psihološki ravni. Hkrati pa sem bila seveda zaskrbljena zaradi samega posega in glede tega, kako se bo na nek nov, tuj organ odzvalo moje telo," se spominja svojih takratnih občutkov.

Ko je bila transplantacija opravljena, je bilo skrbi konec. "Ko sem se zbudila, sem imela prijetne občutke, občutek tega, da živim in imam nova jetra," se spominja. S presajenimi jetri zdaj živi že več kot devet let. Kot poudarja, se ob tem močno zaveda: "Če ne bi bilo transplantacije, me ne bi bilo tu."

Ker gre za skrbno varovane podatke, informacije o tem, kdo ji je daroval organ, nima. Ve le, da so jetra prišla iz Nemčije."Nikoli ne vemo, kaj nam življenje prinese, in če lahko nekdo po smrti pomaga, da bo nekdo drug živel dalje, je zame to neka brezpogojna ljubezen, ki nima imena in priimka, in je močnejša od smrti," je ob tem dejala Nina Žitko in ljudi povabila, naj o opredelitvi za darovanje organov razmislijo tudi sami.

Podatek o tem, da je nekdo darovalec, je do njegove smrti nedostopen

Ob evropskem dnevu darovanja organov in tkiv, ki vsako leto poteka drugo soboto v oktobru, v Slovenskem društvu Transplant, ki združuje bolnike s presajenimi organi, začenjajo kampanjo ozaveščanja javnosti o tej plemeniti odločitvi, ki nosi naslov Transplantacija – zgodba o partnerstvu. Kot poudarjajo, gre pri transplantaciji za povezovanje bolnika z zdravstvenimi delavci, transplantacijskih koordinatorjev z družinami darovalcev, povezovanje nacionalne transplantacijske mreže z Eurotransplantom, preko katerega organe od darovalcev iz tujine dobijo številni Slovenci.

S kampanjo v društvu želijo ljudi spodbuditi, da se začnejo o tematiki pogovarjati in s tem razbijati predsodke in napačne predstave. Med ljudmi je sicer najpogosteje razširjen strah, da zanje – v primeru, da se bodo opredelili kot darovalci – v bolnišnici ne bodo ustrezno poskrbeli tako dobro, kot bi sicer, če se bo pojavila potreba po njihovih organih.

Kot poudarjajo v društvu, so takšni pomisleki popolnoma neutemeljeni. "Do podatkov iz darovalcev vse do smrti posameznika nima dostopa nihče, z izjemo peščice ljudi na Zavodu Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant, ki je skrbnik elektronskega registra," je poudaril Peter Tišler, sicer član Slovenskega društva Transplant in eden od 15 ljudi v državi, ki ma presajena kar dva organa – trebušno slinavko in ledvico.

Pojasnil je, da postane podatek o tem, da je nekdo registriran kot potencialen darovalec organov, dostopen šele po tem, ko se uradno vpiše čas njegove smrti. Pred tem te informacije nima niti osebni zdravnik, podatek pa prav tako ni vnesen na kartico zdravstvenega zavarovanja.

Zanimanje za darovanje kažejo predvsem mlajši in bolj izobraženi

Za darovalca se lahko v Sloveniji opredeli vsak človek, ki je starejši od 15 let in je sposoben za razsojanje. To je možno varno storiti preko portala eUprava ali pa na mestih za opredelitev. Več informacij o postopku je na voljo na spletni strani Zavoda Slovenija-transplant.

Kot je dejal Tišler, sicer zanimanje za darovanje organov po smrti večinoma kažejo predvsem mlajši in pa izobraženi. "Predsodki o tem, da bi po smrti darovali dele svojega telesa, so v ljudeh precej zakoreninjeni. Starejši ljudje ob tem pogosto niso pripravljeni ali sposobni spremeniti svojega razmišljanja. Izobraženi ljudje, tudi če so starejši, dajo temu vsaj priložnost za razmislek. Mladi pa so že kar odprti in se jim zdi takšna odločitev smiselna," je pojasnil. Da bi se s pomisleki in predsodki soočil čim širši krog ljudi, si zato v društvu prizadevajo za spodbujanje razprave. "Če ne govorimo o tem, se strahovi, tudi tisti neutemeljeni, zgolj poglabljajo," je poudarila Nina Žitko.

Tišler je ob tem poudaril, da je pomembno tudi, da posameznik, ki se registrira kot darovalec, o tem pogovori s svojimi najbližjimi. V praksi prihaja namreč tudi do primerov, ko po smrti sorodnika njegovi odločitvi oporeka družina. Čeprav v večini primerov nato svojci po pogovoru s predstavniki zavoda Slovenija-transplant odločitev umrlega svojca spoštujejo, gre za situacijo, ki je naporna in neprijetna za vse udeležene in bi jo lahko znotraj družine z odkritim pogovorom razrešili že pred samo smrtjo darovalca.

Po številu darovalcev na milijon prebivalcev se Slovenija uvršča zelo visoko

Tako Slovenskem društvu Transplant kot v Zavodu Slovenija-transplant sicer ocenjujejo, da je sistem doniranja organov pri nas dobro razvit. Ljudje lahko v času življenja v Sloveniji darujejo le ledvico, po smrti pa poleg ledvic še srce, jetra, trebušno slinavko in pljuča. Po številu darovalcev na milijon prebivalcev se že vrsto let uvršča zelo visoko. Med državami, ki imajo zgolj program darovanja po ugotovljeni možganski smrti, je bila Slovenija v letu 2022 prva na svetu, prav tako po številu presajenih src na milijon prebivalcev.

Strokovnjaki v Sloveniji so zadovoljni tudi z letošnjimi podatki o številu darovalcev. Do konca septembra so v donorskem programu zaznali 67 primernih darovalcev, od česar jih je bilo 41 dejanskih, umrli darovalci in darovalke pa so podarili 138 organov.

Ob evropskem dnevu darovanja organov in tkiv so na Zavodu Slovenija-transplant za potencialne darovalce pripravili tudi prenovljeno spletno stran, ki jo v času informacijskega trušča in hrupa ter lažnih novic vidijo kot pomemben prostor za podajanje kredibilnih in preverjenih informacij o darovanju organov.

Že v petek pa sta društvo in zavod v državnem zboru odprli razstavo Moja brazgotina, moje življenje, ki je bila lani na ogled v prostorih mariborskega UKC-ja. Pri projektu s priznanim fotografom Miranom Juršičem je sodelovalo 11 ljudi, ki imajo presajen organ in so pokazali svojo brazgotino. "Ta brazgotina je zgodba o strahu, jezi, obupu, žalosti. Hkrati je to naša zgodba o pogumu, zmagi in želji po življenju," so ob tem sporočili organizatorji razstave.