Ob iztekajočem se tednu boja proti tej moderni kugi – z diagnozo rak naj bi se med rojenimi leta 2007 do 75. leta starosti v Sloveniji spoprijel že vsak drugi moški in vsaka tretja ženska – nas je zanimalo predvsem, kako odziven je pri boju s to boleznijo naš zdravstveni sistem. Pogosto namreč slišimo, kako pomembna sta skrb za zdravje in pravočasen prihod k zdravniku, a kaj, ko se človek, ko se k zdravniku odpravi, nenadoma bori z dolgimi čakalnimi dobami.

Da je tako, pritrjuje tudi onkologinja Marija Vegelj Pirc, ki je za MMC povedala, da lahko rečemo, da je največja pomanjkljivost našega zdravstvenega sistema slaba organiziranost. "Nimamo vzpostavljene ustrezne mreže centrov, kjer bi bili bolniki deležni celostne in kakovostne obravnave. Zdaj je Vlada RS sprejela Državni program nadzorovanja raka in upamo, da bo z učinkovitim akcijskim načrtom vzpostavljen celovit program od preventive, ugotavljanja in zdravljenja bolezni do celostne rehabilitacije in paliativne oskrbe," pojasnjuje.

Pri boju z rakom noben zdravstveni sistem ni dovolj hiter, na to odgovarja kirurg Erik Brecelj z Onkološkega inštituta. Po njegovih besedah se še vedno zgodi, da naletijo na bolnike, ki predolgo čakajo na preiskave in se jim zdravljenje preveč zamakne. "V večini primerov, vsaj po mojih izkušnjah, bolniki začnejo preiskave in zdravljenje v času, ki je še sprejemljiv in ni za bolnika škodljiv," dodaja. Vsekakor pa je po njegovih besedah bistveno, da zdravnik z ustrezno napotnico ali osebnim angažiranjem pospeši začetek predvsem diagnostičnega postopka. "Brez tega bi verjetno več bolnikov predolgo 'obstalo' v čakalni vrsti," še pravi.

Janez Žgajnar, strokovni direktor Onkološkega inštituta, je za MMC povedal, da je pri zdravljenju raka naš zdravstveni sistem v povprečju dovolj odziven, predvsem kar zadeva primere, ko se pri bolniku pojavijo očitni znaki, da je nekaj narobe. Vprašanje je tudi, kje bolnika s težavami obravnavajo; tu niso vsi v istem položaju oziroma so deležni tudi neenako kakovostne obravnave, dodaja.

Standardna zdravljenja pogostih rakov nujno prenesti zunaj OI-ja
Kot nam je pojasnil Janez Žgajnar, onkološko zdravljenje sicer pozna tri enakovredne načine, in sicer kirurško in sistemsko zdravljenje (kemoterapija) ter obsevanje; pri vsakem od načinov pa se v Sloveniji spopadamo s specifičnimi težavami. Kar zadeva kirurgijo, je zdravljenje preveč razdrobljeno in se izvaja v preveč institucijah po Sloveniji. Na Onkološkem inštitutu opravijo približno tretjino onkološke kirurgije v državi. To po njegovih besedah seveda ne pomeni, da povsod drugod operirajo slabo; res pa je, da je treba število centrov zmanjšati in bolnike koncentrirati.

Kar zadeva sistemsko zdravljenje, ga na OI-ju opravijo pri približno 70 odstotkih bolnikov v Sloveniji. Predvsem standardna zdravljenja pogostih rakov bi bilo treba prenesti zunaj hiše, to je razvoj, ki je nujen, poudarja Žgajnar.

Kako pa je z obsevanjem? Za vso državo poteka na OI-ju, in sicer na šestih obsevalnih napravah, kar pa je premalo, saj bi jih potrebovali še enkrat toliko, od tega od dve do tri v Mariboru.

Za boljše preživetje nujno – več kadrov
V obdobju 2001-2005 je bilo po podatkih Sursa v Sloveniji relativno petletno preživetje pri moških 51-odstotno, pri ženskah pa 65-odstotno. Celostno gledano smo pri tem primerljivi z razvitimi državami, zlasti kar zadeva redke rake in zdravljenja na Onkološkem inštitutu, pravi Žgajnar. Težavo, kot pravi, predstavljajo predvsem tisti pogosti raki, ki se zdravijo razpršeno. Za zdravljenje raka mora institucija pač imeti dovolj kadrov, opreme in prostora.

Brecelj pa meni, da čeprav se rezultati izboljšujejo, za razvitimi državami še vedno zaostajamo. "V tem trenutku denar niti ni taka težava. Veliko bo treba storiti na kadrih, predvsem s povečanjem števila onkologov in tudi drugih profilov," opozarja.

Sodobna zdravila: kako dolgo bodo še na voljo?
Kako pa je, glede na to, da pogosto poslušamo o novostih pri zdravljenju raka, pri nas s sodobnimi zdravili? Velika večina modernega zdravljenja je na voljo tudi pri nas, pojasnjuje Žgajnar; načeloma pri nas bolnik lahko dobi vse, kar velja za sodobno in uspešno. Tisto, kar ni na voljo, so morda nekatera specialna in preizkusna, še ne uveljavljena zdravila. Vprašanje je zato predvsem, ali jih bolnik dobi pravočasno; skladno z novo evropsko direktivo v nasprotnem primeru zdravljenje lahko poišče tudi drugod v Evropski uniji, pa tudi plačati mu ga ne bo treba, opozarja.

Res pa je, da smo v zadnjem času priča eksploziji tarčnih zdravil, ki imajo zelo visoko ceno, in tu lahko začne v bližnji prihodnosti zmanjkovati denarja, čeprav v tem trenutku v Sloveniji to še ni težava.

Vegelj Pirčeva dodaja še, da so postopki za uvajanje oziroma registracijo novih zdravil pri nas zagotovo predolgi.