V ljutomerskem zdravstvenem domu dela šest pretežno mlajših zdravnikov družinske medicine, ki pokrivajo območje s približno dvajset tisoč prebivalci. Njihov zdravstveni dom je med tistimi, ki pogosto pokliče na pomoč helikoptersko ekipo nujne medicinske pomoči. Del ekipe je tudi družinski zdravnik Jurica Ferenčina, ki ga je presenetilo, da so ga bolniki v akciji revije Viva izbrali za družinskega zdravnika leta. ''Seveda me je presenetilo. Priznam, da ko mi je sestra rekla, da imam klic z nekega časopisa, sem najprej vprašal, kaj sem zafrknil. To je seveda veliko priznanje. Ne samo zame, ampak tudi za celotno ekipo, s katero delam,'' je povedal.

Včasih kdo reče, da je zdravnik predvsem dober človek, ki obvlada medicino.
Veliko je debate o tem. Zagotovo moraš biti na prvem mestu človek in tudi strokoven. Ta kombinacija je za ljudi najboljša. Da jih razumeš, da razumeš njihove stiske, ki jih je vse več, in da jim po svojih zmožnostih poskusiš pomagati. To najbolj cenijo.

Najbrž marsikateri bolnik potrebuje predvsem pogovor. Želi si, da si vzamete čas zanj. Pa vam uspe?
Danes, ko se pogovarjava, sem začel delati ob pol sedmih zjutraj. Zato, ker drugače ne bi bilo časa. Že ob pol sedmih so ljudje čakali. Potrebujejo pomoč in kaj naj zdaj? Do 7.45 čakam, pa naj sedijo pred ordinacijo? To mi je še večji stres, verjemite. Ko vidim, da me ljudje čakajo, mi poskoči pritisk na 170. Raje začnem prej delati, si vzamem malo več svojega časa, prisluhnem njihovim težavam in jih po svojih najboljših močeh poskušamo urediti. Včasih znotraj rednega delovnika res ne gre vse skozi.

Ste tudi član Helikopterske nujne medicinske pomoči. Ljutomerski zdravstveni dom je med tistimi zdravstvenimi ustanovami v regiji, ki večkrat pokliče na pomoč helikoptersko enoto. Je toliko hudo obolelih ali pa si bolj ''upate'' poklicati na pomoč helikopter?
To je dobro vprašanje. Zakaj se drugi bolj ne odločajo, ne vem. Mogoče temu botruje neinformiranost, morda pomanjkanje časa za razmišljanje o tem, ne vem. Mi izkoristimo to možnost. V našem zavodu je pretežno mlajši kader, zadeve smo dodelali praktično do perfekcionizma. Ko imamo bolnika z zadevo, ki je ne morejo urediti v regionalni bolnišnici, pride do aktivacije helikopterske nujne medicinske pomoči. V tem času pacienta stabiliziramo, ga oskrbimo, da je pripravljen za transport v Maribor ali Ljubljano. V idealnih okoliščinah je lahko bolnik v 35 minutah v Mariboru, popolnoma oskrbljen. To je ideal, zlati standard oskrbe za naše bolnike, ki se je dokazal kot najučinkovitejši.

Marsikje po Sloveniji se družinski zdravniki spoprijemajo s hudimi obremenitvami, slišimo. Vi še nekako zmorete, pravite.
Stanje na področju družinske medicine v Sloveniji ni najbolj rožnato. Kolege razumem. Jaz sem star 33 let in vidim, kakšne obremenitve so to in da že imam določene posledice. Predstavljam si, kako je kolegici ali kolegu, ki že 20, 25 let dela pod istimi obremenitvami. Dokazano je, da zdravnice in zdravniki družinske medicine zbolevajo bistveno prej kot druga populacija in tudi bistveno več. Več je tudi samomorov, pa o tem nihče ne govori. Stvar je taka: današnji čas smo mi že zavozili. Tega, kar je zdaj, mi enostavno ne moremo urediti čez noč. Ne gre. Lahko uporabimo zgolj gasilske ukrepe, zmanjšamo škodo, ki je nastala, se usedemo in načrtujemo za 15, 20 let vnaprej. To, kar je danes, smo že zavozili. Zdaj samo gasimo požar. Treba je zmanjšati administracijo, birokracijo, ki jemljeta ogromno časa. Že če to zmanjšamo, bomo že ogromno naredili.

Veliko mladih razmišlja o tujini in odhaja čez mejo. Se tudi sami razmišljali o tem?
Seveda sem. Pridejo trenutki, ko se ti nabere preveč vsega. Ko so težki dnevi, težko dežurstvo. In potem si res misliš, kaj mi je tega treba. Marsikatera kolegica, kolega je v tujini in so bolj zadovoljni. Imajo bistveno manj stresa, tudi manj obremenitev, več časa zase, za družino in jih razumem. Normalen človek seveda razmišlja o tem, ker moraš misliti tudi nase. Za zdaj pa sem še vedno tu in vztrajam. Bomo videli.

Kdaj vam je osebno najtežje in najlepše biti zdravnik?
Najlepše je, ko nekomu rešiš življenje. Takrat se res počutiš dobro in ti to da motivacijo za naprej. Tistih slabih dni je pa tudi veliko, ko imaš bolnika, ki mu nihče ne more pomagati. To je zelo težko, ko lahko pomagaš zgolj s kako toplo besedo. Potem pa je tu še moja narava. Namreč, ko vidim določene nepravilnosti ali nepravičnosti, mi to vzame veliko energije. Krivice me dotolčejo, takrat si res mislim, če ne bi bilo morebiti kje drugje boljše. A zaradi dobrih stvari vztrajam, tudi zaradi tukajšnjih ljudi.

Eden izmed zdravnikov mlajše generacije v ljutomerskem zdravstvenem domu je tudi Sašo Duh. Med našim obiskom je bil ravno na intervenciji, ob prihodu v ambulanto pa so ga že čakali njegovi pacienti.
Trenutno nas je šest zdravnikov družinske medicine. Eden je tik pred specializacijo, ena zdravnica opravlja štiriurno delo, pet zdravnikov nas torej dela polni delovni čas. Skrbimo tudi za Zavod Lukavci in dom starejših v Ljutomeru. Dela imamo na pretek in dodatnega zdravnika se ne bi branili. Sploh pri kupu administracije, ki jo imamo, in pri številu pregledov, ki jih opravimo v naših ambulantah, je ta kar zajetna. Do novega leta smo imeli precejšnje pomanjkanje zdravnikov, potem pa smo se okrepili z dvema mladima specialistkama družinske medicine, ki sta nam precej olajšali delo.

Sorodna novica "Razpad sistema": Odpovedi podalo 23 kranjskih splošnih zdravnikov

Kako komentirate težave in obremenitve, s katerimi se spoprijemajo vaši kolegi drugje po državi?
Razumem jih. Ko se pogovarjam s starejšimi kolegi, so vsi izčrpani, nimajo več energije za delo, ki ga opravljajo. Pravijo, da smo izgubili stik s samim pacientom. Predvsem na račun ''hitre'' medicine. Kot da delamo za tekočim trakom z bolniki. Ogromno je administracije. Računalniki so tisti, ki so preusmerili pozornost. S samega pacienta smo se obrnili proti računalniku, klikamo cele dneve. Za enim pregledom zdravnika družinske medicine se skriva več problemov. Bolniki običajno ne pridejo zgolj z eno težavo. Tu so bolniški staleži, razna potrdila, pravila zdravstvene zavarovalnice se nenehno spreminjajo in temu moramo slediti. Vsakodnevno skoraj dobivamo novosti, različna obračunavanja. Predvsem to je tisto, kar nam otežuje delo. Sicer pa svoje delo opravljamo z veseljem, sploh zato, ker smo v našem zdravstvenem domu pomladili ekipo. Imamo energijo opravljati poklic, ki smo si ga izbrali. Je pa tudi res, da si po osmih urah tukaj v ambulanti izčrpan in izžet. Tudi mi mlajši to čutimo. Sploh, če dnevno pregledaš od 60 do 70 bolnikov. Ko sem delal še v domu starejših, je bila ta številka tudi 120 na dan. To so bile ekstremne razmere. Večkrat tedensko smo v pripravljenosti za nujno medicinsko pomoč. Torej ob rednem delu, če je potreba po vključitvi zdravnika v nujno medicinsko pomoč, se vključimo. Tako da smo ves čas nekako na preži, da nam zazvoni telefon, da se odpravimo na teren. In ko se vrnemo, nas drugo delo in bolniki počakajo v ambulanti.

"Slovenija me je izučila in rad bi pomagal svojim ljudem"

Sašo Duh, tudi vas bom vprašala, kako to, da je vaš zdravstveni dom med tistimi zdravstvenimi ustanovami, ki več krat pokliče na pomoč helikoptersko ekipo nujne medicinske pomoči?
Moje mnenje je, da je to kombinacija tega, da smo geografsko precej oddaljeni od večjih zdravstvenih centrov, drugi razlog pa je morebiti ta, da smo mlajša ekipa zdravnikov, ki se vključujemo v nujno medicinsko pomoč in smo tovrstno pomoč smeli uporabiti. Vemo, da je to v dobro bolnika, ker se zavedamo, da je pomembno, da je bolnik čim prej na pravem mestu, ko je na primer treba odmašiti srčno žilo ali so tako hude možganske poškodbe, da je potreben nevrokirurg, ki ga, recimo, v murskosoboški bolnišnici nimamo. Drugje pa morda nimajo toliko prakse s tem, pa se mogoče malce bojijo. Morda mora biti nekdo, ki malo izstopa, da mu potem drugi sledijo. Je pa res, da moraš biti dovolj prepričan o diagnozi, da ne pošiljaš helikopterja v zrak brez zveze.

Tujina vas ne mika kot prenekatere vaše kolege?
Glede na stanje, ki je v družinski medicini, in ko v medijih vsakodnevno spremljam te zadeve, se seveda sprašujem, kaj še počnem v Sloveniji. Ampak sem vseeno patriot in bom zdravil svoje domače ljudi. Slovenija me je izučila in rad bi pomagal svojim ljudem, zato morda nisem ravno naklonjen tujini. Vem, da nikjer niso idealne razmere in da je plačilo ponekod privlačnejše kot pri nas, delo je pa načeloma podobno. Res je tudi, da pri takem številu pregledov na dan – jaz jih povprečno opravim 68 dnevno ‒ tvegamo, da se nam kaj zaplete, obenem pa se tudi veliko naučimo in pridobivamo veliko izkušenj. Ni vse v denarju, veste? Moram tudi poudariti, da nas vodstvo zdravstvenega doma podpira pri naših prizadevanjih po uvajanju novosti, sprememb, ki so v dobro bolnikov, in poskušamo skupaj reševati težave, ki nas tarejo. Ampak prek administrativnih ovir in predpisane birokracije tudi naše vodstvo ne more. Pomembno pa je, da se vsak izmed nas trudi delati po svojih najboljših močeh.