Nacionalni program duševnega zdravja, sprejet leta 2018, je prelomnica v skrbi za duševno zdravje v Sloveniji. Nosilci novosti so regionalni centri za duševno zdravje odraslih ter otrok in mladostnikov, ki omogočajo dostop do celovite pomoči brez napotnice. V zdravstvenih domovih je zaživelo že 16 centrov za odrasle in 21 centrov za otroke in mladostnike, je v intervjuju za MMC povedal Radivoje Pribaković Brinovec, vodja nacionalnega programa duševnega zdravja.
Kakšne so dozdajšnje izkušnje centrov za duševno zdravje? MMC se je pridružil ekipi Centra za duševno zdravje odraslih Posavje v Zdravstvenem domu Sevnica in spremljal delovni utrip. Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, strokovna vodja centra, opozarja na pomen pravočasne obravnave: "Ko nudimo ljudem pomoč hitro in učinkovito, sporočamo, da težave so, a so rešljive."
Največja ovira pri zagotavljanju hitre in celovite pomoči ljudem z duševnimi težavami je pomanjkanje strokovnjakov, zlasti kliničnih psihologov in specialistov otroške in mladostniške psihiatrije. Država se je te težave po navedbah Zbornice kliničnih psihologov Slovenije lotila s povečanim številom specializacij.
Pomanjkanje strokovnega kadra se kaže tudi v oteženem dostopu do psihoterapije. Ta je v okviru javnega zdravstva skorajda nedosegljiva, v zasebnem sektorju pa je zanjo treba seči globoko v žep. Samoplačniško psihoterapijo poleg kliničnih psihologov in psihiatrov na trgu nudijo tudi drugi izvajalci z različnimi izobrazbenimi in poklicnimi profili. Med njimi so tudi takšni, ki nimajo nikakršnega znanja. Poskusi zakonske ureditve psihoterapije so stari že več kot dvajset let, a glede na nasprotujoča si mnenja predstavnikov zdravstvenega in nezdravstvenega tabora, ki smo jih pridobili, ne kaže, da bo zakon o psihoterapiji kmalu sprejet.
V Sloveniji je mreža pomoči v duševni stiski široko razvejana, a ljudje velikokrat ne vedo, na koga se obrniti. Na psihiatra, psihologa, psihoterapevta? In katerega iz množice psihoterapevtskih pristopov izbrati?
Vabljeni k branju!
Bojana Rugelj
