Alojz Ihan je predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo pri Medicinski fakulteti v Ljubljani ter vodja Laboratorija za celično imunologijo, kjer s sodelavci med drugim analizirajo bele krvničke otrok in odraslih, ki imajo prirojene ali pridobljene bolezni imunskega sistema.

Ali vas kdo iz strokovne skupine, ki jo vodi Mateja Logar, ali iz vlade kdaj povpraša za nasvet, ko odločajo o ukrepih za obvladanje epidemije?

S "kliničnim" delom strokovne skupine velikokrat komuniciram, če ne drugega o pacientih in njihovi diagnostiki, saj smo si kot kolegi vsak dan na dosegu roke ali vsaj telefona. Pri strokovni skupini je težava njen status, in to v dveh pogledih, najprej njena strokovna integriteta proti vladi, še bolj problematičen pa je njen položaj v javnosti. Strokovno integriteto pred vlado usodno zaznamuje zgolj neobvezni svetovalni status skupine, strokovnjaki dajo neka mnenja, potem pa vlada in njene operativne službe od vsega vzamejo tisto, kar jim ustreza. Sam sem kot član Posvetovalne skupine za cepljenje večkrat osuplo opazoval, v kakšne odločitve so se spremenila naša stališča, ko so prek vladnih operativnih skupin in ministrstev prišla v operativno izvedbo in v javnost. Kot bi arhitekt narisal most, nato pa bi investitor po svoje začel spreminjati število stebrov in njihove dimenzije in arhitekta o tem sploh ne bi obvestil. To je seveda vprašljiv koncept, saj pripelje do zelo previdnih in defenzivnih strokovnih mnenj, saj kot strokovnjak ne upaš predlagati ambicioznega viadukta, če veš, da bo morda neki minister tik pred izvedbo in brez vprašanj zmanjšal število njegovih stebrov na polovico. Posledica takega vzdušja so prepozni, premalo odločni in zgolj kratkoročni ukrepi, ki delujejo zmedeno zaradi svojega stalnega spreminjanja. Taka strokovna skupina je na koncu tudi precej nekoristna tako za državljane, ki nimajo dolgoročne usmeritve med epidemijo, kot tudi za vlado pri njenih operativnih odločitvah, razen, da ji nudi formalni alibi.

Kaj pa predlagate, so mogoče kakšne spremembe?

Prava in koristna strokovna skupina bi morala biti dovolj avtonomna, da bi samostojno izdelala trdne in dolgoročne načrte, ki bi jih vlada morala sprejeti v celoti ali zavrniti, podobno, kot investitor sprejme gradbeni projekt. Seveda bi na čelu skupine morali biti klasični epidemiologi, izobraženi tudi za družbeno analizo epidemije in za načrtovanje ter vodenje družbeno izvedljivih ukrepov. Avtonomna strokovna skupina bi tudi vladi odvzela breme ljudskih nasprotovanj in jeze zaradi ukrepov in ni mi jasno, zakaj se je vlada prav silila v središče epidemioloških odločanj? Za prgišče slave po prvem valu je plačala, skupaj z vsemi nami, z ljudskim gnevom, družbeno dezorganizacijo, številnimi žrtvami in nepotrebnim podaljševanjem krize zaradi neprecepljenosti. Pri tem je treba priznati, da epidemiologov, ki bi vodili strokovno skupino, ni preprosto "narediti", saj NIJZ kot osrednja epidemiološka institucija zaradi slabe vizije dosedanjih vodstev ni bil v dobrem kadrovskem stanju. Vse od naše samostojnosti je tam prevladoval uradniški duh, verjetno zaradi neprimernega financiranja, ki je temeljilo na evropskih sredstvih za zbiranje epidemioloških podatkov in poročanje o njih. Na čim cenejši, pisarniški način.

Ta neambicioznost je privedla do slabe stimulacije raziskovalnih in akademskih ambicij zaposlenih. Tako pomembna institucija s 500 zaposlenimi in dobro organizirano lokalno epidemiološko mrežo bi morala biti središče epidemiološkega raziskovanja in univerzitetnega poučevanja, podobno, kot je UKC središče kliničnih raziskav in univerzitetnega pouka. NIJZ bi moral imeti vsaj deset ali petnajst mednarodno uveljavljenih profesorjev in raziskovalcev, ki bi imeli napisanih kupe epidemioloških knjig in člankov in bi ob začetku epidemije samoiniciativno in z nesporno avtoriteto vzeli v roke vodenje prvih odzivov na epidemijo in tudi informiranje javnosti o tem, kaj se dogaja in kaj nam je storiti. Ne da bi čakali, kaj o vsem misli minister ali predsednik vlade. Takim strokovnjakom in takemu NIJZ-ju bi ljudje verjeli! Pri nas pa je bil minister Šabeder, ki je bil ekonomist, glavni na začetnih tiskovnih konferencah o epidemiji! In ko je ob prvem pojavu epidemije pri nas minister šel na dopust, se je prav boleče čutil pisarniški, uradniški duh NIJZ-ja, ki je bil brez ministra popolnoma nemočen in ni znal sporočiti javnosti nobene konkretne odločitve – cel teden je dr. Pirnat sporočala samo, naj ne bomo panični in naj kihamo v rokave! Ob tem pa smo se vsi počutili kot pri zobozdravniku, ki s svedrom v roki zatrjuje, da ne bo bolelo. Ampak čeprav nas je epidemija "zadela" z epidemiološko zelo pomanjkljivim NIJZ-jem, je še toliko manj razumljivo, da je, verjetno zaradi trenj z novo vlado, na začetku epidemije iz svetovalne skupine dodatno odšlo še nekaj epidemiologov za nalezljive bolezni, na primer Maja Sočan. To je bila velika napaka, če veš, da imaš premalo epidemiologov in se začne velika epidemija, bi morali storiti vse za pomiritev strasti in pritegnitev vseh obstoječih in še vseh upokojenih epidemiologov.

Omenili ste tudi komunikacijske težave svetovalne skupine?

Epidemije so bile skozi vso zgodovino družbene katastrofe in so podobno kot vojne zelo hitro pripeljale do hitrega razpada občutka skupinske povezanosti in solidarnosti. Na začetku epidemije smo mnogi znova prebrali Camusovo Kugo, kjer ljudje še dolgo po tem, ko so ceste že prekrite z mrtvimi podganami, nočejo izreči besede kuga, saj vedo, da bo izrečena beseda vse v hipu spremenila in bo družba razpadla na posameznike, ki se od izrečene besede "kuga" dalje panično borijo samo še za lastno preživetje. In ko se to res zgodi, se pojavi zdravnik, ki kljub vsemu začne pomagati ljudem in z zgledom znova vzpostavlja solidarnost in na ta način v ljudeh vzbudi upanje, da je mogoče obnoviti skupnost in življenje, kot je bilo, samo nesrečno epidemijo je treba obvladati. Med epidemijo bi od začetka potrebovali nekoga, ki bi v vlogi razumevajočega zdravnika iz Kuge reflektiral občutenja ljudi in jih z nekim svojim epidemiološkim znanjem informiral in pomirjal, da smo kljub maskam in spremembi življenja še vedno ista skupnost, ki se je pač znašla v naravni ujmi, ki jo bomo obvladali in ohranili svojo povezanost in solidarnost. Nekoč so to vlogo povezovalcev skupnosti v krizah opravljali duhovniki s simbolnimi obredi, ki so bili tudi v najhujših katastrofah enaki kot v dobrih časih in so dajali ljudem občutek, da se življenje ni popolnoma obrnilo na glavo.

Komunikatorja, ki bi ohranjal vsem skupno doživljanje epidemije, bi nujno potrebovali že od začetka, vendar je bilo za to "liturgično", povezovalno vlogo popolnoma neprimerno vsiljevati z vlado povezano strokovno svetovalno skupino, še večji absurd pa je bila postavitev gospoda Kacina kot vladnega govorca. Ko bi potrebovali duhovnika, smo dobili Kacina, katerega duhovna in povezovalna karizma je blizu absolutne ničle. Pa tudi če bi se Kacin spremenil v Dalajlamo, bi ljudje še vedno čutili vse, ki so bili povezani z vlado, kot pristranske, neiskrene in konspirativne podpornike vladnih ukrepov, ki so v javnosti nastopali s filtriranimi informacijami, kar je bilo objektivno tudi res, saj se je vlada vsem na očeh rinila v center epidemioloških odločanj. Zato je bilo popolnoma neprimerno vsiljevati člane vladne strokovne skupine kot komunikatorje za javnost – ljudje so vse njihove, še tako dobronamerne besede, čutili kot nasilno propagando in zapiranje javne razprave. Takrat bi krvavo potrebovali od vlade neodvisno skupinsko refleksijo, ki bi jo najbolje opravil retorično in akademsko uveljavljen ter predvsem srčen epidemiolog – pa takih na žalost NIJZ zaradi svoje akademske revščine ni premogel. In tudi nova vlada ni bila dovolj modra, da bi na hitro skušala "narediti" neodvisnega epidemiologa za komunikacijo z javnostjo, ki bi neobremenjen s konspiracijo v strokovni vladni skupini govoril iskreno, iz srca in hkrati iz svojih epidemioloških izkušenj.

Takrat, poleti 2020, smo med kolegi precej razpravljali, kdo bi bil primeren za "svečenika epidemije", in sta se meni v odsotnosti Sočanove zdela zelo primerna Zoran Simonovič in Mario Fafangel, vendar bi ju bilo treba s tiho podporo vlade dobesedno "narediti". Zlasti Fafangel ima genialno javno prezenco in bi hitro nadomestil pomanjkanje akademskih izkušenj in samozavesti, če bi mu pomagali. Takrat se je zaradi vedno več javnega pojavljanja tudi on začel nagonsko distancirati od zagovarjanja nekaterih vladnih odločitev, ker je kot talentiran komunikator želel ohranjati iskrenost, ki edina prepriča javnost. To je bila izvrstna priložnost za njegovo ustoličenje kot neodvisnega komunikatorja, vendar v vladnih krogih tega žal niso opazili kot velike priložnosti, ampak so v Fafangelovem distanciranju videli nekakšno izdajstvo in priložnost je bila izgubljena. V praznem prostoru, ki je nastal zaradi odsotnosti neodvisnega, a strokovnega komunikatorja, so se zato pojavili številni lažni preroki, ki so izkoristili trenutek in s pomočjo družbenih omrežij začeli prodajati vsak svojo teorijo zarote in z njo nabirati zbegane sledilce. Kot v biblijski zgodbi o zlatem teletu – ko je Mojzes zapustil svoje ljudstvo in odšel v gore, so ljudje začutili tako veliko potrebo po nadomestitvi skupinskega obredja, ki bi jih povezovalo v skupnost, da je vsak prispeval svoj dragoceni, zlati nakit za kip nadomestnega boga – zlatega teleta.

V dobi družbenih omrežij so lažni preroki izkoristili odsotnost nacionalnega komunikatorja tako, da je nastalo tisoč teorij zarot in zato smo kot družba izgubili enotno doživljanje epidemije, izgubili smo fokus in postali razpadla družbena skupnost, ki se ni znala več enotno odzivati na ukrepe, ki bi vsem skupaj pomagali k razreševanju skupnih težav z epidemijo. Namesto, da bi nas skupna nesreča združila, nas je razdelila.

Podatki in projekcije o epidemiji v Sloveniji so skrb vzbujajoči. Pogosta so opozorila, da se prav pri nas lahko ponovijo lanski tragični dogodki iz Bergama. Tam so se namreč morali odločati o tem, kdo bo deležen zdravljenja in kdo ne.

Bergamo je metafora, ki nam pomeni tisto najhujše, kar se lahko zgodi v pandemiji. Spomnimo se slik, na katerih so ljudje ležali po hodnikih bolnišnic, in razen morfija, ki jim je pomagal pri umiranju, mnogi niso dobili druge oskrbe. Ni bilo niti kisika, takrat še niso vedeli, kako se koronavirusne bolezni lotiti. V Sloveniji smo glede oskrbe s kisikom in bolniškimi posteljami vseeno daleč od Bergama. Je pa res, da je ta metafora najbrž krik, da so razmere tako resne, da za ustrezno oskrbo vseh, ki pri nas potrebujejo intenzivno nego, nimamo dovolj namestitev. Prevelik razmah epidemije nas lahko pahne v to, da ljudje, ki bi potrebovali intenzivno nego, ne bodo ustrezno nameščeni. Tudi tega, da bi naše bolnike morali množično voziti na zdravljenje v tujino, si ne želimo, niti ni ob množičnih potrebah to realistično. Logističen del transportov ni preprost in tudi zanj je potrebnih veliko strokovnih ljudi, ki jih nimamo, saj to ni prevoz s taksijem. V metafori z Bergamom pa je tudi grenek občutek, da bi se vsemu temu s pravočasnim ukrepanjem, s cepljenjem in preprečevanjem okužb z lahkoto izognili.

V naši državi je polno cepljenih le nekaj več kot petdeset odstotkov prebivalcev (53,6 % dne 12. 11. 21). Ali je še čas za prvo cepljenje, za prvi odmerek cepiva proti covidu?

Za cepljenje je vedno čas. Na osebni ravni si s cepljenjem v vsakem primeru zmanjšamo možnost slabega razpleta okužbe. Številke so popolnoma jasne: vsakdo, ki je cepljen, ima vsaj 10 do 30-krat manjšo verjetnost, da bo pristal v bolnišnici ali v intenzivni enoti. Po starosti je ta dejavnik koristi različen. Pri starejših od 80 let je ta dejavnik do 10-krat, saj se ti na cepljenje odzivajo slabše, imajo pridružene bolezni in so v slabšem zdravstvenem stanju. Vendar je še vedno tudi pri njih med 5 in 10-krat manjša verjetnost, da bodo potrebovali zdravljenje v bolnišnici. Izrazito pa so na boljšem stari med 50 in 80 let. Tudi če jih razdelimo po letih, imajo največkrat kar od 25 do 30-krat manjšo možnost, da zaradi covida pristanejo v bolnišnici in v intenzivni enoti. Pri mlajših od 50 let se faktor koristi nekoliko zmanjša, proti 10. Vendar je to še vedno pomembno; v vsakem primeru je cepljenje na osebni ravni izjemno pomembno, še bolj pa na ravni zdravstvenega sistema, saj je še kako odločilno, če potrebuje kisik dvesto bolnikov ali pa desetkrat več. V četrtem valu epidemije je zato vsako cepljenje pomembno, še zlasti vsako osnovno cepljenje. Dejstvo je, da smo v tem trenutku preplavljeni z virusom. Vsakdo je vsakodnevno v stiku s kar nekaj ljudmi, ki so kužni – tega se moramo zavedati. Če smo dovzetni za okužbo, imamo zelo malo možnosti, da se ne bi okužili in da okužbe ne bi prenesli na svojce.

Kljub vsem zaščitnim ukrepom? Kljub cepljenju, maskam, razkuževanju, testiranju, fizični distanci in izogibanju stikom?

Vsi ti zaščitni ukrepi so zelo pomembni. Vsak s faktorjem 5 do 10 preprečuje okužbo. Zavedati pa se moramo, da se je ob velikanskem kroženju virusa, ko nenehno srečujemo okužene ljudi, ki še sami ne vedo, da širijo virus, objektivno težko zaščititi. A na tej točki smo se žal znašli, čeprav smo vseskozi opozarjali na ukrepe, da do nje ne pridemo. Namen držav, ki so precepljene in zdaj ponovno uvajajo zaščitne ukrepe, čeprav imajo mnogo manjše težave z okuženostjo in hospitalizacijami, je ravno pravočasno zaviranje epidemije v zgodnji fazi. Ko zadoščajo preprosti higienski ukrepi, da se napredovanje epidemije ustavi. Ali naj si nadenemo zaščitno masko ali ne, je zadnja stvar, o kateri je smiselno razpravljati. Podobno kot tudi ne razpravljamo o tem, ali si je treba zjutraj in zvečer umiti zobe. Nošenje maske ni prav nič večji napor.

Govorite tudi o Danski, Izraelu in drugih državah?

Seveda. Danci imajo dobro precepljenost. Takoj ko se pojavi več okužb, ko zaznajo trend rasti, si logično rečejo, da bodo raje previdni in zgodaj začeli nositi maske, kot da bi dopustili prepolne bolnišnice zaradi neupoštevanja preprostih ukrepov.

V javnosti odmeva švedska študija, objavljena v reviji The Lancet. Raziskovalci so prikazali, kako hitro lahko upade zaščita po cepljenju.

Po cepljenju z vektorskimi cepivi (AstraZeneca, Janssen) v treh mesecih pade koncentracija protiteles do te mere, da lahko dobimo okužbo in jo prenašamo okrog. Vedeti moramo, da je od koncentracije protiteles, ki si jih ustvarimo po cepljenju, odvisno, ali smo zaščiteni pred okužbo.
Drugo pa je zaščita pred hudim potekom in pred hospitalizacijo. Zaščita pred možnostjo, da prenašamo okužbo z novim koronavirusom, je pri vektorskih cepivih okoli tri mesece, pri mRNK-cepivih (Pfizer, Moderna) pa šest mesecev. Pri prebolevnikih je tovrstna zaščita zelo raznolika. Nekateri že v enem mesecu po okužbi skoraj nimajo več protiteles, drugi pa toliko, kot bi se cepili z vektorskimi cepivi. Neprimerno več protiteles nastane po cepljenju z mRNK-cepivi. Ampak zaščita proti hudemu poteku je tudi pri vektorskih cepivih vsaj osem mesecev zelo zanesljiva; po cepljenju z mRNK-cepivi je to približno eno leto, kolikor časa traja tudi po naravnem prebolevanju okužbe.

Ali katera izmed držav covid že obvladuje z zdravili?

Ne, na žalost ne. Nobena država ga ne obvladuje z zdravili. Vse epidemijo obvladujejo predvsem s cepljenjem, brez precepljenosti je obvladovanje iluzija. Seveda je v kulturi nekaterih držav, zlasti azijskih, že od preteklih epidemij gripe zelo uveljavljeno zadrževanje virusnih okužb z nošenjem mask in drugimi epidemiološkimi ukrepi, in take države pravzaprav tudi pred cepljenjem niso imele velikih težav s kontrolo epidemije. Zmedo v interpretaciji ukrepov včasih povzroča tudi navajanje statističnih podatkov iz držav, ki pomanjkljivo testirajo. Na zemljevidih izpade, kot da covida nimajo, vendar če gledamo število smrti zaradi covida ali število presežnih smrti v teh državah, se vidi, da je smrtnost v resnici zelo visoka. To nam pove, da se z ignoriranjem epidemije in z brezbrižnostjo do testiranja in cepljenja nič ne reši, ampak samo drsi v čedalje večjo zdravstveno, ekonomsko in družbeno krizo, ki lahko privede celo do popolnega razpada družbe, vključno z nasiljem, brezpravnostjo, nesolidarnostjo, agresivnostjo, brezbrižnostjo do trpljenja soljudi.

V odmevni kolumni ste nedavno pisali o brezbrižnosti do epidemije v vzhodni Evropi in na Balkanu. Kaj je vzrok tako slabe kontrole epidemije v tem delu sveta?

V prvi vrsti pretiran strah in panika pred razpadom družbe, ki smo ga ljudje na teh prostorih že velikokrat travmatično doživeli, nazadnje ob propadu komunizma. Panika je nerealna in veliko prezgodnja slutnja katastrofe, na katero ljudje s travmatičnimi spomini ob malenkostni spremembi življenja takoj pomislijo, medtem ko drugi isto spremembo vzamejo samo kot novo življenjsko dejstvo. Na primer nošenje mask ali cepljenje. V stabilnih zahodnoevropskih državah nihče nima spomina na razpadanje države in družbe, zato so navodila oblasti za nošenje mask ljudje vzeli samo kot navodila za nošenje mask, higienski ukrep pač. V vzhodni Evropi so maske in tudi pretirana vojaška retorika oblasti vzbudili panično misel na razpad družb in držav, ki ga imamo še vsi v spominu, sploh vsi nekdanji Jugoslovani, ki smo iz bratstva in enotnosti v nekaj mesecih prišli do najhujšega pobijanja drug drugega. Sredi Evrope in na vstopu v tretje tisočletje smo potrebovali 130.000 pobitih, preden smo si lahko rekli adijo. Pri takih travmah ni čudno, da smo zlasti na Balkanu panično zamrznili, ko se je spet začelo pripravljati nekaj izrednega, nekateri so iz panike postali skrajno zanikovalski in brezbrižni do vsega v zvezi z epidemijo. Drugi so postali skrajno agresivni, kar je samo drug obraz panike. Nedavno sta Ghodsee & Orenstein (oba iz Univerze v Pensilvaniji) v Project Syndicate objavila hipotezo, da je zanikovanje epidemije in ukrepov zoper njo v vzhodni Evropi povezano s tranzicijsko travmo, ki jo imamo še vsi v spominu. Doživeli smo razpad družbe in skupnosti, v katero smo bili rojeni, in epidemija nam je sprožila paniko, da se to lahko spet ponovi. Da maska ni samo maska, ampak prva stopnica na poti v nov družbeni pekel, ki smo ga nekoč že doživeli. In zato nočemo mask, nočemo epidemije, nočemo cepiv, ker nočemo ponovno doživeti svoje nepredelane travme. Zato bi potrebovali komunikatorje, ki bi nam vrnili vero v družbeno skupnost in solidarnost. Mi nimamo samo epidemiološkega problema, kot ga ima zahodna Evropa in ga je tehnološko hitro rešila, ampak imamo resen teološki problem, gre za rehabilitacijo vere v svojo skupnost, s katero se objektivno ni nič zelo hudega zgodilo, samo vero vanjo smo izgubili in jo zato mnogi več ne čutijo kot svojo. Zato agresivnost in sovražnost do bistvenih elementov skupnosti, na primer do nas, zdravnikov, pa do znanstvenikov, da ne govorim o politikih. Gre za bolezen razbitega občutka za skupnost, izločenosti iz skupnosti, kar na primer Salman Rushdi izvrstno opisuje v svojem romanu Shame – sram. Človek z občutkom izločenosti, v romanu je to glavni junak Omar Hajam, premaga svojo tesnobo le tako, da postane brezsramen, brezobziren, agresiven, brezmejno grabežljiv, grobijanski. Točno ta bolezen se nam trenutno množično kaže, če pogledamo na družbena omrežja ali tudi v dogajanja v politiki, gospodarstvu. Zato nas iz epidemičnega kotla, v katerega smo se sami zaprli, ne bodo rešila samo cepiva, ampak uvid, da smo kot družba še vedno skupaj in da spadamo skupaj. Šele takrat bo maska vsem postala samo banalen in občasno uporaben higienski pripomoček in se bomo skupaj z lahkoto otresli nadležnega virusa s sebe.

Kakšni tedni in meseci so pred nami?

Trenutno imamo zares težave. Epidemija nas je preplavila, ponavlja se lanska jesen. Prekuževanje kljub izjemno eksplozivni različici delta ne zajame enotno cele države, vedno so nekje žepi, zaradi katerih se epidemija podaljša. Zato ne moremo reči, kdaj se bo ustavila, bo pa najhujše zelo verjetno končano do konca leta. Škoda je seveda, da bomo epidemijo v veliki meri končali s prekuževanjem. Kar je slaba in draga metoda, še posebej v smislu nepotrebno izgubljenih človeških življenj in finančnih sredstev za zdravljenje.

Od odkritja novega koronavirusa SARS-CoV-2 bosta minili dve leti. Ali lahko, glede na to, kar vemo o njem, rečemo, da ni ne pametno in ne dobro, da se človek okuži z virusom in zboli za covidom?

Že zaradi kratkoročnih učinkov je gotovo zelo nespametno, da se okužimo in covid prebolimo. Bistveno bolj modro se je cepiti in pridobiti hibridno imunost. Kot cepljeni ob padcu ravni protiteles sicer dobimo blažjo okužbo, vendar je raven imunosti enako dobra. Okužba po cepljenju je glede akutnih tveganj varnejša od okužbe pred cepljenjem. Pri dolgoročnih tveganjih pa še premalo vemo, kako nevarna je za nas, ki smo enkrat že bili v stiku z virusom, ponovna okužba. Jasno je, da covid-19 nikoli ne bo postal tako blaga bolezen, kot je prehlad z enim od štirih prehladnih koronavirusov. Gre za drugačen virus, ki vdira v kri, deluje na žile in na živčevje. Osnovno vprašanje prihodnje pomladi – po našem soočenju z virusom to jesen – bo endemizacija virusa. Ali se bomo torej z virusom občasno prekuževali in se nam ne bo več treba cepiti? Ko nam bo padla imunost, se bomo okužili, potek bo blažji in znova bomo pridobili vsaj za pol do enega leta odpornosti na okužbo. To bi bil idealen scenarij, po katerem bi bil virus endemiziran, da bi nenehno krožil med nami in bi sam poskrbel, da se populacija prekužuje in si vzdržuje odpornost. Po drugem scenariju, ki si ga manj želimo, bi se izkazalo, da ponovna okužba za zdravje tistih, ki so že bili v stiku z virusom, dolgoročno vseeno ni najbolj zdrava. Da na primer ponovna okužba vsakič znova poveča možnost za kronične okvare žil, pljuč ali živčevja. V tem primeru se veliko ljudi v skrbi za svoje zdravje ne bo želelo vsako zimsko sezono izpostavljati okužbi, ki bo dodatno okvarila njihove žile ali pljuča, in se bodo v preventivne namene raje cepili. V tem primeru se bo verjetno ponudila možnost jesenskega kombiniranega cepljenja proti gripi in SARS-CoV-2, vendar o tem danes še težko govorimo. Še vedno upamo, da se bo virus udomačil in ponovna cepljenja ne bodo potrebna.

Vaš nasvet za prihajajoče dni in tedne?

Nasvet vsem tistim, ki so bili pred več kot tremi meseci cepljeni z vektorskimi cepivi: cepite se še tretjič. Enako storite tudi vsi tisti, ki ste bili z mRNK-cepivi cepljeni pred več kot pol leta. Necepljeni pa se v čim krajšem času vendarle odločite in cepite. Vsem skupaj želim, da bi epidemijo preživeli brez hujših dogodkov do januarja ali februarja, ko bo, vsaj tako upam, vse skupaj bolj ali manj končano.