Institucije zapisujejo število okuženih, hudo bolnih in mrtvih v vseh državah sveta, toda statistika je kompleksna in poleg dejanskih številk je treba pri primerjavah upoštevati še več drugih dejavnikov: kako države štejejo primere, s kakšnim časovnim zamikom jih sporočajo, kakšno je bilo stanje v zdravstvu pred epidemijo, kakšna je starostna struktura prebivalstva.

V članku, ki smo ga pripravili skupaj z ekipo Sledilnika, smo za primerjavo vzeli samo države Evropske unije, ki približno enako natančno in ažurno sporočajo podatke (zaradi majhnega števila prebivalstva so izvzeti Luksemburg, Malta in Ciper), na dan 12. februarja 2021. Podatki za vse države sveta so namreč velikokrat popolnoma neprimerljivi. Nizke številke pa ponekod ne pomenijo uspešnega spopadanja z epidemijo, ampak prej to, da v državi ne poročajo ali ne vedo, kako razširjena je epidemija. Pet kazalnikov epidemije smo razvrstili od najmanj do najbolj uporabnega za to, da primerjamo uspešnost spopadanja držav z epidemijo.

5. mesto – število potrjenih primerov

Število potrjeno okuženih primerov je podatek, ki nam daje hiter vpogled v trenutno stanje epidemije v državi in nam pove, ali nam gre bolje ali slabše, kot nam je šlo pred, na primer, enim tednom ali enim mesecem. Manj primeren je podatek o številu potrjenih primerov za primerjavo o poteku epidemije skozi daljše časovno obdobje, saj med državami obstajajo velike razlike v načinu testiranja in s tem tudi zaznavanja primerov.

Slovenija je po skupnem številu potrjenih primerov med državami Evropske unije druga (85.685), za Češko (100.286). Povprečje EU-27 je 46.796 primerov na milijon prebivalcev.

Na prvi pogled bi lahko rekli, da je Slovenija druga najbolj 'prekužena' država EU-ja. Toda veliko okužb je le eden od razlogov za to statistiko, drugi je dostopnost in obseg testiranja. V državah, kjer opravijo manj testov, je tudi število potrjenih primerov manjše.

Obseg testiranja je v Sloveniji povprečen, s 634 opravljenimi testi na 1000 prebivalcev smo v sredini lestvice držav EU-ja. Največ testov (kumulativno do 10. 2. 2021) na 1000 prebivalcev so v EU-ju opravili na Danskem (2498), sledita ji Slovaška (1848) in Avstrija (1218).

Kaj nam pove delež pozitivnih testov

Ob obsegu testiranja je treba upoštevati še, da se režim testiranja spreminja (v Sloveniji smo imeli med epidemijo 16 različnih režimov testiranj), spreminja se tudi definicija potrjenega primera, delež pozitivnih testov pa se zmanjšuje, ko države (tudi Slovenija) pri poročanju seštevajo rezultate hitrih antigenskih in PCR-testov.

Logično je tako delež pozitivnih testov trenutno najnižji (1,4 odstotka) na Danskem, kjer testirajo največ. Podatki za države EU-ja so (še) nepopolni, a najvišji delež pozitivnih izvidov testov imajo Hrvaška (18,8 odstotka), Poljska (17,2 odstotka) in Bolgarija (15,1 odstotka), za Slovenijo (14. 2. 2021) je ta 13 odstotkov.

4. mesto – hospitalizirani

Do bolnišnične obravnave pride, kadar se po okužbi razvije hujši potek bolezni covid-19. Hospitalizacije pokažejo obseg epidemije, ne glede na to, kako uspešno države testirajo, zato so primernejši podatek za primerjavo. Vseeno pa ima tudi ta kazalnik svoje omejitve.

Število hospitaliziranih ljudi je že sam po sebi eden izmed kazalnikov, kako uspešno so se države spopadle z epidemijo, saj so že z omejevanjem števila okužb poskrbele, da je število hospitaliziranih čim manjše. Če želimo na podlagi hospitaliziranih ljudi realno oceniti, kako so se države odrezale pri omejevanju epidemije, moramo primerjati države s primerljivo starostno strukturo (ob enakem poteku epidemije bi pričakovali, da bodo imele države s povprečno starejšim prebivalstvom več hospitalizacij) in dostopnostjo (zmogljivostjo) zdravstvenega sistema. Pri tovrstni primerjavi tudi privzamemo, da je v vseh državah delež okuženih, ki konča v bolnišnicah, približno enak oz. je primerjava odvisna tudi od stopnje, kako uspešno so države zaščitile starostnike.

Na koncu pa moramo upoštevati, da se merila za sprejem v bolnišnice in še posebej na oddelke intenzivne enote lahko spreminjajo, kadar so bolnišnice preobremenjene. Države, ki so dosegale maksimum svojih bolnišničnih zmogljivosti, imajo lahko podcenjene številke o številu hospitaliziranih, saj vsi bolniki, ki so potrebovali bolnišnično oskrbo, niso do nje tudi prišli. Tudi Slovenija je primer države, ki je bila dolgo časa blizu maksimuma bolnišničnih zmogljivosti, in iz podatkov modela hospitalizacij (avtor: prof. dr. Janez Žibert) je razvidno, da so se merila za sprejem v bolnišnice in na intenzivne enote na vrhu drugega vala tudi zvišala.

Trenutno (podatki za 7. 2. 2021, nepopolni podatki za vse države) ima največje število hospitaliziranih na milijon prebivalcev Slovaška (630), sledita Portugalska (613) in Češka (537). Slovenija je na 5. mestu s 448 hospitaliziranimi na milijon prebivalcev. Največ bolnikov s covidom-19 hkrati je imela Bolgarija (1040/1 mio, 12. 12. 2020), Slovenija je svoj vrh dosegla 27. novembra s 637 hospitalizacijami na milijon prebivalcev, ko je bila 3. država po številu hospitaliziranih, takoj za Bolgarijo in Madžarsko. (Ti podatki nam brez primerjave z zmogljivostjo seveda ne povedo nič o dejanski obremenitvi zdravstvenega sistema v določenem trenutku).

Kumulativno po številu hospitalizacij (na milijon prebivalcev) kaže, da je bilo največ hospitaliziranih v Romuniji (24.910), na Češkem (16.540) in na Hrvaškem (6250), sledi jim Slovenija s 6130 skupno hospitaliziranimi.

Tudi pri sami definiciji covidnih hospitalizacij je treba biti previden. Ta je odvisna predvsem od definicije potrjenega primera, ki ni enoten med državami. V nekaterih državah tako štejejo tudi osebe s sumom na covid-19, v drugih pa je potrebna PCR-potrditev. Klinični potek bolezni v nekaterih hudih primerih lahko pomeni, da je človek zaradi posledic covida-19 že mesec ali več v bolnišnici, a ima na tej točki že negativen izvid PCR-testa in ga zaradi prostorske stiske prestavijo na navaden oddelek in tako ne šteje več v statistiko — tako štejemo na primer v Sloveniji.

Tudi pri definiciji enote intenzivne terapije si stroka ni enotna. Pri nas na primer v to število štejejo tudi porodnice na posebni enoti, kjer pa bolnic ne intubirajo. Brez enotnega načina poročanja pri tovrstnih podatkih so meddržavne primerjave dodatno otežene.

Podatki o trenutnem (7. 2. 2021, nepopolni podatki za vse države) številu bolnikov na intenzivnih oddelkih: Češka 98, Portugalska 85, Slovenija 76 na milijon prebivalcev. Sicer je bilo največje število zasedenih postelj na intenzivnih oddelkih v celotnem obdobju epidemije v Sloveniji 102 na milijon 18. novembra, takoj za Belgijo (127; 9. 11. 2020) in Češko (110; 3. 11. 2020).

3. mesto – umrli

Svežih podatkov o vzrokih smrti – na podlagi klinične presoje zdravnika ali mrliškega oglednika, da je človek umrl zaradi covida-19 – po našem vedenju ne sporoča nobena država. Gre za preprosto predolg postopek, pri njem prihaja do zamud in potreb po dodatnem preverjanju, zato bo na te podatke in njihovo analizo treba še počakati. Najažurnejši podatki pri nas so dnevna poročila o številu umrlih covidnih bolnikov v bolnišnicah in v rdečih conah domov za starejše, toda ti podatki ne zajamejo ljudi, ki so umrli na domu, ali pa že omenjenih bolnikov, ki so očitno umrli zaradi posledic covida-19, a niso bili več na covidnem oddelku (Zakaj razlike v številu umrlih?, Sledilnik, januar 2021).

Alternativna definicija je ta, ki jo pri nas uporablja NIJZ – in predstavlja tudi uradno statistiko smrti – kjer so upoštevane vse smrti v 28 dneh od prvega pozitivnega testa. To seveda pomeni, da so v skupno število zajete tudi smrti posameznikov, ki so umrli zaradi popolnoma nepovezanih vzrokov, potem ko so preboleli covid-19. Velika prednost te definicije pa je, da je skupna številnim državam, saj gre za relativno preprosto merljivo statistiko.

Tako kot pri hospitalizacijah so tudi tukaj pomembne razlike v sami definiciji potrjenega primera: v nekaterih državah je že sum na covid-19 dovolj, da človeka vključijo v statistiko. Pri mednarodnih primerjavah je tudi tukaj treba upoštevati razlike v starostnih strukturah prebivalstva. Ob enako hudem poteku epidemije in enakih zmogljivostih zdravstvenega sistema bo družba s starejšim prebivalstvom imela več smrti.

Slovenija, merjeno v skupnem številu smrti na milijon prebivalcev izmed vseh držav EU-ja, je s 1756 mrtvimi zaradi covida-19 na drugem mestu. Pred nami je samo Belgija (1864 mrtvih), za nami sta Češka (1671 mrtvih) in Italija (1538 mrtvih).

Zanimivo je, da podatki za Slovenijo kažejo, da Slovenija ni bistveno odstopala od preostalih držav glede zaščite starostnikov, saj je razmerje med umrljivostjo v DSO-jih in umrljivostjo v celotni populaciji podobno kot v drugih evropskih državah.

Stopnja smrtnosti potrjenih primerov (angl. case fatality rate ali CFR) se tudi pogosto uporablja za mednarodne primerjave. Gre za razmerje med številom potrjenih smrti zaradi covida-19 in številom potrjenih primerov. To pa pomeni, da je potrebna pri tej statistiki še dodatna previdnost pri primerjavah, saj zanjo veljajo vse omejitve glede definicij in evidentiranja tako smrti kot tudi števila primerov. Šele če primerjamo države s podobnim obsegom testiranja in starostno strukturo prebivalstva, lahko CFR interpretiramo kot odraz zmogljivosti zdravstvenih sistemov.

Slovenija je na 13. mestu po stopnji smrtnosti (2,1odstotka registriranih primerov covida-19 se je končalo s smrtjo). Na vrhu lestvice je Bolgarija (4,2-odstotna umrljivost), sledijo pa ji Grčija, Madžarska, Italija, Belgija, Nemčija, Poljska, Romunija, Francija, Hrvaška, Španija in Slovaška.

2. mesto – presežne smrti

Število presežnih smrti – torej koliko več ljudi je umrlo glede na siceršnje pričakovano število smrti – se v večini izogne težavam, ki jih imajo prej omenjeni kazalniki. Tu namreč ni pomembna definicija potrjenega covidnega primera, obseg testiranja, definicija covidne smrti ali starostna struktura prebivalstva. Hkrati pa ta kazalnik – o katerem si lahko več preberete v članku "Presežna umrljivost v letu 2020" – na bolj celosten način zajema posledice epidemije v določeni družbi. Vemo namreč, da imajo ukrepi za zajezitev epidemije tudi negativne posledice na zdravje ljudi (deloma pa tudi na druge vzroke smrti). Najbolj neposreden vpliv na smrtnost imajo omejevanja dostopa do zdravstvenih storitev.

Presežne smrti zajamejo vse te smrti, ne glede na njihov vzrok, zato je morda to najustreznejši način merjenja učinkov pandemije. Glavni oviri za mednarodne primerjave sta pomanjkanje ustreznih podatkov in zamik pri poročanju. Za izračun presežnih smrti je namreč treba najprej imeti natančne podatke za pretekla leta, na podlagi katerih izračunamo pričakovano število smrti. Poleg tega registracije smrti – pri nas uradno to statistiko vodi SURS – potekajo z zamikom, zato ni nič nenavadnega, da so podatki stari mesec dni ali več.

1. mesto – vse skupaj

Kadar govorimo o uspešnosti spopadanja z epidemijo, nam samo en podatek nikoli ne pove celotne zgodbe. Ne more, saj gre za izjemno kompleksen pojav. Zato na prvo mesto med kazalniki postavljamo je "pregled vseh podatkov".

V prihodnosti se bo uspešnost držav pri spopadanju z epidemijo analizirala tudi na podlagi skrajšane pričakovane življenjske dobe. Prav tako bodo morda na voljo tudi drugi podrobnejši podatki in raziskave, ki bodo vključevale tudi merljive vplive ukrepov.

Navedli smo zgolj nekatere kazalnike, ki deloma kažejo, kako so se države spopadle z epidemijo – ne pa tudi analize okoliščin, v katerih so države ta boj z epidemijo začele. Na neki način gledamo, kako hitro smo tekli na 100 metrov, ne glede na to, kakšna je bila proga ter v katero smer in kako močno je pihal veter. Države imajo lahko med seboj poleg različne starostne strukture, različne zmogljivosti zdravstvenega sistema in ne nazadnje različne deleže večgeneracijskih gospodinjstev, gostote prebivalstva in drugih dejavnikov.

Za celovit odgovor je vedno treba gledati številne dejavnike, od števila okuženih – in pri tem upoštevati način testiranja – do števila hospitaliziranih, števila umrlih – in pri tem upoštevati tudi smrtnost –, vse do – med državami najpreprostejše primerljive opazljivke – presežnih smrti.

Vsi podatki imajo svoje pomanjkljivosti in moramo se jih zavedati, kadar jih uporabljamo za primerjave. Čeprav so primerjave med absolutnimi podatki nekako najlažje razumljive, bi bila za celovito razumevanje bistvena tudi primerjava relativnih gibanj, kot so tedenski prirasti, podvojitveni časi, obdobja rasti in zamiki med ukrepi in spremembami, stopnje rasti in upada posameznih kategorij podatkov oz. ali se dogaja stagnacija. Širjenje virusne okužbe je namreč v svojem bistvu eksponenten proces, ki ga je zato bolj smiselno analizirati le v relativnem – logaritemskem – smislu in nikakor ne v absolutnem – linearnem.

Ključna sprotna objava podatkov v strojno berljivi obliki

Vse omenjene kazalnike bo treba sčasoma in več dostopnimi podatki analizirati tudi glede na druge dejavnike, merila, kazalnike in vplive, kot so učinki pandemije na gospodarstvo/ekonomijo države, psihosocialno stanje družbe in njenih posameznikov ter druga, za zdaj nepredvidena merila. Na tem mestu stoji le domneva, da zdravje ljudi in "zdravje" gospodarstva nista izključujoči se vrednoti, da bi ločili bistvene od nebistvenih.

Zato tudi poudarjamo, kar je ta pandemija večkrat izpostavila: sprotna objava javnozdravstvenih podatkov v strojno berljivi obliki je ključnega pomena za hitro analizo in razumevanje gibanja epidemije in sprejemanje ustreznih ukrepov.

Žal moramo priznati, da po izkušnjah na področju dostopnosti in uporabe javnih podatkov za boljše razumevanje epidemije v Sloveniji nismo bili dovolj pripravljeni – ne na področju obstoječe zakonodaje in politik ne na področju hitrega, drznega in inovativnega podatkovnega odziva na pandemijo.

Po drugi strani pa sta za uspešno obvladovanje epidemije tukaj in zdaj edini res ključen podatek in trend, na katerega se velja osredotočiti "število novih primerov na dan". Število, ki se mora iz dneva v dan čim hitreje manjšati.