Biti mlad je lepo, a še zdaleč ne preprosto. Mladost je namreč obdobje, ki ga spremljajo številne spremembe na vseh področjih življenja. Danes številni mladi poročajo o simptomih anksioznosti in depresije, nedavna raziskava NIJZ-ja pa je pokazala, da številne od njih pestijo tudi občutki osamljenosti, slabega razpoloženja in samomorilnih misli.

Lona, Ula, Jakob in Jože so mladi razmišljujoči posamezniki, ki so se v preteklosti, zaradi različnih razlogov znašli v duševnih stiskah. Lona je težave spoznala že zgodaj, v osnovnošolskem obdobju: "Spremembe sem spoznala, ko sem videla, da se težje zberem, sem v svojem svetu, da sem imela občutke anksioznosti in panike. Tega nisem znala povedati drugim in sem se počutila nemočna, kot da nimam nadzora nad svojim življenjem." Lona je zavetje našla v hrani, Jože pa je iskal uteho v različnih razvadah, tudi v slabi družbi, kar je pripeljalo do težav s koncentracijo, depresije in anoreksije. Ula je sicer danes uspešna študentka socialnega dela, a jo je smrt v družini, ki se je zgodila tik pred njeno maturo, zelo zaznamovala in več mesecev ni mogla ne spati ne jesti, nočne more pa so postale stalnica. Jakob se je ob selitvi v Izolo začel ukvarjati z veslanjem, v čemer je izredno užival. Ko je epidemija covida pretrgala njegovo dnevno rutino in ga odmaknila od veslanja, so v njegovo življenje stopile temne misli obupa in brezizhodnosti.

Predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev, Ajda Erjavec, pravi, da se šolski svetovalni delavci v zadnji triadi osnovne šole največkrat srečujejo s stiskami mladih, kot so tesnoba, čustveno-razpoloženjske težave, vedno več je tudi motenj hranjenja. Psihiatrinja dr. Vesna Švab pa poudarja: "Mi zelo malo vemo o pogostosti duševnih težav v zgodovini. Pogostost duševnih motenj merimo šele 20, 25 let. Nič pa recimo ne vemo o tem, kako hude so bile stiske ob koncu 2. svetovne vojne." Dodaja, da je dolgotrajno obdobje covida pri mladih dodatno povečalo stopnjo tesnobe in depresije.

Kje torej iskati vzroke za takšno počutje? V neizprosnih, s tekmovalnostjo nabitih časih, v šolskem sistemu, v povečanem individualizmu ali pritisku staršev, vrstnikov, družbe? Psihologinja Vita Poštuvan pravi: "Že pred desetletjem smo v večji študiji ugotavljali, da je bilo štiri odstotke mladostnikov v samomorilni stiski. Danes smo pri petih odstotkih." Težava je v tem, da pri nas nimamo dovolj usposobljenega kadra, ki bi mladim v akutni stiski lahko pomagal. Kot poudarja Ajda Erjavec, predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev: "Že pred epidemijo smo imeli v Sloveniji trend naraščanja duševnih težav in je bilo težko v uglednem času zagotoviti ustrezno obravnavo za vse. Med epidemijo se je to še stopnjevalo." Dr. Vesna Švab pa dodaja: "Imamo premalo kliničnih psihologov, to je dejstvo. Res pa je, da lahko pomagamo na različne načine, tudi vsak od nas, drug drugemu: prijazno poslušanje je lahko nekaj, kar pomaga in zdravi, rešuje velike stiske v našem življenju." Ob tem Vita Poštuvan pove še: "Naš odnos je tisti, ki rešuje življenja. Občutek, da smo z nekom povezani in da s svojimi težavami ne obremenjujemo drugega, to je nekaj, kar daje željo po življenju."

Ula, Jakob, Lona in Jože so danes zadovoljni posamezniki, ki z veseljem delijo svojo izkušnjo prav zato, da bi lahko pomagali tudi drugim. Čeprav so se znašli pred težkimi preizkušnjami, so zdaj prav zaradi tega močnejši, modrejši, predvsem pa se zavedajo, da so lahko tudi slabe izkušnje v življenju priložnost za osebno rast.