Na ljubljanski ortopediji so specialisti kljub dolgim čakalnim vrstam – za poseg je treba čakati tri, celo štiri leta – zelo različno obremenjeni. Tam dela 20 ortopedov, pet se jih bo v kratkem upokojilo, ti starejši tako izvajajo manj fizično naporne posege, pojasnjuje predstojnik Miha Vodičar: "Na kirurgiji hrbtenice sva trenutno na ortopedski kliniki samo dva specialista in sva tudi zato bolj obremenjena, ker so ostali kolegi z leti odšli iz javnega zdravstva."

Ključni razlog za razlike v obremenjenosti, pravi, pa so želje pacientov: "Tisti, ki jih pacienti bolj iščejo, imajo več pacientov v čakalni vrsti, zato posledično tudi več operirajo."

Ortoped mora, da obdrži svojo spretnost, delati čim več. Kar 15 jih dela še pri drugem delodajalcu: "Če ima nekdo manj pacientov, ki se odločijo za njegovo kirurško zdravljenje, pa vseeno operira vse te paciente, ki pridejo na vrsto, potem mu jasno izdamo dovoljenje za delo pri zunanjem delodajalcu."

Po podatkih NIJZ-ja trenutno na ortopedski pregled čaka dobrih 16.000 bolnikov. Z ortopedijo se v državi ukvarja tudi 46 zasebnikov, od tega 23 samoplačniško: "Spet, tisti, ki so bolj iskani, jih bolniki iščejo tudi drugje na trgu, kar je pač znak insuficientnosti javnega zdravstvenega sistema."

Do maja, pričakuje, se bo vrnilo osebje, prerazporejeno med epidemijo. Vendar je zunanja revizija iz leta 2019 pokazala, "da znotraj te infrastrukture v štirih operacijskih dvoranah ne zmorejo zagotavljati vzdržnih čakalnih dob za paciente, in na to je treba apelirati". Zgornji limit tudi za kakovosten in varen poseg je 4000 ortopedskih operacij letno, drastičnih sprememb brez nove klinike ne bo, sicer se bo še naprej krepil zasebni sektor.

Najvišja bruto plača, izplačana marca, je bila šest tisoč evrov, med desetimi najvišjimi so tri medicinske sestre, vključno s prvim mestom.