Center intenzivne terapije je prostor, ki vsakega, ki vstopi, opomni, kako tenka je meja med življenjem in smrtjo. Predvsem pa prostor, kjer – kot pravijo – življenje dobi novo priložnost. Tu po operacijah obravnavajo najtežje kirurške bolnike: poškodovane v prometnih ali delovnih nesrečah, bolnike s težkimi zapleti med operacijami ali po operacijah, bolnike po presaditvah organov. So oddelek za odrasle bolnike, zato k njim pripeljejo tiste, ki so starejši od 15 let.

"Na začetku niti ne veš, kam greš. Prideš. In seveda je vse, kot bi prišel v neko vesoljsko ladjo," se spominja diplomirana medicinska sestra Ljubica Lukić. Letos bo 39 let, odkar dela na intenzivni terapiji. Tu je spremljala bliskovit napredek intenzivne medicine in se iz leta v leto učila. "Včasih me srečajo ljudje, ki me poznajo vrsto let, in rečejo, Ljubica, prideš iz 12-urnega dežurstva, pa si nasmejana. Jaz sem super. Naredila sem vse, kar sem si zamislila, videla sem nek napredek pri pacientu, to je tisto, kar izpolnjuje."

Iza Repe, prav tako diplomirana medicinska sestra, na intenzivnem oddelku dela že 30 let: "V srednji šoli so nas peljali na ekskurzijo. Takrat nam niso pustili hoditi po oddelku, opazovali smo od daleč in videla sem, kako pacientu na postelji umivajo lase. In to, kaj vse naredijo, je bilo tisto, zaradi česar sem se odločila, da bom zagotovo šla delat v intenzivo."

Pet šestin pacientov jim uspe "za pete potegniti iz groba"

"To so pacienti, ki so večinoma v umetni komi, ne komunicirajo, ne morejo se sami premikati, skrbeti zase, potrebujejo podporo dihanju, dializo," opisuje zdravnik dr. Peter Poredoš, nekdanji, dolgoletni predstojnik Oddelka za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok v ljubljanskem kliničnem centru. Nekateri bolniki so v CIT-u teden ali dva, drugi tudi več kot en mesec. Skušajo jim pomagati tudi z najzahtevnejšimi sodobnimi metodami. Med drugim tudi z ECMO, ko bolnikom z najtežjo obliko odpovedovanja srca ali pljuč črpajo kri iz telesa in jo nasičeno s kisikom vračajo nazaj v telo.

"Naši bolniki ne morejo nič. Ne morejo povedati, kaj potrebujejo, kaj je z njimi narobe, vse to moramo ugotoviti mi," vsakdan na oddelku, kjer se delo nikoli ne sme ustaviti, opisuje Iza Repe. "Hkrati pa ob vsem tem ne smemo nikoli pozabiti, da tam leži pacient, da tam leži človek, ki je zelo bolan, in da so za tem človekom svojci," pripoveduje Iza Repe. "Ko se srečaš s svojci, ki pacienta morda na postelji niti ne prepoznajo, jim je treba pomagati. Zgodbe se te seveda dotaknejo," pravi.

In kaj je najtežje? "Treba se je zavedati, da umre ena šestina naših pacientov. To je v evropskem povprečju ali celo boljše. Toda za našo enoto to pomeni, da vsak dan ali vsaka dva dneva umre pacient. Naše osebje je ves čas soočeno s smrtjo," pripoveduje dr. Poredoš. In bolj optimistično nadaljuje: "Ampak pet šestin naših bolnikov pa preživi. Preživijo zaradi znanja, izkušenj, dela, in tudi osebnostnih lastnosti zdravstvenega osebja, zdravnikov, medicinskih sester in vsega ostalega pomožnega osebja, ki tukaj dela."

"To terja posebnega človeka," pravi dr. Peter Poredoš. "Malo je ljudi, ki to lahko delajo celo svojo delovno dobo. Še posebej so izpostavljene medicinske sestre, vsak trenutek poleg pacienta, stalno v stiku s svojci."

Vztrajajo zaradi dobrih zgodb bolnikov

Tri vogale intenzivne terapije podpirajo medicinske sestre in zdravstveniki. O tem, kako zahtevno je njihovo delo, priča podatek, da vsak od njih na dan lahko skrbi za največ dva bolnika. Delajo v turnusih, 24 ur na dan, 7 dni na teden, v najboljšem primeru so prosti dva vikenda na mesec, pogosto samo enega.

"Delo je seveda naporno, a je tudi izziv, če hočeš biti najboljši na svojem področju, če hočeš videti dobre zgodbe,« poudarja vodja zdravstvene nege na oddelku Asim Kenjar, ki je v UKC Ljubljana zaposlen že 29 let. "Saj vidite na mojem obrazu – lepo je delati take dobre zgodbe."
Bolniki se svojega zdravljenja v CIT-u ne spominjajo, o tem jih običajno pripovedujejo svojci.

"Ampak te lepe zgodbe, ko vidiš bolnika, ko te pride pogledat, pride pogledat, kje je ležal, ko vidiš, da se ogromno da narediti … Odziv bolnika je tisto, kar te drži pokonci. Vsako sestro, vsakega zdravnika," poudarja Ljubica Lukić. To je v treh mesecih, kar je na oddelku, že začutila tudi ena od najmlajših zaposlenih diplomiranih medicinskih sester, Nina Aberšek: "Zdi sem mi, da tiste lepe stvari odtehtajo. To, da si ob pacientu kljub temu, da se on večino časa tega ne zaveda, ko prvič odprejo oči, prvič vidijo svojce."

Kirurška intenzivna terapija se je konec leta 2022 tako kot še dve drugi intenzivi ljubljanskega Kliničnega centra začasno preselila v nove prostore, kjer bodo ostali, dokler ne bo končana obnova UKC Ljubljana. A že zdaj so razmere za zdravljenje najhuje bolnih mnogo boljše kot v starih, pretesnih in dotrajanih prostorih, pripovedujejo.

"V filmih zmeraj pokažejo urgenco, kažejo operacijsko, kažejo rešilce. Nikoli ne kažejo intenzivne terapije - prostora, kjer se šele dejansko začne boj za življenje," opozarja vodja zdravstvene nege Asim Kenjar.

Njihovo delo ob obilici afer tudi v medijih prepogosto ostaja spregledano. Zato so ljudje, ki se vsak dan borijo za življenja svojih bolnikov, spregovorili tudi pred kamero Tednika. Da bi intenzivno terapijo predstavili javnosti, predvsem pa študentom, pa so pred nekaj meseci posneli kratki film, ki si ga je mogoče ogledati tudi na spletu.

Več v prispevku iz oddaje Tednik v videu spodaj.